Jedro

Medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (takoimenovana medicinska ali strokovna napaka), ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka za škodni dogodek z dne 05. 07. 2002 solidarno odgovorni tožečim strankam.

Zoper sodbo se pritožujeta prvo in drugotožena stranka. Prvotožena stranka pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno vrnitev zadeve v postopek na prvo stopnjo v ponovno sojenje. Navaja, da odgovornost prvotožene stranke temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje civilne odgovornosti največ do zneska njene obveznosti in ker je prvotožena stranka podala ugovor limita zavarovalne vsote, ki je po polici znašala 16.800.000,00 SIT oziroma sedaj 70.105,15 EUR, preko tega zneska (revaloriziranega) ne more biti skupaj z drugotoženo stranko solidarno odgovorna. S tem je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. S stališčem sodišča in razlogi izpodbijane sodbe, da obstaja pravna podlaga oziroma predpostavke za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke, v posledici pa tudi odgovornost prvotožene stranke, se ne strinja. Glede pojasnilne dolžnosti navaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je možnost, da se po spinalni anesteziji pojavi takšen zaplet, kot v konkretnem primeru, zelo majhna, pri čemer je nepomembno, ali gre za en primer na 150000 ali na 220000 primerov, gre za tako redek zaplet, da ga ni mogoče šteti kot tipično posledico spinalne anestezije. Prav opisana majhna incidenca tega zapleta sama za sebe govori proti argumentaciji sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pojasnjuje kdaj je izpolnjena obveznost zdravnika glede pojasnilne dolžnosti ter navaja, da zdravnik ni dolžan seznanjati pacienta o prav vseh možnih nezaželenih učinkih in morebitnih zapletih, ki presegajo običajno redno tveganje. Tipični pojav je le tisti, ki ga zaradi svojih značilnosti lahko uvrstimo v posebno skupino iste vrste, samo zaplet, ki je pogostejši, lahko označimo kot tipičen in takšni redni pojavi so bili prvi tožnici pojasnjeni, opisani so tudi v pisnem soglasju za anestezijo, ki ga je prvotožnica podpisala. Tega termina tipičnega pa ni mogoče razširiti prek vseh razumnih meja in kot tipičen označiti vsak zaplet, do katerega lahko pride. Pri tem je pravno nepomembno, da gre za zelo hude, tragične posledice. Oba izvedenca sta se na vprašanje o kršitvi pojasnilne dolžnosti izjasnila, po stališču enega je bila pojasnilna dolžnost opravljena, po drugem pa ne. Sodišče je v celoti prezrlo izjavo anesteziologije dr. V. R. P., ki je zaslišana izpovedala, da zdravniki niso dolžni seznanjati paciente s tem zapletom. Izvedenka B. pa je na vprašanje sodišča, ki se direktno nanaša na pojasnilno dolžnost, odgovorila nejasno in dvoumno. Navajala je, da bi moral zdravnik o tem zapletu pacienta vedno seznaniti, hkrati pa, da mu ni treba povedati, kakšna je verjetnost, da se to zgodi, kar je nesmiselno in je neživljenjsko. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo odgovora izvedenke, da incidenca pojava ni pomembna, saj je bila tožnica pač tista 150.000-a ali 200.000-a, ki se ji je to zgodilo. Sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da je bilo dokazano, da je šlo za tipičen zaplet, s katerim bi morala biti prva tožnica predhodno seznanjena, nasprotno, ob pravilni oceni izvedenih dokazov bi moralo šteti, da ni šlo za tipičen zaplet in ugotoviti, da drugotožena stranka ni bila dolžna predhodno seznanjati prve tožnice z navedenim zapletom, ob pravilni uporabi prava pa bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Glede strokovne napake pa navaja, da je napačna tudi ugotovitev sodišča, da je prišlo pri drugotoženi stranki v postopku spremljanja prve tožnice po posegu spinalne anestezije in pri prepoznavanju konkretnega zapleta do odstopanja od profesionalnih standardov. