Jedro

Oškodovanki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pripada pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če te škode ni. Gre za škodo, ki bo nastajala v bodoče, zato jo sodišče lahko prisodi na podlagi določila 182. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se: - III točka izreka glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati tudi 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.1.2013 dalje do plačila, na TRR pooblaščenca št. ... pri ...; v presežku, to je za znesek 2.124,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne.“ - IV. točka izreka glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 1.748,24 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 279,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila

Obrazložitev

1. Ugodeno je zahtevku tožeče stranke za plačilo 4.623,93 EUR in 58,93 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). V presežku – za znesek 4.124,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – je tožbeni zahtevek zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 1.137,83 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del – in sicer zoper zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se dodatno prisodi odškodnina v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.1.2013 do plačila ter toženi stranki naložijo vsi stroški pravdnega in pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da izpodbija zgolj zavrnitev zahtevka za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 179. čl. Obligacijskega zakonika. Ocenjuje, da prisojena odškodnina ni primerljiva s primeri iz sodne prakse; prenizka pa je tudi glede na tožničine individualne lastnosti in njeno doživljanje nepremoženjske škode. Opozarja na svoje trditve o tožničinih pogostih glavobolih in popoškodbenih težavah, zaradi katerih je na delovnem mestu utrujena in le s težavo dosega normo. V najbolj kritičnih dneh, ko so bolečine zelo hude, mora izkoristiti celo čas malice, da doseže normo. To jo takó izčrpava, da se mora po delu uleči in odpočiti, kar se ji pred nesrečo ni dogajalo. Gospodinjskih opravil na kmetiji ne zmore opraviti tako kot pred nesrečo. Izpostavlja velik vrt, pri obdelavi katerega je bila pred nesrečo zelo uspešna. Delo na vrtu opravlja s povečanimi napori, medtem ko ji je pred nesrečo pomenilo sprostitev od enoličnega dela v službi in ji je bilo v veliko veselje. Skupaj z možem tožnica obdeluje kmetijo, ki obsega 1,5 ha obdelovalne zemlje, tri glave govedi, 6 koz in 4 prašiče. Tudi obdelava kmetije od tožnice terja veliko fizičnega in ročnega dela, pri katerem je tožnica zaradi zdravstvenih težav ovirana, predvsem zaradi hitre utrujenosti, pogostih glavobolov in omotice. Tudi za hišo ne zmore več tako aktivno skrbeti. Zaradi glavobolov je omejena pri gledanju televizije in poslušanju glasbe, branju knjig in časopisov, kar vse poslabšuje kvaliteto njenega življenja. Sklicuje se na izvid SB Celje, Ambulante za klinično psihologijo z dne 11.12.2012, ki potrjuje znake organske okvare možganov. Posledično je pri tožnici motena pozornost in vzdrževanje pozornosti ter delovnega spomina, zmanjšana je mentalna hitrost in kognitivna fleksibilnost. Znižan je nivo logičnega pomnjenja, na podlagi težjih asociacij pa ne zmore asociativnega pomnjenja. Zaradi anksioznega oz. močno depresivnega razpoloženja se umika iz socialne okolice, kar ji dodatno poslabšuje počutje in kvaliteto življenja. Te težave so bile zaznavne tudi ob tožničinem zaslišanju, potrdil pa jih je tudi nevrolog A. A., dr. med. V izvedenskem mnenju opisane težave je sodišče bistveno podcenilo. Izvedenec je ugotovil pomembne trajne posledice udarnine glave in pretresa možganov. To je za tožnico, ki bo morala delati še veliko let, veliko prikrajšanje, tako na psihološkem kot mentalnem področju. Povzema v izvedenskem mnenju ugotovljene zdravstvene posledice in izvedenčevo ugotovitev, da je tožnica zaradi kognitivnega deficita in depresije kritično utrujena, psihomotorno zavrta in je zmanjšana njena kognitivna fleksibilnost. Gre za kronični poškodbeni glavobol po desni strani glave. Na pojav glavobolov vpliva tudi kronično anksiozno depresivno razpoloženje, ki je tudi posledica poškodbe glave. Tožnica bo imela občasne lažje glavobole tenzijskega tipa (tri do štirikrat mesečno, odvisno od razpoloženja in občutka fizične preobremenjenosti). Premagovala jih bo v večji meri brez analgetikov, vendar ne povsem brez analgetikov. Nedvomno gre za trajne posledice. Tožnica opravlja zahtevno delo posluževalke strojev, kar je dinamično in zahtevno delo. Pri njenem delu je potrebna zbranost in koncentracija. Upoštevajoč vse te težave, bi morala biti za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti priznana odškodnina v celotni uveljavljani višini 8.000,0 0EUR. Sklicuje se na odškodnino, prisojeno v primerljivih primerih: II Ips 286/2009, II Ips 1258/2008, II Ips 975/2007, II Ips 216/2007. V podobnih primeri se primerljivim oškodovancem prisojajo znatno višje odškodnine. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 2928/2013 in meni, da za valorizacijo izplačane odškodnine ni pravne podlage. Ker se plače kot relevanten kriterij v času od plačila odškodnine od zaključka glavne obravnave niso spremenile, podlage za valorizacijo ni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Kljub temu, da pritožba kot pritožbeni razlog navaja tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ugotovitvam o nastali škodi ne ugovarja. Ne nasprotuje ugotovitvi, da z ortopedskega vidika tožnica v vratni, prsni in ledveni hrbtenici ni utrpela takšnih poškodb, zaradi katerih bi imela trajne posledice. Tožničini izpovedi, da ima po poškodbi težave s koleni pri hoji navzgor in navzdol, sodišče prve stopnje ni sledilo, vendar tudi tega pritožba ne graja.

