Jedro

Zgolj dejstvo prenosa nadzora in varstva psa drugi osebi zaradi odsotnosti njegovega lastnika, ne pomeni avtomatskega prenosa odgovornosti na drugega. Toženec kot lastnik psa se svoje odgovornosti zgolj zato, ker je prepustil varstvo in nadzor nad psom drugi osebi, ni mogel rešiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.887,66 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 9,85 EUR od vložitve tožbe dalje in od zneska 1.877,82 EUR od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila ter mu poravnati pravdne stroške (točka 1. izreka), hkrati pa odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.208,01 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z izpolnitvijo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2. izreka).

Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga njeno razveljavitev. Citira določbo 158. člena Obligacijskega zakonika – OZ ter načelno mnenje Vrhovnega sodišča (pravno mnenje, Obča seja VSS, 16.12.1993) s trditvijo, da citirana zakonska določba ne govori o formalnem in dejanskem lastniku psa, temveč o imetniku psa, kar je širši pojem, zato je očitno zaradi različnega tolmačenja te pravne norme VSS v svojem načelnem mnenju dalo jasne smernice, kaj pomeni nadzorovanje psa. Mora biti takšno, da psu prepreči, da bi koga poškodoval. Imetnik psa je bil v našem primeru poleg P. tudi toženec, saj je bil pes privezan na njegovih nepremičninah, na njegov steber ali jekleno pleteno žico in z njegovo verigo. Imetništvo ni zgolj hranjenje in vodenje psa na sprehod, ampak je nadzor nad njim potreben ves čas, za kar pa toženec ni poskrbel, saj se je pes strgal z verige, kar je mogoče zaključiti iz izpovedbe priče M. kot tudi tožnika, poleg tega ne gre sprejeti stališča sodišča, da pes ovčar ni nevarna žival. Razlogi sodbe so v nasprotju z izpovedbami v postopku zaslišanih prič in tožnika, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ni bilo upoštevano, da je šlo pravzaprav za toženčevega psa, ki je bil na njegovem dvorišču pripet z njegovo verigo, ki jo je pes očitno strgal. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 158. člena Obligacijskega zakonika – OZ, veljavnega v času škodnega dogodka z dne 01.07.2004, je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik (prvi odstavek), za škodo, ki jo povzroči domača žival, pa je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek).

Dikcija v drugem odstavku 158. člena OZ: „poskrbeti za potrebno varstvo in nadzorstvo “

je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej pravilno zapolniti, ob dejstvu, da je smisel nadzora in varstva doma č

e ž

ivali v tem, da se ji na u č

inkovit na č

in prepre č

i, da bi ž

ival koga po š

kodovala. Poskrbeti mora torej za varstvo in nadzorstvo primerno in ustrezno konkretnim okoli šč

inam.

V našem primeru, ko tožnik zatrjuje, da ga je ugriznil toženčev pes (ki ga je šteti za domačo žival), je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 158. člena OZ ter pravila o krivdni odgovornosti.

Civilni delikt, nastanek katerega v danem primeru zatrjuje tožnik, je namreč sestavljen iz štirih elementov: nastanka škode, nedopustnega ravnanja, vzročne zveze med njima in posledično odgovornosti (krivdne), ki pa se ob obstoju ostalih treh elementov predpostavlja. Tožeča stranka mora dokazati obstoj prvih treh elementov, in če njihov obstoj dokaže, se četrti element: odgovornost povzročitelja predpostavlja, razen če se slednji ekskulpira svoje odgovornosti (po načelu obrnjenega dokaznega bremena), kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi toženec kot imetnik psa moral dokazati, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Tožnik v postopku zatrjuje obstoj prvih treh elementov: da ga je ugriznil toženčev pes, zaradi ugriza katerega je utrpel škodo, ugriznil ga je na cesti, ko se je mimo toženčeve hiše peljal z motornim kolesom, kar smiselno pomeni, da je toženec kot lastnik psa oziroma njegov imetnik opustil ustrezno varstvo in nadzorstvo nad njim. Toženec se v svojim odgovornih trditvah v smislu ekskulpacijskih razlogov svoje odgovornosti sklicuje najprej na dejstvo, da tožnika sploh ni ugriznil njegov pes, slednji je bil takrat v oskrbi sosede A. P., ki je zanj ustrezno skrbela, in ki psa nikoli ni spustila z verige, pes je bil vedno privezan. Hkrati podaja še ugovor pasivne legitimacije s trditvijo, da v času nastanka škodnega dogodka ni bil imetnik psa, ker je bil pes zaupan v varstvo drugi osebi.

