Jedro

Tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, temveč je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD šele dne 23. 8. 2016, torej po tem, ko je že dne 24. 7. 2013 potekel predpisani zakonski rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar pomeni, da je zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje, ki je določen v materialnem predpisu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnice A.A. roj. ...1964, državljanke Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z dne 23. 8. 2016, temelječo na določilu 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi povzema določilo 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD-B), ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona, tujec, kateremu pa je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, pa lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. Upravna enota je po vpogledu v evidenco Registra državljanstev ugotovila, da tožnica ni vložila vloge za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Svojo odločitev Upravna enota opira na 3. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Po ugotovitvi, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in da je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZUSDDD šele po 24. 7. 2013, ko je že potekel rok za vložitev omenjene prošnje, in glede na to, da je tako zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je določen v materialnem predpisu, je Upravna enota odločila, da je prošnjo potrebno zavreči. 2. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je pritožbo s svojo odločbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je Slovenija nezakonito naredila izbris 37.000 prebivalcev in da je treba vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, z izdajo posebne odločbe izdati za nazaj dovoljenje za stalno prebivanje. Navaja, da ni nikoli odjavila stalnega prebivališča. Meni, da je Upravna enota ravnala v nasprotju z 6. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Nadalje navaja, da ima potrdilo Upravne enote št. 021-7976/2013 z dne 29. 5. 2013 o stalnem prebivališču v Republiki Sloveniji od 3. 3. 1981 do 13. 2. 1992. Nadalje še navaja, da se je njen postopek začel že takrat, ko je svoj postopek začel njen mož, ki je dne 24. 2. 2009 dobil odločbo o stalnem prebivališču, kar naj bi pomenilo, da bi morala odločba veljati tudi zanjo in zato meni, da ne gre za nobeno zamudo. Tožnica v nadaljevanju tožbe kronološko opiše, kako se je spreminjala v Sloveniji zakonodaja v zvezi z urejanjem statusa tistih prebivalcev, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Navaja, da je žrtev diskriminacije ter da je v obravnavanem postopku potrebno odločiti o pomembnem pravnem vprašanju in sicer o tem, kakšno ravnanje izbrisane osebe kaže na to, da se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo. Sodišče naproša za pojasnilo, ali sta Upravna enota in Upravno sodišče ravnala pravilno in ali so uporabljeni veljavni zakoni. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in naloži Upravni enoti, da se izda posebna odločba.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obrazložila, zakaj je prvostopenjski organ zavrgel tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Pri svojih navedbah tožena stranka vztraja in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je dokončna odločitev upravnih organov prve in druge stopnje, ki temelji na določilu 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če ni bila vložena v predpisanem roku. V skladu z 8. členom ZUSDDD-B se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po 1. odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona (to je do 24. 7. 2013). Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, pa lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. odstavku 1. člena ZUSDDD v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona. V izpodbijanem dokončnem prvostopenjskem sklepu je pristojni upravni organ tudi po mnenju sodišča v zadostni meri obrazložil, zakaj je ugotovil, da tožničina prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (z dne 23. 8. 2016) ni bila vložena v predpisanem materialnem prekluzivnem roku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu. Sodišče pri tem le še posebej poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica ni zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD šele dne 23. 8. 2016, torej po tem, ko je že dne 24. 7. 2013 potekel predpisani zakonski rok za vložitev omenjene prošnje, kar pomeni, da je zamudila prekluzivni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki je določen v materialnem predpisu.

7. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na sodbo ESČP, češ da bi bilo potrebno vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, z izdajo posebne odločbe izdati za nazaj dovoljenje za stalno prebivanje, sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani sporni zadevi za procesno odločitev in da prvostopenjski organ tožničine vloge ni obravnaval po vsebini. Upravni organ mora namreč, ko prejme zahtevo, najprej ugotoviti, ali so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke za obravnavo zahteve, kot jih določa ZUP. Ena od teh procesnih predpostavk pa je tudi ta, da je zahteva pravočasno vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. To enako velja tudi za obravnavani primer, ko zahteva ni bila pravočasno vložena v okviru oziroma pred iztekom zakonsko predpisanega roka, kot tudi za vse ostale primere, ko niso podane procesne predpostavke za obravnavo zahteve (na primer, če stranka ne bi vloge lastnoročno podpisala, navkljub pozivu, naj vlogo ustrezno dopolni s svojim lastnoročnim podpisom, ali če bi bilo o isti zadevi enkrat že pred tem pravnomočno odločeno ipd.). Iz navedenega razloga v konkretnem primeru niso relevantne navedbe o tem, kako je bilo s tožničino odjavo stalnega prebivališča, niti ne to, ali je bil pri tožnici podan pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ter s tem v zvezi zahtevani zakonski pogoj po ZUSDDD, da se mora oseba po prvem petletnem obdobju opravičene odsotnosti v nadaljnjem petletnem obdobju poskušati vrniti v Republiko Slovenijo. Te navedbe bi bile relevantne zgolj v primeru, če bi prvostopenjski organ tožničino vlogo obravnaval po vsebini in če je torej ne bi zavrgel zaradi razlogov procesno-pravne narave, pač pa bi ugotavljal, ali izpolnjuje pogoje po 1. členu ZUSDDD, to je, ali je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče ter je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Ker pa procesne predpostavke za obravnavanje njene vloge z dne 23. 8. 2016 niso bile izpolnjene, prvostopenjski organ niti ni mogel ugotavljati pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. V izpodbijanem sklepu se niti ne ugotavlja, ali je tožnica dejansko živela v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Kar pa zadeva sklicevanje na sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, sodišče le še pojasnjuje, da tudi v omenjeni zadevi niti ESČP ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb dveh pritožnikov, in sicer iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer po mnenju ESČP izkazujeta, da za to nista imela pravnega interesa (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 292). Zato Upravno sodišče ugotavlja, da izpodbijani akt ni v nasprotju z omenjeno sodbo ESČP. 8. Del tožbenih navedb se nanaša na opis kronologije slovenske zakonodaje, ki je urejala status oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kjer tožnica zgolj na splošno navaja, kako se je v Sloveniji reševala ta problematika. Te navedbe niso neposredne povezane z izdajo izpodbijanega sklepa.

9. Tožnica v svoji tožbi tudi navaja domnevno neupoštevanje določb 14. in 8. člena EKČP, pri čemer pa konkretno ne navaja, zakaj naj bi šlo pri izdaji izpodbijanega sklepa za kršitev teh dveh določb. V 8. členu EKČP je določeno, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti in ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. 14. člen EKČP pa določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem, brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, narodnost ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Tožnica ne navede, zakaj naj bi šlo pri konkretnem odločanju v zvezi z njeno vlogo za nasprotje z navedenima določiloma, sodišče samo pa tudi ni našlo nobenega zatrjevanega nasprotja.

10. Glede tožbenih navedb, da naj sodišče preveri, ali je Upravno sodišče pravilno postopalo, pri čemer v tožbi ni navedeno, katera odločitev Upravnega sodišča je mišljena, pa sodišče pojasnjuje, da Upravno sodišče samo ne more presojati pravilnosti drugih sodb istega sodišča, ampak je pristojno, da presoja pravilnost upravnih aktov oziroma dejanj drugih državnih organov oziroma tistih subjektov, za katere je z zakonom tako določeno, ne more pa Upravno sodišče presojati pravilnosti lastnih sodnih odločitev, čemur so namenjeni postopki s pravnimi sredstvi pred Vrhovnim sodiščem.

11. Tožnica tudi navaja, da ker je njen mož dobil odločbo, s katero je bilo ugodeno njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in da bi morala zaradi tega biti taka odločba izdana tudi njej. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je potrebno vsako vlogo obravnavati individualno glede na posebnosti in okoliščine posameznega primera, kjer je pomembno tudi to, kdaj je bila določena vloga vložena. Iz upravnega spisa pa nedvomno izhaja, da je bila tožničina vloga vložena prepozno, saj je bila vložena več kot tri leta po preteku zakonsko določenega roka, ko je bilo potrebno tako prošnjo vložiti.

12. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Enako odločitev je sodišče že predhodno sprejelo v primerljivi zadevi št. I U 1678/2016 z dne 7. 3. 2018.