5. Tožničini izpovedi o težavah pri delu doma, v službi in pri vseh drugih opravilih ter o slabši kvaliteti življenja zaradi prizadetosti na mentalnem področju, pa je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Njena izpoved je skladna z ugotovitvami izvedenca nevrologa – A. A., dr. med., ki tovrstne težave potrjuje z ugotovitvijo, da je posledica poškodbe moteno logično pomnjenje, asociativno pomnjenje in vidni delovni spomin. Tožnica je pri vseh opravilih ovirana zaradi zmanjšane mentalne hitrosti in kognitivne fleksibilnosti. Vzrok za to je blaga kognitivna motnja, ki se kaže v moteni pozornosti. Zaradi trajno anksioznega depresivnega razpoloženja, ki ima organsko osnovo, tožnica teži k socialni izolaciji. Prvostopenjska ugotovitev, da tožnica deluje psihomotorno upočasnjeno, utrujeno, z občutkom prizadetosti zaradi neuspešnosti v službi in domačem okolju, potrjuje tožničine težave, ki jih izpostavlja pritožba. Težave, ki tožnico vsakodnevno spremljajo, so: nezbranost, omotičnost, slab spomin, hitra utrujenost, neobvladovanje delovnih obveznosti v službi in doma (v gospodinjstvu, pri delu na vrtu in kmetiji) oz. veliko večji napor za isti rezultat na vseh področjih ustvarjanja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trajanje navedenih težav, glede na tožničino starost (49 let v času škodnega dogodka).

6. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, da je občasne bolečine, ki bodo tožnico spremljale v bodoče in nevšečnosti, ki so tožnico zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremljale v času zdravljenja, upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti.

7. Na osnovi pritožbe in tudi po uradni dolžnosti mora pritožbeno sodišče preveriti pravilnost uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Že sodišče prve stopnje je navedlo, povzema pa tudi pritožba, da je materialna podlaga za določitev odškodnine 179. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Oškodovanki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pripada pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če te škode ni. Gre za škodo, ki bo nastajala v bodoče, zato jo sodišče lahko prisodi na podlagi določila 182. čl. OZ. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Prvo načelo terja upoštevanje okoliščin, ki se odražajo pri tožnici, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine, objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obe načeli, vendar ne ustrezno in po presoji pritožbenega sodišča prisodilo prenizko odškodnino. Pomembno namreč je, da je tožnica še delovno aktivna. Ker se od nje pričakujejo enaki rezultati kot od zdravih delavcev, saj navzven njena zdravstvena težava ni vidna, je zaradi upočasnjenega funkcioniranja gotovo zelo prizadeta. Vlagati mora veliko napora, da zadosti pričakovanjem delodajalca in sodelavcev. Po drugi strani pa je v izpodbijani sodbi premalo upoštevano stališče sodne prakse glede višine odškodnin v podobnih primerih.