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje M., predvsem pa na izpovedbo neposredno zaslišane izvedenke prof. dr. V. B., tem dokazom, predvsem zaslišanju navedene izvedenke pa je poklonilo preveliko stopnjo verodostojnosti. Razlogi sodišča, da je izvedensko mnenje M. bolj natančno in analitično in celo prepričljivejše, ne držijo niti niso v zadostni meri pojasnjeni. Sodišče je nekritično in brez posebne argumentacije verjelo navedeni izvedenki, kljub temu, da so izjave navedene izvedenka celo strokovno sporne in v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah večkrat argumentirano izpostavila pomanjkljivosti tega mnenja, kot tudi dopolnitve, vendar mu je sodišče kljub temu sledilo. Z neposrednim zaslišanjem izvedencev direktna nasprotja med strokovnima mnenjema niso bila odpravljena, zato bi sodišče moralo slediti predlogu toženih strank in angažirati novega izvedenca medicinske stroke, ne pa različni izvedenski mnenji prosto presojati. Vprašanja o tem, kdaj bi morala biti prva tožnica operirana in koliko časa izvenevajo učinki spinalne anestezije, so ostala v celoti odprta, tako tudi vprašanje, ali bi bile posledice dejansko kaj drugačne oziroma milejše, če bi bila prva tožnica operirana znotraj časovnega okvira šest ur, to pa je odločilno vprašanje pravno relevantne vzročne zveze med domnevno opustitvijo oziroma prepoznim ukrepanjem in nastalo škodo, ki ni bilo dokazano. Kljub temu, da takšnega strokovnega znanja nima, je sodišče verjelo izjavi dr. B., da je bila operacija prepozna in da bi prva tožnica imela blažje posledice v obliki pareze in ne bi utrpela plegije. Nato opozarja na izvedenca prim. Z. ter na njegovo izpovedbo, da je drzno trditi, da bi bile posledice drugačne, če bi bila tožnica prej operirana, pri čemer je sama izvedenka v osnovnem fakultetnem mnenju zapisala drugače, kot ko je bila zaslišana na naroku, ko je kategorično zatrjevala, da tožnica plegije ne bi utrpela, če bi bila operirana prej. Mnenje M. je ostalo kljub pisni dopolnitvi in zaslišanju dr. B. glede teh vprašanj še vedno nepopolno in ga ni bilo mogoče preizkusiti, niti ni ponujalo odgovorov na vsa vprašanja, ki jih je postavilo sodišče in stranke v postopku. Izvedenka prof. dr. B. je na vsak način „branila“ svoje mnenje in po potrebi prilagajala ure in minute in tudi ugotovitve o tem, koliko trajajo učinki anestetikov. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da tudi v okviru časovnega okvira, kot ga je zagovarjala izvedenka dr. B., torej v roku šest ur po izvedenem posegu, v konkretnem primeru tožnica ne bi mogla biti operirana. Izvedenka je namreč izjavila, da čas od dejanske prepoznave zapleta do same operacije ni sporen in da v tem delu drugotožena stranka ni zagrešila nobenih napak, kar pomeni, da bi moral biti zaplet prepoznan vsaj dve uri pred potekom šestih ur, torej ob 16.30 uri, kar pa je glede na učinke spinalne anestezije nemogoče in izključeno, saj je bila tožnica takrat še pod vplivom narkoze. Hematoma torej v skrajnem času šestih ur ne bi bilo mogoče odstraniti, pa tudi, če bi bila operacija opravljena prej, ne bi garantirala, da tožnica ne bi ostala trajno paralizirana. Kljub temu, da so bili izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP, sodišče dokaznemu predlogu toženih strank ni sledilo, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je bila strankam odvzeta možnost kontrole nad izvedenimi dokazi in pravica do poštenega sojenja.