Nesporno med pravdnima strankama je, da je prav toženec lastnik psa, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je tistikrat ugriznil, sporno pa je, ali ga je ugriznil res toženčev pes (pri čemer je dokazno breme za ugotovitev tega dejstva na strani tožnika), in če ga je ugriznil toženčev pes, ali je toženec poskrbel za ustrezno varstvo in nadzorstvo (kar je dokazno breme na strani toženca), ki bi toženca ekskulpiralo njegove odgovornosti. Pri tem je potrebno opozoriti, da zgolj dejstvo prenosa nadzora in varstva psa drugi osebi zaradi odsotnosti njegovega lastnika, ne pomeni avtomatskega prenosa odgovornosti na drugega. Toženec kot lastnik psa se svoje odgovornosti zgolj zato, ker je prepustil varstvo in nadzor nad psom drugi osebi, ni mogel rešiti.

Dejstvo, da je lastnik psa v našem primeru toženec med pravdnima strankama ni sporno. Zato bi moral varstvo in nadzor nad psom prilagoditi situacijam, ki bi jih moral in mogel predvideti ter na ta način preprečiti nastanek škode, v tem smislu pa v primeru prenosa varstva in nadzora nad psom na drugo osebo, poskrbeti, da tudi ta oseba konkretnim okoliščinam primerno in ustrezno varuje in nadzoruje psa. Poskrbeti bi moral torej, da bi bil pes pod nadzorom osebe, ki bo ravnala skrbno in tudi psa zmogla obvladati.

V posledici navedenih trditev pravdnih strank bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali je do škodnega dogodka kot ga zatrjuje tožnik sploh prišlo, torej ali je tožnika ugriznil toženčev pes. Če bo ugotovilo, da je tožnika ugriznil toženčev pes, bo v nadaljevanju moralo raziskati na kakšen način je do tega prišlo, in se v tem primeru ukvarjati z odgovornostjo toženca in osebe, ki ji je bil pes v tistem času zaupan. V primeru, da do škodnega dogodka kot ga zatrjuje tožnik sploh ni prišlo, potemtakem tožena stranka že iz tega razloga v tej zadevi ni pasivno legitimirana.

Sodišče prve stopnje se z morebitnim (ne)obstojem škodnega dogodka v ponovljenem sojenju sploh ni ukvarjalo, temveč je izhajalo iz predpostavke, da tožnika ni ugriznil toženčev pes (tega dejstva v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo), pri čemer v tej smeri, kljub napotkom drugostopenjskega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 10.12.2008, ni izvajalo dokazov (tretji odstavek na strani 3 obrazložitve razveljavitvenega sklepa), ki jih je v utemeljitev svojih trditev predlagal tožnik, niti se v ponovnem sojenju do v tej smeri že izvedenih dokazov ni opredelilo. O tem dejstvu (zatrjevanem nastanku škodnega dogodka) sodišče prve stopnje nima nobenih razlogov. Opredelilo se je zgolj do nasprotnih trditev in v tej smeri predlaganih (ter izvedenih) dokazov toženca ter tako v celoti zaobšlo napotke sodišča druge stopnje v prvi razveljavitveni odločbi. Izpodbijane sodbe zato ni moč preizkusiti, s tem pa je bila zagrešena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V tej posledici je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa zgoraj navedena dejstva, v postopku ponovno zaslišati stranki in priče, tudi pričo M., vse izpovedbe oceniti v smislu njihove (ne)verodostojnosti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

V tem postopku je bil uporabljen ZPP, ki vključuje Novelo ZPP-D (Uradni list RS 45/2008 z dne 09.05.2008), skladno z določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D.