Jedro

Pravilna je odločitev upravnih organov o izbrisu tožnika iz registra stalnih prebivalcev, saj tožnik ne živi na navedenem naslovu najmanj od 6.5.1996, ko je bila opravljena izvršba s prisilno izselitvijo tožnika iz hiše, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2897/97-16 z dne 7.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.8.1997 (1. točka izreka), s sklepom pa ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 17.4.1997, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da tožnik stalno ne prebiva na naslovu V., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in da se ga z dnem, ko postane odločba dokončna, izbriše z navedenega naslova iz registra stalnega prebivalstva Upravne enote L. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, odločilo, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbe Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91, v nadaljevanju ZENO). Tožena stranka je odločila, da je organ prve stopnje, ki je opravil ugotovitveni postopek z zaslišanjem prič in s poizvedbami pri Okrajnem sodišču v L. ter pri Policijski postaji L., ugotovil, da tožnik ne prebiva na naslovu V., vsaj od 6.5.1996 dalje. Tedaj je bila opravljena izvršba s prisilno izselitvijo tožnika iz hiše V. ter izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine upniku. Ker sta po določbi 1. odstavka 3. člena ZENO potrebna dva pogoja za prijavo stalnega prebivališča, to je subjektivni pogoj, sama dejanska naselitev, in objektivni pogoj, namen prebivanja, ki v konkretnem primeru nista podana, je bilo tožnikovo tožbo potrebno zavrniti.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da je s svojo materjo živel na naslovu V. 45 let in da je imel tam stalno prebivališče na osnovi stanovanjske pravice v hiši v družbeni lastnini. To hišo naj bi občina nezakonito prodala sovaščanu, njega kot predkupnega upravičenca pa sploh ni obvestila o prodaji. Tudi novi lastnik ni želel z njim skleniti najemne pogodbe in je hišo začel rušiti. Vložil je ustrezne tožbe, prijavil ga je tudi vsem pristojnim organom, vendar postopki še niso končani. Meni, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Meni pa tudi, da je bil njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks nezakonito zavrnjen, čeprav sodišču res ni predložil zahtevanih potrdil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, sodišče pa je za svojo odločitev navedlo tudi razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, tako kakor tudi upravna organa, pravilno oprlo na določbo 3. člena ZENO, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, in zato ne drži pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in med strankama niti ni sporno, da tožnik najmanj od 6.5.1996 ne živi več na naslovu V., saj je bila tedaj na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova opravljena izvršba s prisilno izselitvijo tožnika iz hiše V., presodilo pravilnost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in so zato po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori.

Postopki, ki jih tožnik opisuje v svoji pritožbi in na katere se sklicuje, se ne nanašajo na odločanje sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu. Zato jih pritožbeno sodišče šteje kot neupoštevne za odločanje o pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Zakon o sodnih taksah (ZST) v 13. členu predpisuje, katera potrdila mora predlagatelj predložiti svojemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Ker tožnik tega ni storil, je po presoji pritožbenega sodišča tožnikova pritožba tudi zoper sklep neutemeljena.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi določb 73. člena ZUS in 68. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.