Jedro

Stališče toženca, da ni postal lastnik vrednostnih papirjev na podlagi darilne pogodbe, ampak na podlagi pogodbe o borznem posredovanju, katero je tožnica sklenila s F. banko d.d., je zmotno. Pri prej navedeni pogodbi gre namreč zgolj za izpolnitveno ravnanje tožnice, ki temelji na sklenjeni darilni pogodbi. Gre za povezanost zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, pri čemer slednji mora imeti in v konkretnem primeru tudi ima podlago v zavezovalnem poslu (darilni pogodbi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: – da se ugotovi, da je darilna pogodba za odsvojitev 1.093 lotov obveznic S. z dne 10.3.2010, sklenjena med tožnico kot darovalko in tožencem kot obdarjencem, nična (I. točka izreka); – da je toženec dolžan tožnici vrniti podarjene mu lote obveznic na način, da KDD Centralno klirinško depotni družbi naloži, da kot imetnika 1.093 lotov obveznic S. namesto toženca vpiše tožnico, sicer bo to njegovo voljo nadomestila ta sodba, v roku 15 dni; v kolikor vrnitev obveznic ne bo mogoča, je toženec dolžan tožnici plačati denarno nadomestilo teh lotov obveznic po ceni, ki jo le-te dosegajo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka) in – da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.962,84 EUR (III. točka izreka).

Toženec navedeno sodbo izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v danem primeru toženec ni postal lastnik vrednostnih papirjev na podlagi darilne pogodbe, ker slednje ni bilo. Podlago prenosu obveznic predstavlja pogodba o borznem posredovanju s F. banko d.d., kateri je tožnica dala nalog za prenos svojih obveznic na novega imetnika - toženca. Te pogodbe, ki je dejansko pomenila pravni posel, tožnica ni nikoli izpodbijala, navedena pogodba je torej veljavna, zaradi česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba spregleda, da je tožnica želela odplačati skrb, ki ji jo je nudil toženec, saj je toženec nosil vse stroške v zvezi s tožnico. Tožničina hčerka, toženčeva žena je bila oz. je brezposelna. Obveznice so bile preknjižene na toženca, preden je bila tožnici odvzeta poslovna sposobnost. Sicer pa samo dejstvo, da je bila tožnici poslovna sposobnost odvzeta, ne pomeni avtomatično, da ni bila tožnica v času sklepanja pogodbe sposobna deloma ali v celoti uveljaviti svoje pravice in razumeti pomena in posledic svojega dejanja, da je imela t.i. svetel trenutek. Sodišče ni pojasnilo zakaj je mnenja, da tožnica v času podpisa pogodbe o borznem posredovanju ni imela t.i. svetlega trenutka, čeprav je toženec stalno zatrjeval, da se mu je zdela normalna - normalno se je pogovarjala, vse je vedela. Da je tožnica v določenih primerih in trenutkih sposobna izraziti svoje mnenje, da se njeno stanje občasno izboljša, je izpovedala sama direktorica CSD, potem ne more biti sporno, da je eden takih trenutkov verjetno bil tudi dne 10.3.2010, zlasti ker je tožnica delovala normalno. Mnenje izvedenca o splošnem psihičnem stanju tožnice v obdobju od 1.3. do 10.3.2010 ne more biti dokaz o tem, da tožnica pogodbe ni podpisala v „svetlem trenutku“. Tega morebitnega „svetlega trenutka“ se izvedensko mnenje niti ne dotika, sodišče pa, kljub temu, da je toženec to ves čas zatrjeval, o tem ni zapisalo niti besede. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj ni verjelo tožencu in priči K., da je bila tožnica na dan odhoda v L. normalna, da je jasno izrazila svojo voljo in zato podpisala pogodbo o posredovanju. Sodišče ni zaslišalo delavca F. banke, ki bi lahko potrdil trditve toženca o zavestnem stanju tožnice. Celotni dokazni postopek se je vrtel okoli tega ali je nična domneva ustno sklenjena darilna pogodba. Priča K. pa je izpovedala, da je tožnica pred leti izrazila željo, da tožencu nekaj da. Da ima tožnica kljub odvzeti poslovni sposobnosti posamezne trenutke, ko je popolnoma zavestna, izhaja iz obrazložitve odločbe CSD z dne 1.7.2010, kjer je zapisano, da je bila tožnica seznanjena s pravicami in posledicami postavitve pod skrbništvo in je podala izjavo o strinjanju s postavljeno skrbnico. Strinjanje, ki temelji na razumevanju posledic, lahko poda le oseba, ki se zaveda takih dejanj. Enako kot je tožnica podpisala odločbo CSD, je podpisala tudi pogodbo o prenosu obveznic. Iz vseh teh dokazov torej izhaja, da se je tožnica še julija 2010 zavedala svojih dejanj in posledic in da CSD njeno poslabšano zdravstveno stanje izkorišča za uveljavljanje svojih lastnih interesov. Sodišče je dokazni predloga za zaslišanje tožnice prehitro zavrglo. Enako velja za dokazni predlog za zaslišanje S.H. in J.T., ki bi lahko povedali, da se je tožnica svojih dejanj in pomena le-teh večino časa zavedala. Dejstvo, da je tožnica poslovno nesposobna šele od maja 2010, pomeni, da posel ne more biti neveljaven. Glede na vse dokaze, izvedene v postopku, tožnici dne 10.3.2010 poslovna sposobnost ni bila odvzeta, imela je enega svojih svetlih trenutkov. Zato je toženec utemeljeno verjel, da je jasno, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in zato tudi ni grajal nekaterih procesnih kršitev, ko sodišče ni zaslišalo predlaganih prič. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo zgolj na izvedensko mnenje, relevantne dokazne predloge, ki so pričali o tem, da se tožnica zaveda posledic svojih ravnanj, pa je zavrnilo. Glede na vse navedeno ne more biti sporno, da se je tožnica zavedala podpisovanja pogodbe o prenosu. Potrebno je poudariti, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na vrnitev podarjenih obveznic, neutemeljen, saj je pogodba o borznem posredovanju z dne 10.3.2010 še vedno veljavna. Dejstvo je, da sama darilna pogodba oz. njen obstoj ni predstavljala nobenega predpogoja za prenos obveznic in bi oz. je za sam prenos zadostoval tudi podpis naloga za prenos zgolj na podlagi pogodbe o prenosu. Sam podpis naloga za prenos predstavlja pogodbo v korist tretjega, torej toženca in predstavlja samostojno pogodbo, ki z ničnostjo darilne pogodbe nima nobene zveze. Glede na navedeno je sodišče, ko je vrnitev obveznic pogojevalo z ničnostjo darilne pogodbe, napačno uporabilo materialno pravo. Sodba ne vsebuje nobenih razlogov, ki se nanašajo na zatrjevanje pooblaščenca toženca o tem, da podlago za prenos obveznic predstavlja pogodba o prenosu, ki pa je še vedno veljavna. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutnimi kršitvami pravdnega postopka. Sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki sta jih stranki pravočasno zatrjevali in se jo da preizkusiti.

