Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala toženka ne glede na četrti odstavek 162. člena ZDR-1 tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2015 po njeni vrnitvi na delo 7. 3. 2017, saj takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 868,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 365,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 334,49 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 1.234,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.234,15 EUR od 6. 4. 2017 do 3. 9. 2020 (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 632,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni spoštovalo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 in je napačno razlagalo sodno prakso Sodišča EU ter s tem odprlo pot kopičenju letnih dopustov. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovljenega protipravnega ravnanja in škode. Slednje tožnica ni izkazala. Poudarja, da je ravnala v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, v katero je že implementirana ureditev iz Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva). Sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ji ni omogočilo, da se izjavi o navedbah tožnice iz druge pripravljalne vloge, ki jo je prejela na naroku, in ker je izpodbijana sodba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti. V zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem še navaja, da je dolžna upoštevati veljavne predpise (konkretno četrti odstavek 162. člena ZDR-1), kar je tudi storila. Izpostavlja 16. člen ZJU. Poudarja, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, tudi sicer pa ta v 7. členu ne govori o dolžini prenosnega obdobja za izrabo letnega dopusta. Sodišče EU še ni presojalo, ali je 12-mesečno prenosno obdobje za izrabo letnega dopusta skladno s ciljem Direktive. Ureditev v četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 že upošteva zahteve EU. Nadalje poudarja, da se minimalni letni dopust ne sme nadomestiti z denarnim nadomestilom. Edina izjema je ob prenehanju delovnega razmerja, pri čemer pa tožnici delovno razmerje še ni prenehalo. Opozarja na stališče Sodišča EU v združeni zadevi C-609/17 in C-610/17, po katerem se lahko v primeru bolniške odsotnosti izključi prenos dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalno trajanje štirih tednov, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Dodaja še, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino za 27 dni neizrabljenega dopusta za leto 2015, pri tem pa ni upoštevalo, da bi lahko ob vrnitvi na delo z dnem 7. 3. 2017, upoštevajoč referenčno obdobje, ki ga je sodišče določilo do 31. 3. 2017, izrabila le 19 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015. Ker meni, da je napačna odločitev o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena in da je zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka, in sicer 5. člena ZPP, ker na naroku za glavno obravnavo ni ugodilo prošnji toženke, da bi se v določenem roku lahko opredelila do pripravljalne vloge tožnice, ki jo je toženka prejela na dan tega naroka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila toženki druga pripravljalna vloga tožnice res vročena šele na dan naroka (in ponovno na samem naroku), vendar pa bi glede na obseg (le dve strani vloge) in vsebino te vloge (v kateri tožnica zgolj ponavlja dejstva, pravna stališča in sodno prakso, navedeno že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi) toženka na to vlogo lahko odgovorila na samem naroku (na katerem jo je prerekala in se dejansko do nje tudi opredelila) in s tem uresničila svojo pravico do izjave. V drugi pripravljalni vlogi tožnice torej ni nič takšnega, na kar toženka ne bi mogla odgovoriti takoj, in nenazadnje tudi nič takšnega, do česar se toženka še ne bi opredelila.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do koriščenja letnega dopusta, ker toženka tožnici ni omogočila koriščenja 27 dni plačanega letnega dopusta za leto 2015 po tožničini vrnitvi na delo dne 7. 3. 2017. 9. Tožnica je bila od 1. 1. 2015 do 6. 3. 2017 z dela odsotna, in sicer najprej zaradi bolniškega staleža, nato pa zaradi materinskega in starševskega dopusta. Po vrnitvi na delo ji toženka ni omogočila prenosa letnega dopusta za leto 2015. Navedena odločilna dejstva med strankama niso bila sporna (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je neutemeljen (tudi sicer pavšalen) pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v četrtem odstavku 162. člena res določa, kar poudarja pritožba, da zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, lahko delavec ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta, izrabi do 31. decembra naslednjega leta (v konkretnem primeru bi bilo to do 31. 12. 2016). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bi morala toženka, ne glede na to zakonsko določilo, tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2015 po njeni vrnitvi na delo 7. 3. 2017, saj takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta.

11. Kot je Vrhovno sodišče RS opozorilo v odločbah VIII Ips 42/2019 in VIII Ips 23/2022, je za pravilno tolmačenje 162. člena ZDR-1 treba upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo, in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta, ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s temi določbami je pomembna tudi praksa Sodišča EU (SEU), ki je že večkrat opozorilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega ni možno odstopati oziroma ga razlagati ozko (npr. C-762/18 in C-37/19).

12. V obravnavanem primeru tožnica zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti, materinskega in starševskega dopusta letnega dopusta za leto 2015 ni mogla koristiti do 31. 12. 2016, torej v 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Čeprav je navedena zakonska določba jasna, pa je za odločitev v tem sporu ključna presoja, ali je v skladu s 7. členom Direktive. Glede na stališča SEU ni dopustna ureditev, po kateri pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki te pravice ni mogel izvrševati (npr. zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža), ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos (C-350/06 in C-520/06), razen v izjemnih primerih, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta (C-214/10).

