Jedro

Električni kabel visoke napetosti, ki je protipredpisno položen 14 cm pod asfaltom in ne pravilno 70 do 80 cm pod njim, pri tem pa je nezavarovan in neoznačen, je v konkretnem primeru nevarna stvar, za katero odgovarja njen imetnik oz. upravljalec objektivno.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodnim dogodkom dne 10.6.1999 naložilo obema tožencema, da tožniku nerazdelno plačata denarno odškodnino v znesku 734.870,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in obema tožencema naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta pravdne stroške v znesku 222.979,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, tožeča stranka pa mora iz istega naslova prvemu tožencu povrniti 70.329,85 SIT in drugemu tožencu 12.250,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od daje izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Proti sodbi se pritožujejo tožnik in oba toženca. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da mnenje izvedenca dr. A.A. in z njim skladno navajanje tožnika opravičujeta le-tega za pretrpljeni strah do bistveno višje odškodnine od prisojene v znesku 300.000,00 SIT. Nesrečo, ko ga je vrglo v zrak, je doživljal pri polni zavesti, zavedal se je, da ga je opekel električni obločni plamen, ker je naletel na visokonapetnostni kabel. Tudi izvedenec je strah ocenil kot takšen, ki meji na grozo. Sodišče je pravni standard pravične denarne odškodnine nepravilno uporabilo tudi pri odmeri denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Povzema ugotovitve izvedenca in zaključuje, da prisojeni znesek 500.000,00 SIT ni pravična denarna odškodnina. Pri določitvi teka zamudnih obresti za prisojeno denarno odškodnino sodišče ni upoštevalo določbe 186. člena ZOR, po kateri se odškodnina obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, pa bi jo moralo. Prvi toženec prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da nikakor ni res, da se prvi toženec ni protivil objektivni odgovornosti. Zanikal je obstoj vzročne zveze in v posledici tega tudi svojo odškodninsko odgovornost. Do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nepravilne uporabe pnevmatskega kladiva, temveč zaradi električnega kabla. Ob citiranju 2. odstavka 177. člena ZOR v zvezi z izpovedbo priče Z. meni, da je bil nezavarovan in neoznačen električni kabel na mestu izvajanja del nepričakovan. Ne gre prezreti, da je drugi toženec kot javno podjetje edino pooblaščen, da izvaja upravljanje in nadzor nad stanjem električnega omrežja, kar predstavlja posebno skrb na področju polaganja električnega omrežja. Primarni strah ob škodnem dogodku ne more biti podan, še posebej, ker je tožnik padel in ni vedel, da ga je udaril električni tok. Pretirano je tudi ugotovljeno trajanje sekundarnega strahu, ki je trajalo dlje kot je trajalo zdravljenje in previjanje opeklin na levi roki. Tudi drugi toženec uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ne drži navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da drugi toženec vzdržuje in polaga kable le po podizvajalcih. To je omenil priča J.Z., zaposlen pri prvotoženi stranki, ki prav gotovo ne ve, kdo vse gradi električno omrežja, kar je sicer tudi ena od dejavnosti drugotožene stranke in je na gradnji in vzdrževanju električnega omrežja angažiranih več delavcev. V tej smeri sodišče dokazov ni izvajalo, čeprav je na to oprlo svojo odločitev. V jašku, ki je v upravljanju drugotožene stranke, je kabel potekal pravilno. Nepravilna položitev električnega kabla, ki jo v pritožbi podrobneje pojasnjuje, dokazuje, da je v električno omrežje posegla tretja oseba brez soglasja in vednosti pritožnika. Zaradi domneve, da je bil poseg v njegovo omrežje izveden ob gradnji novega dela Doma starejših občanov Poljane, je predlagal tudi zaslišanje prestavnika Doma starejših občanov Poljane. Ker tega dokaza sodišče ni izvedlo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Kabelska napeljava služi kot rezervno napajanje doma. Po veljavnih predpisih je predpisana kontrola in verifikacija zemeljskih električnih kablov le pri izgradnji in zamenjavi električne instalacije. Veljavni predpisi ne narekujejo obveze upravljalca električnega omrežja, ko gre za zemeljski kabel, tekoče - preventivno kontrolirati funkcioniranje zemeljskih kablov. Take meritve se izvajajo po dograditvi oziroma položitvi podzemnih kablov, le v primeru in v tistem območju, v katerem naj bi nastala napaka. Pritožbe niso utemeljene. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo odškodninske obveznosti obeh tožencev, izhaja: - da se je tožnik poškodoval dne 10.6.1999; - da je do poškodbe prišlo takrat, ko je s pnevmatskim kladivom razbijal beton ob granitnih robnikih cestišča v ulici Z. v Ljubljani; - da je pri delu s konico pnevmatskega kladiva prebil visokonapetostni električni kabel, ki je bil na razdalji dveh metrov položen le 14 cm pod asfaltom, namesto v globini 70 do 80 cm, bil je nezavarovan in neoznačen, - kar je imelo za posledico, da je tožnika ob eksploziji poškodoval obločni plamen; - da je utrpel tožnik škodo kot delavec prvega toženca. Pravilen je sklep prvega sodišča, da oba toženca objektivno odgovarjata za škodo, ki je nastala tožniku. Delo s pnevmatskim kladivom v konkretnem primeru in v konkretnih okoliščinah, ko je tožnik razbijal beton na ulici sredi mesta, pod katero notorno potekajo komunalni in električni ter drugi vodi, in pri tem naletel na nepravilno položen, nezavarovan in neoznačen električni kabel visoke napetosti, ki ga je konica pnevmatskega kladiva presekala, pomeni delo s povečano nevarnostjo v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR. Za škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR). Imetnik nevarne dejavnosti se razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo, razbremeni pa se lahko svoje odgovornosti tudi ob pogojih iz 1. in 2. odstavka 177. člena ZOR. Dokazno breme, da nevarna dejavnost ni vzrok škode oziroma za opustitev odgovornosti je vselej na strani imetnika nevarne dejavnosti. Prvi toženec ni dokazal, da opisana nevarna dejavnost, ki jo je izvajal tožnik kot njen delavec, ni vzrok njegove škode. Nasprotno, dejanske ugotovitve prvega sodišča, kot so že povzete v tej sodbi, potrjujejo, da je prav v nevarni dejavnosti, ki jo je opravljal tožnik, vzrok njegove škode (s konico pnevmatskega kladiva je presekal električni kabel visoke napetosti). Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno razumelo drugo točko navedb prvega toženca v odgovoru na tožbo kot njegovo sklicevanje na ekskulpacijske razloge iz 2. odstavka 177. člena ZOR. Obstoja ekskulpacijskega razloga - ravnanja oziroma opustitve tretjega ob nadaljnjih pogojih iz 2. odstavka 177. člena ZOR, prvi toženec ni dokazal. Ni namreč dokazal, da je bilo ravnanje tretjega (napačno položeni kabel) tudi nepričakovano in hkrati takšno, da se njegovim posledicam ne da izogniti ali jih odstraniti. Razlogi sodišča prve stopnje, oprti na izpovedbo priče J.Z., delavca prvega toženca, o predvidljivosti tako položenega kabla so popolni in pravilni. Čim pa je bilo ravnanje tretjega predvidljivo, se z vprašanjem njegove preprečljivosti sodišču ni bilo potrebno ukvarjati, čeprav ne more biti nobenega dvoma, da je takšno ravnanje tretjega tudi preprečljivo. Pravilen pa je tudi materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je za tožniku nastalo škodo tudi drugi toženec objektivno odgovoren. Drugi toženec sam priznava, da je upravljalec tudi spornega visokonapetostnega električnega kabla (tako tudi v času nesreče veljavni Zakon o energetskem gospodarstvu kot tudi sedaj veljavni Energetski zakon s podzakonskimi predpisi), ki v konkretnem primeru, ko je bil nesporno tudi nepravilno položen in neoznačen ter nezaščiten, predstavlja nevarno stvar. Materialnopravna izhodišča za njegovo oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti so enaka, kot so v tej sodbi že navedena pri obravnavanju odškodninske obveznosti prvega toženca. Drugi toženec ni niti zatrjeval neobstoja vzročne zveze med škodo in nevarno stvarjo in je zato tudi ni dokazoval in dokazal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporni kabel nepravilno položil drugi toženec bodisi sam, bodisi po svojih podizvajalcih, torej ne kdo tretji. Z razlogi sodišča prve stopnje za takšno ugotovitev na peti strani izpodbijane sodbe soglaša tudi sodišče druge stopnje. Takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi s trditvjo drugega toženca, da je v distribucijsko omrežje s spremembo nivoja kabla in odstranitvijo zaščite posegla tretja oseba ob urejanju okolice po gradnji novega Doma starejših občanov Poljane. Drugi toženec, ki je tako podal ugovor v smislu 2. odstavka 177. člena ZOR, bi moral za uspešnost takšnega ugovora najprej sam določno trditi, predvsem pa dokazati, da je sam ob prvotni postavitvi kabla le-tega položil in zaščitil pravilno. Takšno trditev povsem določno postavi šele v pritožbi ob izpodbijanju nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje. Relevantnih dokazov, da je sam postavil sporni kabel v skladu s predpisi in ga zavaroval pred posegi nepooblaščenih, pa niti v postopku