Drugotožena stranka v pritožbi, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno podaja kritiko ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodišče dejansko stanje (razen izvedencev) oprlo le na subjektivno izpoved prve tožnice, pri čemer ni upoštevalo, kaj je sploh bila trditvena podlaga tožbe. Sodišče sicer navaja, da je izpoved prve tožnice podprta z izpovedjo npr. dr. M. vendar navedeno ne drži. Sodišče je spregledalo izpoved izvedenca prim. Z. Z. in njegove izpovedbe in izvedenskega mnenja ni dokazno ocenilo, v sodbi o tem ni razlogov, razen nekaj ugotovitev iz izvedenskega mnenja, zato je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, sodišče je s tem kršilo drugotoženi stranki pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Enako velja za izpoved D. M., dr. med., izpoved S. M. S., dr. med., ki jih sodišče dokazno ni ocenilo ter sodba o tem nima razlogov, preveliko pozornost pa je sodišče posvetilo izpovedi priče sestre R. M., ki jo je tolmačiti le kot njeno laično subjektivno oceno. V nadaljevanju pritožba kritizira oceno oziroma zaključek sodišča prve stopnje, kdaj je imela prva tožnica hude bolečine ter navaja, da je v zvezi s tem mnenje o nepravočasnem ukrepanju pomanjkljivo, preuranjeno in dano brez obrazložitve. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da je nepotrebno postaviti izvedenca druge medicinske stroke, gre za postavitev izvedenca druge ustrezne medicinske stroke, poleg novega anesteziologa še nevrokirurga, saj bi nevrokirurg lahko izpovedal o posledicah, ki bi jih imela prva tožnica, če bi bil zaplet prepoznan hitreje, izpovedal pa bi lahko tudi, kakšen je optimalen čas, ki ga priznava medicinska doktrina za prepoznavo tovrstnih zapletov, od tega je odvisno vprašanje pravočasnosti ukrepanja drugotožene stranke v okviru nedopustnega ravnanja in vprašanje vzročne zveze, ki je po mnenju drugotožene stranke tožeča stranka ni dokazala. Opozarja na izjavo oziroma izpovedbo Z. Z., S. M. S. in I. T. Sodišče zaključkov izvedenca Z. Z. ter izpovedi S. M. S. in I. T., ki so bistveni in pravno odločilni za presojo temelja tožbenega zahtevka, sploh ni dokazno ocenilo, v ustnem zaslišanju dr. V. V. B. pa tudi ni odpravilo neskladij na način, da bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Med pisnimi izvedenskimi mnenji in izpovedmi izvedenke V. B. in izvedenca Z. Z. so bistvena razhajanja v bistvenih vprašanjih, ki vplivajo na temelj tožbenega zahtevka, sodišče bi zato moralo pomanjkljivosti razčistiti in postaviti še enega izvedenca anesteziologa, poleg tega pa še nevrokirurga. Ker tega ni opravilo, je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 1. točke 339. člena ZPP, saj ni pravilno uporabilo določbe 254. člena ZPP in dejstva niso popolno in pravilno raziskana. Direktnih nasprotij med izvedenskimi mnenji sodišče prve stopnje ni odpravilo. Izpovedba izvedenke V. B. ni dala jasnega odgovora, na čem temeljijo njeni zaključki glede optimalnega časa ugotavljanja zapleta, prav tako ne drži, da so bile v njenem mnenju prisotne le navidezne neskladnosti. Izvedenka je celo odgovarjala na vprašanja, na katera bi lahko dal odgovor le nevrokirurg. Drugotožena stranka nato še podrobno izpodbija zaključke in analizira izpovedbe glede hudih telesnih bolečin tožnice in glede krčenja nog ter izvenevanja spinalnega bloka, zaključke v zvezi z dremanjem oziroma spanjem tožnice ter številom injekcij, ki jih je dobila tožnica. Sodišče tudi ni raziskalo dejanskega stanja v smeri, ali je hematom sploh v vzročni zvezi s posegom. Poudarja, da V. V. B. navedbe, da bi moral biti poseg opravljen v šestih urah od dejanja anestetika, ni z ničemer utemeljila, navedla je le pavšalno, da to navajajo vsi medicinski učbeniki, kar pa ne drži. D. M. ob 17.30 uri ni imel nobenega objektivnega razloga, da bi posumil na kakršnekoli druge klinične znake kot običajne bolečine operativne rane in bolečine na mestu vboda. Ni se mogoče strinjati z zaključki sodišča, da bi bilo potrebno, glede na konstitucijo in uporabljen anestetik pri prvi tožnici že po petih urah ob 17.30 narediti diagnostiko in konzultirati anesteziologe. Sodišče ni dokazno ocenilo in upoštevalo izpovedbe I. T., ki je izpovedal, da bi lahko sklepali, da pri tožnici anestetik izzveneva počasneje, tudi do osem ur. Objektivno takrat (ob 17.30 uri) pri tožnici še ni bilo mogoče spoznati intramedularne poškodbe, saj je bilo živčevje še omrtvičeno. Sodišče gradi sodbo na dejstvu, da je tožnica bolečino v hrbtu javila tudi ob 16.40, kar je nedopustno, saj tega v tožbi ni zatrjevala, prav tako sodišče napačno ocenjuje izpoved D. M. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko presojalo in ocenjevalo strokovnost odgovora izvedenca. Prav tako ne držijo trditve sodišča prve stopnje iz 3. odstavka osme strani sodbe, saj tožeča stranka po mnenju drugotožene stranke zaenkrat ni uspela dokazati, da je paraplegična zato, ker je drugotožena stranka ni ob 17.30 poslala na MRI, torej gre za časovno razliko 1,20 ure. O tem vprašanju vzročne zveze bi sodišče moralo angažirati izvedence nevrologe, nevrokirurge. Optimalni čas prepoznavanja zapletov v medicinskem svetu je vsaj osem ur po spinalni anesteziji oziroma operacija osem ur po stisku hrbtenjače, kljub vestnem, skrbnem in takojšnjem ukrepanju, pa se lahko izboljšanje stanja pacienta pričakuje le pri tretjini bolnikov. Izvedenka V. V. B. ni dobila na vpogled pravdnega spisa pred svojim zaslišanjem in ni bila seznanjena z zaslišanjem prič po izdelavi njenega izvedenskega mnenja in dopolnitvi le-tega. Tudi ugotovitve prvostopnega sodišča, da zdravniki drugotožene stranke niso izpolnili pojasnilne dolžnosti, niso pravilne in temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Prva tožnica je podpisala soglasje za poseg dne 04. 07. 2002, torej dan pred posegom, iz njene izjave je razvidno, da ni imela nobenih dodatnih vprašanj. Seznanjena je bila, da lahko pride pri regionalni anesteziji zaradi lokalnega anestetika tudi do bolečine na mestu vboda, izvedenec Z. je navedel, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena. Prva tožnica je bila seznanjena z načinom anestezije in rednimi zapleti, navedenimi v pisnem soglasju za anestezijo, kar je potrdila s svojim podpisom. Tožnica je bila seznanjena tudi z obvestilom o datumu in režimom pred operacijo, iz njega pa izhaja, da so ji bile znane možnosti krvavitev. Pri tožnici je bila medicinsko indicirana uporaba regionalne anestezije zaradi ugotovljene astme v anamnezi, pri čemer je prva tožnica prepustila odločitev o izbiri vrste anestezije V. R. P. in ni izrazila želje po drugi anesteziji, s konkludentnimi dejanji je dejansko prepustila odločitev o anesteziji zdravnici. Tudi to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri svoji presoji v obrazložitvi sodbe in ugotoviti, da je bilo pojasnilni dolžnosti zadoščeno. Nastanek spinalnega hematoma po spinalni anesteziji je izjemno redek in ne sodi med običajna, redna tveganja, ter ne more predstavljati tipične negativne posledice, ki bi bila lastna takšnemu posegu. Sodišče prve stopnje si drugače tolmači uveljavljeno sodno prakso, ki je sprejela stališče, da zdravnik ni dolžan pacienta poučiti o vseh možnih neželenih učinkih, temveč mu mora v poglavitnih obrisih in na ustrezen način prikazati stanje, diagnozo in opozoriti na običajna, redna tveganja. Tipična negativna posledica posega je termin, ki zdravnikom ni poznan, kot je pojasnil izvedenec Z. v svoji izpovedbi, se je prilagodil vprašanju in štel, da so pod tem imenom želeli, da navede možne zaplete ter da je bistveno, da gre za redek zaplet. Gre za pravno vprašanje, o katerem bi moralo sodišče odločiti samo, zato ga izvedenca tudi nista mogla razumeti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 99/2006, ki je ne moremo uporabiti v konkretnem primeru, neustrezno je sklicevanje na avstrijsko pravo. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, saj drugotožena stranka ni kršila pojasnilne dolžnosti in je ravnala v skladu z zakonom. Tožeča stranka v zvezi s pojasnilno dolžnostjo tudi ni dokazala vzročne zveze med „opuščeno pojasnilno dolžnostjo“ in škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, sodba o tem tudi nima razlogov. Trditev o tem, da se sicer prvotožeča stranka posegu, če bi vedela za sporni zaplet, ne bi podvrgla in bi izbrala masko, ni bila podana pravočasno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (takoimenovana medicinska ali strokovna napaka), ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti). V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala oboje, tako strokovno napako, kot tudi neizpolnitev oziroma nezadostno izpolnitev pojasnilne dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je glede kršitve pojasnilne dolžnosti v postopku zaključilo, da anesteziologinja R., kot delavka drugotožene stranke pred posegom spinalne anestezije prvotožeče stranke ni obvestila o vseh možnih (tipičnih) zapletih tovrstnega posega, tako tožeče stranke ni obvestila o možnosti nastanka hematoma oziroma o možnosti nastanka paraplegije kot posledice spinalne anestezije. Slednje v postopku ni bilo sporno. Sporno pa je bilo, ali bi bila to dolžna storiti, glede na to, da je nastanek oziroma pojav paraplegije kot zapleta po spinalni anesteziji izredno redek (pojavi se na enega od 150.000 primerov po ugotovitvi izvedencev iz H. oziroma na enega od 220.000 primerov po ugotovitvi izvedenca Z.). Statistična pojavnost tovrstnega zapleta je torej izredno redka. Ključno vprašanje glede tega, ki je bilo v postopku na prvi stopnji sporno, sporno ostaja tudi v pritožbi, je, ali je glede na majhno incidenco pojav paraplegije zaradi nastanka hematoma po spinalni anesteziji tveganje oziroma zaplet, na kakršnega bi morala delavka drugotožene stranke prvo tožnico opozoriti, da bi lahko govorili o (zadostno) izpolnjeni pojasnilni dolžnosti.

