Jedro

V obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov sodbe oziroma plačilni nalogi izdani na njihovi podlagi. Ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov bi tožeča stranka morala uveljavljati v postopku njegove izdaje - izdaje sodbe.

Slabo premoženjsko stanje stranke ni razlog, da se zoper njo ne bi vodil postopek davčne izvršbe, je pa banka, ki opravlja izterjavo dolžna upoštevati omejitve in izvzetja davčne izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke zaradi plačila stroškov postopka v znesku 300,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR. Izvršilni naslov v obravnavani zadevi predstavlja sklep Policijske postaje Ptuj, št. 9910073155158 z dne 15. 12. 2015, ki je postal izvršljiv dne 5. 1. 2016. V skladu z določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni poravnala, so bili izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe.

2. Tožena stranka je s svojo odločbo pritožbi tožeče stranke delno ugodila in izpodbijani izrek sklepa o davčni izvršbi v njegovi 1. točki v zvezi z navedbo izvršilnega naslova spremenila tako, da se glasi "sodba Okrajnega sodišča na Ptuju, št. ZSV 3/2015 z dne 28. 5. 2015, ki je postala izvršljiva dne 23. 9. 2015 v zvezi s pozivom za plačilo sodne takse Policijske postaje Ptuj, št. 9910073155158 z dne 2. 9. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, št. ZSV 293/2015 z dne 10. 12. 2015, ki je postala izvršljiva dne 5. 1. 2016, v zvezi s pozivom za plačilo sodne takse Policijske postaje Ptuj, št. 9910073155158 z dne 15. 12. 2015". Odločila je še, da se v preostalem delu izpodbijani sklep potrdi in pritožba zavrne.

3. V obrazložitvi tožena stranka pojasnjuje, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj obstaja veljavni izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti. V izpodbijanem sklepu je bil pomanjkljivo naveden le izvršilni naslov, zato je pritožbeni organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremenil izrek izpodbijanega sklepa. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je tožena stranka pojasnila, da je predmet pritožbenega postopka zgolj preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pri čemer pritožbeni organ kršitev pravil davčnega postopka ne ugotavlja, prav tako ne ugotavlja očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Dodaja, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje (peti odstavek 157. člena ZDavP-2) in ugotavlja, da so bile za izdajo izpodbijanega sklepa izpolnjene vse procesne predpostavke, saj je obstajal izvršljiv izvršilni naslov, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa svoje obveznosti (sodne takse) ni poravnala.

4. V zvezi s pritožbenimi ugovori o nizki pokojnini pojasnjuje, da slabo materialno stanje samo po sebi še ni razlog za to, da se zoper tožečo stranko ne bi vodil postopek davčne izvršbe, je pa banka, ki opravlja izterjavo, pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati omejitve (160. člen ZDavP-2) in izvzetja (159. člen ZDavP-2) davčne izvršbe, kot je to navedeno že v samem izpodbijanem sklepu. Poleg navedenega še dodaja, da v predmetni zadevi ni podan nobeden od pogojev za ustavitev postopka izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2, ter da lahko tožeča stranka odškodninski zahtevek uveljavlja s tožbo pred pristojnim sodiščem.

5. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 54., 127. in 153. člena Ustave RS, 70. in 71. člena Zakona o davčnem postopku, ZUP in neupoštevanja sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, 6., 7., 13., 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 257. in 258. člena Kazenskega zakonika ter navaja, da je izvršba protizakonita in protipravna, ker ni bilo izdane pravnomočne sodbe sodišča, da je tožeča stranka davčni dolžnik. Cel davčni postopek pa je v nasprotju s pravnim redom EU. Opozarja na pravico do povračila škode in predlaga, da se postopki razveljavijo, saj niso bili izvedeni v skladu s Konvencijo, Ustavo in zakoni. Navaja tudi, da prejema nizko pokojnino v višini 511,00 EUR mesečno.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijanem sklepu in odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal upravni organ, kot tudi z razlago, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

9. Pri tem sodišče še navaja, da 156. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi) tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Dolžnost davčnega organa je torej bila, da v skladu s 143. členom in naslednjimi preverja ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb, pa tudi po mnenju sodišča ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v postopku izdaje sodb oziroma plačilnih nalogov izdanih na podlagi citiranih sodb, ki predstavljajo izvršilni naslov v obravnavanem primeru.

10. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za izvršbo (obstajal je izvršilni naslov opremljen s potrdilom izvršljivosti). Potrdilo o izvršljivosti, s katerim sta opremljeni sodbi Okrajnega sodišča na Ptuju, ki se izvršujeta, predstavljata potrdilo v smislu določbe 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina s skladu z določbo prvega odstavka 169. člena ZUP šteje za dokazano. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje navedene pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbo 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana akta pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.