9. V primerih, ki jih navaja pritožnica, je za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena bistveno višja odškodnina od obravnavane, vendar nobeden od njih ni primerljiv z obravnavno situacijo. V zadevah II Ips 286/2009 in II Ips 216/2007 je odškodnina priznana tudi zaradi slabe gibljivosti roke, poškodbe goleni in posledično težav pri hoji, omejene gibljivosti vratu ...; v zadevi II Ips 1258/2008 gre za hujši primer, kajti oškodovanec ne more več opravljati svojega poklica, obstaja možnost epileptičnega napada, prognozirano je poslabšanje stanja. V zadevi II Ips 975/2007 se je oškodovanec popolnoma umaknil iz socialnih stikov, invalidsko je bil upokojen že eno leto po poškodbi. Iz primerov odškodnin za podobne motnje oz. težave na duševnem področju pa je ugotovljivo, da se odškodnine gibljejo pod zneskom, ki ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče (II Ips 1080/2007, II Ips 31/2009), približno v višini, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje (IIps 439/2008, II Ips 8/2006), pa tudi višje. Znatno višja odškodnina (10,5 plač) je bila priznana v primeru popolnega umika iz socialnega okolja in ob trajnem jamanju zdravil 50 letnemu moškemu (II Ips 229/2009); moškemu, ki je na robu psihotničnega doživljanja pa v višini 10,2 plač (II Ips 616/2008).

10. S primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter ob upoštevanju tožničinih idividualnih okoliščin pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo višini 4.000,00 EUR, treba zvišati na 6.000,00 EUR. Sodba je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena tako, da je za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti dodatno prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.1.2013 dalje do plačila (358. čl. ZPP). Razlogi za prisojene zamudne obresti so isti, kot jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v 19. točki sodbe.

11. Valorizaciji na račun odškodnine plačanega zneska pritožnica nasprotuje z očitkom, da se plače kot relevanten kriterij za revalorizacijo tega zenska niso spremenile. S tem odreka pravilnost uporabe po sodišču izbranega kriterija valorizacije in pavšalno navaja, da se plače v času od delnega plačila zavarovalnine do dneva zaključka glavne obravnave niso zvišale. Nobenemu od očitkov ni mogoče pritrditi. Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS je namreč v februarju 2013 znašala 982,68 EUR (Ur. list RS 37/2013), v marcu 2015 pa 1.008,02 EUR (Ur. list RS 37/2015). Sodišče prve stopnje je pri valorizaciji upoštevalo indeks cen življenjskih potrebščin, kar je metoda valorizacije, ki kupno moč plačanega zneska ustrezno objektivizira, torej je ustrezno merilo valorizacije. Ta kriterij je uporabljen tudi v večini drugih primerov, zato pritožbeno sodišče z izvedeno valorizacijo dne 11.2.2013 na račun odškodnine plačanega zneska soglaša. 12. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 8.807,75 EUR, uspela pa z zahtevkom za plačilo 6.682,86 EUR, je 76 %. Tožena stranka se je uspela ubraniti 24 % zahtevka. Iz 21. in 22. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 2.390,26 EUR, toženi pa 284,15 EUR stroškov. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.816,40 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve 68,16 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.748,24 EUR (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

13. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 4.000,00 EUR, uspela pa prisojeno terjatev zvišati za 2.000,00 EUR, kar je polovičen uspeh. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 254,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 60,28 EUR, sodna taksa za pritožbo 225,00 EUR, skupaj 559,68 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 279,84 EUR (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

14. Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1991/2015 z dne 10.9.2015 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.