Pojasnilna dolžnost (kot jo opredeljuje 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji, v nadaljevanju ZZDej) obsega, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Vendar pa v okviru pojasnila tveganja v skladu z ustaljeno sodno prakso zdravnik ni dolžan pacienta poučiti o vseh možnih nezaželenih učinkih, ampak mu mora v poglavitnih obrisih in na ustrezen način prikazati stanje, ga seznaniti s prognozo in ga opozoriti na običajno, redno tveganje. Pri tem je potrebno pacienta opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja (tiste, ki so tipični, lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši). Po oceni sodišča druge stopnje (drugače kot po oceni sodišča prve stopnje) v redno tveganje spinalne anestezije (kamor sodijo torej tudi riziki, lastni samem posegu), zaplet, do kakršnega je prišlo v konkretnem primeru, ne sodi.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na tujo pravno teorijo in termin tipične negativne posledice posega. Po oceni sodišča prve stopnje gre v konkretnem primeru za tipično negativno posledico posega, na kakršno mora zdravnik pacienta vedno opozoriti, pri čemer je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, da sta oba izvedenca (Z. in B.) potrdila trditev, da gre za takšno posledico, vendar pritožba prvotožene stranke utemeljeno opozarja, da ne gre za medicinski pojem in odgovor izvedenca, da gre za tipično negativno posledico, ne zadošča (enako velja tudi glede vprašanja izvedencu, ali je bila pojasnilna dolžnost kršena). Pri tem pritožba drugotožene stranke utemeljeno opozarja, da je izvedenec Z. v izpovedi pojasnil, da se je prilagodil vprašanju (o tipičnih negativnih posledicah), štel je, da so želeli, da navede možne zaplete in ocenil, da je bistveno, da gre za redek zaplet. Prav tako je tudi izvedenka V. V. B. pojasnila, da je navedeno vprašanje razumela tako, da imamo lahko, glede na težko poškodbo za zdravje v obliki omrtvičenosti spodnjih okončin, to za tipično negativno posledico tega posega. Sodišče prve stopnje je torej navedbi obeh izvedencev zmotno štelo kot odločilni, glede na že navedena pojasnila obeh izvedencev, pri čemer zaključek sodišča prve stopnje, da gre za posledico, ki izhaja iz samega posega in ni odvisna od konkretnih okoliščin primera, tudi ni dokazno podprt. Iz izvedeniškega mnenja Z. Z. (odgovor Ad 4 na list. št. 122) namreč izhaja, da do tega težkega zapleta po spinalni anesteziji prihaja ob možnih prisotnih drugih dejavnikih tveganja. Po oceni sodišča druge stopnje zato konkreten zaplet (upoštevaje na drugi strani tudi izredno nizko statistično pojavnost tovrstnega zapleta) ne sodi v redne rizike oziroma redno tveganje, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi delavka drugotožene stranke prvotožnico na tak zaplet morala opozoriti, materialnopravno napačen. Sodišče druge stopnje soglaša tudi s stališčem pritožbe prvotožene stranke, da v tem delu ni mogoče slediti izvedenki V. V. B., ki je izpovedala, da je treba pacienta o tem zapletu seznaniti, brez da bi se mu povedalo, kakšna je verjetnost, da se to zgodi.