pred prvim sodiščem niti v pritožbi ne ponuja. V pritožbi tudi prvič pojasnjuje, v kakšnih okoliščinah, zakaj in kako naj bi prišlo do premaknitve kabla. Glede vseh teh v pritožbi prvič zatrjevanih dejstev gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih glede na določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Drugi toženec sodišču očita pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predstavnika Doma starejših občanov Poljane. Sodišče prve stopnje pa tega dokaza utemeljeno ni izvedlo. Čim namreč drugi toženec ni dokazal, da je sam prvotno položil kabel pravilno in ga ustrezno zavaroval, ni bilo potrebno zaslišanje te priče, ne glede na to, da je bil ta dokazni predlog drugega toženca v odgovoru na tožbo povsem pavšalen, brez navedbe o tem, o katerih dejstvih naj bi priča sploh izpovedovala. V tej sodbi opisanih navedbenih in dokaznih pomanjkljivosti drugega toženca v postopku pred prvim sodiščem v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti (že citirani 373. člen ZPP). Negrajana in tudi sicer materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o solidarni obveznosti obeh odgovornih tožencev v smislu 1. odstavka 206. člena ZOR. Prvi toženec in tožnik pa se pritožujeta tudi proti višini prisojene odškodnine. Medtem ko tožnik meni, da je za obe obliki nepremoženjske škode sodišče tožniku odmerilo prenizko odškodnino, prvi toženec meni, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju primarnega strahu in o intenzivnosti in trajanju strahu nepravilne. Vendar pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pomembne za prisojo pravične denarne odškodnine za primarni in sekundarni strah popolne in pravilne, saj so utemeljene v strokovnem mnenju izvedenca dr. A.A., pa tudi v izpovedbi tožnika samega. Oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določbi 1. odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter strahu je sodišče prve stopnje vsa navedena merila in izhodišča pravilno upoštevalo. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča namreč izhaja, da je tožnik utrpel udarec električnega toka in površno dermalno opeklino druge stopnje po hrbtišču leve roke in leve podlehti, kar vsako zase in skupaj predstavlja lahko telesno poškodbo. Srednje hude bolečine je tožnik trpel štiri dni, blažil jih je z analgetiki, lažje telesne bolečine pa deset dni. Ob previjanjih in ambulantnem zdravljenju, ki jih je sodišče upoštevalo kot nevšečnost zaradi in v zvezi z zdravljenjem, je trpel srednje hude bolečine eno uro, ambulantno previjanje pa je imel sedemkrat v dveh tednih. Glavobodi so bili pogosti in blagi en mesec, blagi in občasni pa dva meseca. Zaradi izgube proteze je imel težave z uživanjem trše hrane. Upoštevaje intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, vse nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, kakor tudi starost tožnika, ki je bil ob nesreči star 45 let, je s prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 500.000,00 SIT prvo sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino, primerljivo z odškodninami, ki jih sodišča priznavajo za takšno škodo in je v zadostni meri tudi individualizirana. Povedano velja tudi za odškodnino, ki jo je prvo sodišče prisodilo tožniku iz naslova primernega in sekundarnega strahu. Tožnik je namreč utrpel ob sami nesreči trenuten strah hude intenzivnosti, medtem ko je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje sekundarni, sicer dalj časa (tri mesece) trajajoči strah, občasen in blag. S prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT je sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe (2.4.2001) dalje do plačila. Svojo odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno obrazložilo, v sodbi zapisano pravno naziranje pa je tudi v skladu z mnenjem teorije (dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja 3, Ljubljana 1996) in enotno sodno prakso, oprto na načelno stališče XXIII. skupne seje SZ VS republik in pokrajin ter VVS z dne 29.5.1987, Bugojno, Poročilo VS SRS, 1987/I, stran 4, točka 1. Ko prvi toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na očitno pisno pomoto pri zapisu datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje na deveti strani sodbe (2.4.2000 namesto očitno pravilno 2.4.2001), je potrebno ugotoviti, da gre res za očitno pisno pomoto, ki jo bo moralo sodišče prve stopnje v smislu 328. člena ZPP tudi odpraviti. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožnikov v zvezi s pritožbami je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 165. člena ZPP).