Jedro

Skladno s 140. členom ZUP-a mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Stranka mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če tega sama ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Skladno z omenjenim členom bi morala tožena stranka (kolikor za presojo utemeljenosti pritožbe zgoraj navedeni podatki upravnih spisov po njeni presoji za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso zadoščali) tožnika pozvati, naj za svoje trditve predloži oz. predlaga ustrezne dokaze, da bo lahko postopek nadaljevala in zaključila. Tožena stranka pa pri svojem postopanju slednjega določila ni upoštevala. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče opozarja še na določila člena 98 ZUP. Vročilnica iz 97. člena ZUP je listina, ki potrjuje in dokazuje pravilno vročitev. Vendar pa se vročitev v smislu 98. člena ZUP-a lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Po 1. odstavku 98. člena ZUP se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Skladno z ustaljeno sodno prakso je treba to določbo uporabiti tudi za položaj, kakršen se nakazuje v obravnavanem primeru.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, št. ... z dne 9. 5. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo zoper sklep Davčnega urada A, št. ... z dne 14. 2. 2002. Z njo je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel pritožbo zoper svojo odločbo o odmeri davka od prometa proizvodov za tožnika za leto 1996. Tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da se po določilu 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in 19. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) pritožba vloži v roku 15 dni od vročitve odločbe. Iz predloženih podatkov v spisu je razvidno, da je pritožnik odločbo o odmeri davka od prometa proizvodov za leto 1996 prejel 6. 12. 2001, kar je razvidno iz predložene povratnice, pritožbo pa je vložil dne 28. 12. 2001, kar je razvidno iz sprejemnega žiga davčne uprave. S tem je zamudil 15-dnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel 21. 12. 2001. Po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku se morajo odločbe in sklepi, s katerimi je določen rok, ki se ne more podaljšati, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Tožena stranka ugotavlja, da je v rubriki povratnice "prejel navedeno pošiljko", podpisan priimek Šveb, enako kot tudi na povratnici, s katero je bil tožniku vročen sklep, s katerim je bila njegova pritožba zavržena. Tožena stranka iz tega ugotavlja, da je pritožnik odločbo prejel osebno, pritožbo pa vložil prepozno. Ugotavlja, da je v skladu z določilom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku prvostopenjski organ tako utemeljeno pritožbo tožnika zavrgel kot prepozno.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da sporne odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 29. 11. 2001 ni prevzel osebno, pač pa njegova žena, ki ni pooblaščena za sprejem nobene uradne dokumentacije. Z njo ne kontaktira, zato mu za prejeto pošto tudi ni povedala. Zaprto kuverto z odločbo davčnega urada je našel kasneje sam in potem tudi posredoval pritožbo. Če bi odločbo prejel osebno, kot to določajo zakoniti predpisi, bi se na njo gotovo takoj pritožil in ne bi čakal poteka dovoljenja roka za pritožbo.

V nadaljevanju tožnik sporno odločbo z dne 29. 11. 2001 graja še vsebinsko.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V tem postopku je odločilnega pomena vprašanje, kdaj je tožnik osebno prejel odločbo Davčnega urada A z dne 29. 11. 2001, št. .... Od tega vprašanje je namreč odvisna nadaljnja ugotovitev, ali je pritožbo zoper to odločbo podal pravočasno, ali ne. Iz vročilnice za sprejem sporne odločbe izhaja podpis prejemnika AA in datum prejema 6. 12. 2001. Že laična primerjava podpisa AA na omenjeni povratnici, s podpisom na povratnici zoper sklep o zavrženju pritožbe tožnika zoper omenjeno odločbo z dne 14. 2. 2002 pokaže, da sta pisavi povsem različni oziroma da je pisava iz povratnice za sprejem sporne odločbe, povsem različna od pisave na dopolnilnem zapisniku za poslovno leto 1996 z dne 20.11. 2001, ki ga je nesporno podpisal tožnik. Enako velja za pritožbo na zapisnik z dne 12. 11. 2001. Tožnik je v svoji pritožbi na sklep o zavrženju pritožbe z dne 14. 2. 2002 navedel, da sporne odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 29. 11. 2001 ni prevzel sam osebno, temveč njegova žena, ki pa ni pooblaščena za sprejem nobene uradne dokumentacije. Ker z njo že nekaj časa ne kontaktira, mu za prevzeto pošto ni povedala. Kuverto z odločbo davčnega urada je našel kasneje sam in potem tudi posredoval pritožbo. Zato meni, da pritožba ni bila posredovana prepozno.

Skladno s 140. členom ZUP-a mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Stranka mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če tega sama ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Skladno z omenjenim členom bi morala tožena stranka (kolikor za presojo utemeljenosti pritožbe zgoraj navedeni podatki upravnih spisov po njeni presoji za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso zadoščali) tožnika pozvati, naj za svoje trditve predloži oz. predlaga ustrezne dokaze, da bo lahko postopek nadaljevala in zaključila. Tožena stranka pa pri svojem postopanju slednjega določila ni upoštevala. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče opozarja še na določila člena 98 ZUP. Vročilnica iz 97. člena ZUP je listina, ki potrjuje in dokazuje pravilno vročitev. Vendar pa se vročitev v smislu 98. člena ZUP-a lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Po 1. odstavku 98. člena ZUP se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Skladno z ustaljeno sodno prakso je treba to določbo uporabiti tudi za položaj, kakršen se nakazuje v obravnavanem primeru.

Ker je po presoji sodišča sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe tožnika nezakonit, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba.

V postopku za izdajo izpodbijane odločbe tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka iz 140. člena ZUP-a, to pa je moglo vplivati na pravilnost njene odločitve. Gre za bistveno kršitev določb postopka, v posledici katere je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ugotovi, kdaj je bila sporna odločba tožniku vročena in če bo ugotovila, da je bila vročena njegovi ženi, naj še ugotovi, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena tožniku. Šele potem naj odloči o pravočasnosti njegove pritožbe zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 29. 11. 2001.