Glede na to, da torej prve tožnice z možnostjo nastanka hematoma oziroma paraplegije kot posledice spinalne anestezije, delavka drugotožene stranke ni bila dolžna seznaniti, prva tožnica pa je pisno soglasje, v katerem so bili navedeni zapleti, ki se pojavljajo pri regionalni oziroma spinalni anesteziji, podpisala (pri čemer je konkretno odločitev oziroma izbiro glede lokalne ali splošne anestezije tožnica prepustila anesteziologinji in ni imela posebnih vprašanj – glej izpoved prve tožnice na list. št. 57) in je bila glede običajnega, rednega tveganja opozorjena, je bila torej pojasnilna dolžnost v skladu z 47. členom ZZZDej izpolnjena. Zatrjevani temelj odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti torej ni podan. Pri tem pritožba drugotožene stranke utemeljeno opozarja tudi na to, da tožeča stranka dejstva, da se prva tožnica posegu, če bi vedela za sporni zaplet, sploh ne bi podvrgla in bi izbrala masko, ni navedla. Tožnica je namreč navedeno samo izpovedala, ustreznih trditev pa ni podala.

Glede na to, da torej ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za nastalo škodo v celoti odgovorna tožnici zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, je zmoten tudi nadaljnji zaključek, da je za razmejitev odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo pravno neodločilno vprašanje, v kolikšni meri bi hitrejše prepoznanje zapleta izboljšalo današnje stanje tožnice. V zvezi s tem obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje tudi z zaslišanjem izvedencev ni odpravilo nasprotij in pomanjkljivosti v izvedeniških mnenjih (3. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Prvotožena stranka v zvezi s tem utemeljeno navaja, da v okviru časovnega okvira, kot ga je zagovarjala izvedenka B., torej v roku šestih ur po izvedenem posegu, v konkretnem primeru prva tožnica (upoštevaje siceršnje ugotovitve izvedenke) ne bi mogla biti operirana, glede na to, da je izvedenka izrecno zapisala in izjavila, da čas od dejanske prepoznave zapleta do same operacije ni sporen, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi drugotožena stranka zaplet ugotovila ob 17.30 uri, prva tožnica ne bi mogla biti operirana v roku šestih ur. Poleg tega sodišče druge stopnje soglaša s pritožbama, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve spornih dejstev, ki ne sodijo v področje anesteziologa, postaviti novega izvedenca, nevrokirurga, ki je bil v postopku tudi predlagan, ne pa enostavno navesti, da angažiranje izvedenca nevrokirurga v postopku ni bilo potrebno, kar naj bi izvedenka V. V. B. na vprašanje sodišča to izrecno potrdila. Vprašanje, kakšen je optimalen čas za prepoznavo zapleta, oziroma kdaj bi bilo zaplet mogoče prepoznati, ter kdaj bi morala biti prva tožnica operirana, glede na izvenevanje učinkov anestezije, ter odgovor na vprašanje, kakšne bi bile posledice, če bi bila prva tožnica operirana v optimalnem času, bi moralo namreč sodišče prve stopnje postaviti izvedenca nevrokirurgu.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede zatrjevane strokovne napake pri prepoznavanju posledic oziroma zapleta in zdravljenju navedene komplikacije ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje ne more samo dopolniti postopka, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti nasprotja oziroma pomanjkljivosti v mnenju izvedenke V. B. (kako bi bila lahko prva tožnica operirana v roku šestih ur, če bi moral biti zaplet ugotovljen po petih urah, ob 17.30, ko pa je bil ustrezen čas od dejanske prepoznave zapleta do same operacije, kar skupno s časom do 17.30 ure presega šest ur). Postaviti bo potrebno tudi izvedenca nevrokirurga, da bo odgovoril na že zgoraj navedena vprašanja iz njegove stroke, nato pa po potrebi glede na njegovo izvedeniško mnenje ponovno zaslišati že postavljena izvedenca anesteziologa, če bodo tudi nato še vedno obstajale pomanjkljivosti oziroma nasprotja v mnenjih, po potrebi postaviti še novega izvedenca anesteziologa.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva tudi, da je lahko solidarna odgovornost prvotožene stranke podana le do (revaloriziranega) limita zavarovalne vsote, kar v postopku ni bilo sporno. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, glede ne že obrazloženo, niso potrebni.

Zaradi razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).