Kot izhaja iz trditev toženca, podanih v postopku na prvi stopnji, zanj ni bilo sporno, da mu je tožnica podarila obravnavane vrednostne papirje, saj je tako v odgovoru na tožbo kot kasnejših vlogah pojasnjeval, zakaj je do daritve prišlo (toženec je zunajzakonski partner tožničine hčerke; za tožnico skrbi, njun odnos je kot odnos mati - sin). Zato zatrjevanje pritožbe, da darilna pogodba za obravnavne obveznice med tožnico kot darovalko in tožencem kot obdarjencem, ni bila sklenjena, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), zaradi česar ne terja odgovora pritožbenega sodišča in kot izhaja iz spisovnih podatkov, toženec tudi ni zatrjeval, da je postal lastnik obveznic na podlagi Pogodbe o borznem posredovanju, zato tudi ta pritožbena trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

Toženec je sicer zatrjeval, da je bila tožnica v času sklenitve darilne pogodbe sposobna razsojati, saj je z lastnimi aktivnimi dejanji in lastno ter svobodno voljo omogočila prehod lastninske pravice na podarjenih obveznicah, saj sicer ne bi šla z njim v L. in sklenila predmetni pravni posel (I. točka pripravljalne vloge z dne 26.2.2014). Da bi sodišče ugotovilo v kakšnem psihičnem stanju je bila tožnica v času daritve (v obdobju od 1.2. do 10.3.2010), je postavilo izvedenca psihiatrične stroke (sklep na listovni št. 80). Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je izvedenec v svojem mnenju (listovna št. 89 – 95) ugotovil, da pri tožnici obstaja okvara možganov s kognitivnim upadom, ki je bil ugotovljen po operaciji 8.1.1998 in večkrat klinično preverjen, gre za diagnozo duševne motnje zaradi možganske okvare in disfunkcije (F06.9), ki se kaže v okvari duševnih funkcij (oslabelost spomina, razsojanja, nezmožnost ustrezne zbranosti, nesposobnost učenja in zapomnljivosti, neorganiziranost v času in prostoru, nezmožnost skrbeti zase in za osnovna življenjska opravila,..), kar pomeni, da je tožnica povsem nebogljena in odvisna od pomoči drugih. Na podlagi navedenega je zaključil, da je bila tožnica v času daritve, glede na svoje psihofizične lastnosti, nesposobna skrbeti za svoje pravice in ustrezno braniti svoje koristi. Kot psihoorgansko spremenjena v smislu demence je bila sugestibilna in tudi ni bila sposobna razumeti posledice pravnega posla, ki ga je dne 10.3.2010 sklepala. Zoper navedeno mnenje toženec ni podal konkretnih pripomb (tretji odstavek na listovni št. 102), tako tudi ni zatrjeval, da je tožnica v času podpisa pogodbe o borznem posredovanju imela „svetel trenutek“. Zato vse pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija izvedensko mnenje, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Upoštevaje izvedensko mnenje, ki ga je toženec sprejel, je zaključek sodišča, da tožnica v času sklepanja pogodbe ni bila sposobna dejanskega razsojanja in da torej ni bila sposobna razumeti pomena in posledic svojih ravnanj, materialnopravno pravilen in ga toženec ne uspe izpodbiti.

Stališče toženca, da ni postal lastnik vrednostnih papirjev na podlagi darilne pogodbe (da je bila ta sklenjena za pravdni stranki v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, v pritožbi podane drugačen navedbe, pa kot je bilo že prej ugotovljeno, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto), ampak na podlagi pogodbe o borznem posredovanju, katero je tožnica sklenila s F. banko d.d., je zmotno. Pri prej navedeni pogodbi gre namreč zgolj za izpolnitveno ravnanje tožnice, ki temelji na sklenjeni darilni pogodbi. Gre za povezanost zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, pri čemer slednji mora imeti in v konkretnem primeru tudi ima podlago v zavezovalnem poslu (darilni pogodbi).

Glede na navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica in toženec nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka - toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.