13. Referenčno obdobje v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta. Na podlagi drugega odstavka 159. člena ZDR-1 delavec v posameznem koledarskem letu pridobi pravico do najmanj 4 tednov letnega dopusta. To pomeni, da referenčno obdobje po ZDR-1 znaša 12 mesecev. Obdobje za prenos v smislu Direktive pa pomeni obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Kot izhaja iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ima delavec po naši zakonodaji 6-mesečno, izjemoma pa 12-mesečno obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v predhodnem letu.

14. Pritožba sicer pravilno navaja, da Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, vendar pa mora po stališču SEU slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno (C-337/10, C-214/10). V okoliščinah posameznih primerov je presodilo, da je obdobje za prenos v trajanju 9-tih mesecev neustrezno in v nasprotju s 7. členom Direktive, saj je krajše od 12-mesečnega referenčnega obdobja (C-337/10), medtem ko je pri 15-mesečnem obdobju za prenos štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja ni v nasprotju z Direktivo. V zadnjem primeru je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela (C-214/10). Glede na navedeno je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev, enako in torej ne "bistveno daljše" od referenčnega obdobja.

15. Kadar določbe direktive v nacionalni pravni red niso prenesene ali niso prenesene pravilno (kot v tem primeru), se posameznik proti državi lahko neposredno sklicuje na določbe direktive, če so te vsebinsko nepogojne in dovolj natančne (C-282/10). Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek (C-684/16, C-569/16, C-570/16) in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo četrtega odstavka 164. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.

16. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka ravnala protipravno, ko tožnici po zaključku starševskega dopusta 7. 3. 2017 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2015. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.

17. Tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo slovenske zakonodaje in določbe četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki določa 12-mesečno obdobje za prenos, kot tudi pritožbeno sklicevanje na 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), saj je tudi po tem določilu1 delodajalec dolžan upoštevati pravo EU in torej tudi Direktivo, ki ga zavezuje. Toženka se v zvezi z 12-mesečnim obdobjem za prenos neutemeljeno sklicuje tudi na stališče zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 496/2021, saj je bila ta s sodbo in sklepom VSRS VIII Ips 23/2022 delno spremenjena in delno razveljavljena.

18. Tožnici je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska (C-569/16, C-570/16). Zato je delavec lahko upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi koristil letni dopust (sodba in sklep VSRS VIII Ips 23/2022). Tožnica je o nastanku škode podala ustrezno trditveno podlago, sodišče prve stopnje pa je nastalo škodo tudi ustrezno obrazložilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nasprotnem.

19. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da se letni dopust ne sme nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen ob prenehanju, pri čemer tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo. Kot rečeno, tožnica ne vtožuje denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, pač pa odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja, ker ji toženka ni omogočila izrabe letnega dopusta.

20. Toženka se v zvezi s številom dni, ki so lahko predmet prenosa po Direktivi, zmotno sklicuje na odločitev v združeni zadevi SEU C-609/17, C-610/17. Pravica do dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalni dopust štirih tednov iz Direktive, ni predmet urejanja Direktive, temveč nacionalnega prava, ki lahko določi tudi pogoje za pridobitev, prenos in izgubo teh dni dopusta, in pri tem ni vezano s pravili, ki jih je SEU določilo glede minimalnega dopusta. V nacionalni zakonodaji pa ni podlage za stališče, da se lahko v primeru bolniške odsotnosti ali odsotnosti zaradi materinskega in starševskega dopusta izključi prenos dodatnih dni letnega dopusta, ki presegajo minimalno trajanje štirih tednov, za kar se zavzema pritožba.

21. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožničine vrnitve na delo (7. 3. 2017) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2017) tožnici zmotno priznalo odškodnino za celotnih 27 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnica bi namreč do 31. 3. 2017 lahko izrabila le 19 dni letnega dopusta. Zato ji je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za 19 neizkoriščenih dni dopusta, kar znaša (upoštevaje trditve toženke, da znaša nadomestilo za 27 dni 1.234,15 EUR, kolikor znaša tudi višina tožbenega zahtevka) 868,48 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je dolžna toženka plačati tožnici odškodnino v znesku 868,48 EUR, v presežku (za znesek 365,67 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

22. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je (glede na v pritožbenem postopku spremenjeno sodbo) v postopku uspela s 70 % svojega zahtevka, zato je v tem deležu upravičena do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v znesku 632,58 EUR, česar pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Upoštevaje 70 % uspeh v postopku, je tožnica upravičena do povračila stroškov v znesku 442,81 EUR. Toženki pa je pritožbeno sodišče na podlagi njenega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za sestavo pripravljalne vloge, 200 točk za udeležbo na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, 40 točk za odsotnost iz pisarne zaradi poti na narok, skupaj torej 590 točk in še 2 % za materialne stroške, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 361,08 EUR. Glede na 30 % uspeh v postopku, pa je toženka upravičena do povračila 108,32 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo priglašenega stroška za komunikacijo s stranko in za poročilo stranki, saj je ta strošek že zajet v že priznanih stroških. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 334,49 EUR.

23. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

24. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 ZJU v tretjem odstavku 16. člena, na katerega se sklicuje pritožba, določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.