Jedro

Pogodbeni stranki nista fizični osebi, torej je za presojo pogodbenega razmerja treba uporabiti drugi odstavek 399. člena ZOR. Ker posebni zakon, ki bi določal najvišjo pogodbeno obrestno mero med drugimi osebami ni bil sprejet, se postavlja vprašanje, ali za obravnavano pogodbeno razmerje velja četrti odstavek navedenega člena. Glede na to, da je bila posojilojemalka pravna oseba, za katero se pri sprejemanju odločitev pričakuje večja skrbnost in informiranost (18. člen ZOR), upoštevaje ustavno odločbo U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994, Vrhovno sodišče meni, da dogovor o pogodbenih obrestih v višini 2 % mesečno ali 24 % letno ne predstavlja kršitve temeljnih določb ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženca zahteva vračilo posojila skupaj z pogodbenimi in zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 17.860,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter njegove pravdne stroške, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

2. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo v nasprotju z določili 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v nasprotju s pravnim mnenjem VSRS z dne 26. 3. 1993 in v nasprotju s svojima sklepoma z dne 3. 11. 1999 in 1. 2. 2005. Revident je mnenja, da je 399. člen ZOR določal zgornjo mejo tudi za pogodbene obresti za terjatve, izražene v tujem denarju, in bi ga morali sodišči v tej pravdi uporabiti. Zakonodaja, ki je spreminjala urejanje tolarskih zamudnih in tudi pogodbenih obresti, po mnenju revidenta v devizna razmerja ni posegala. Četudi pa bi šlo za plačilo zakonskih zamudnih obresti, je interpretacija pritožbenega sodišča še vedno napačna, saj je sodišče prve stopnje zamudne obresti določilo kar v pogodbeno določeni višini, kar pa je v nasprotju tako s pogodbenimi določili, ki o zamudnih obrestih ne povedo ničesar, kot tudi z zakonsko določeno obrestno mero za devizne denarne terjatve, ki jo ureja omenjeno pravno mnenje Vrhovnega sodišča. Revident vidi kršitev določb postopka v tem, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do veljavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Pritožbeno sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je svoje pravno stališče iz prejšnjih razveljavitvenih sklepov spremenilo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev pravdnih in revizijskih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: tožnik je toženi stranki s posojilno pogodbo z dne 17. 7. 1992 posodil 76.000 CHF, 110.000 DEM in 645.000 ATS. Pogodbeni stranki sta se tudi dogovorili, da bo tožena stranka posojilo vrnila najkasneje do 31. 12. 1992 ter da bo posojeni znesek vrnila skupaj z obrestmi v deviznih zneskih. V IV. točki pogodbe je določeno, da pogodbene obresti znašajo 2% mesečno ali 24% letno. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče), da se pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6. 1993 nanaša le na zamudne obresti, ki tečejo na terjatev v tuji valuti in se torej ne nanaša na pogodbene obresti.

6. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revident, niso podane. Pritožbeno sodišče se je do uporabe četrtega odstavka 399. člena ZOR opredelilo s tem, ko je zavzelo stališče, da je za presojo obrestne mere pogodbenih obresti merodajen pogodbeni dogovor strank. Razlogi za odločitev pritožbenega sodišča izhajajo iz obrazložitve sodbe in zavzeta stališča pritožbenega sodišča v prejšnjih sklepih niso zavezujoča, saj ne odražajo identičnega dejanskega ter procesnega stanja tega spora.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Pogodbena obrestna mera med posamezniki je omejena s kogentno določbo prvega odstavka 399. člena ZOR tako, da ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Vendar drugi odstavek 399. člena ZOR določa, da se med drugimi osebami glede najvišje pogodbene obrestne mere uporabljajo določbe posebnega zakona. Četrti odstavek tega člena pa določa, da če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja največja obrestna mera dovoljenih obresti.

8. Pogodbeni stranki nista fizični osebi, torej je za presojo pogodbenega razmerja treba uporabiti drugi odstavek 399. člena ZOR. Ker posebni zakon, ki bi določal najvišjo pogodbeno obrestno mero med drugimi osebami ni bil sprejet, se postavlja vprašanje ali za obravnavano pogodbeno razmerje velja četrti odstavek navedenega člena.

9. Na postavljeno vprašanje je odgovorilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994, kjer je navedlo, da je dovoljenost pogodbene obrestne mere treba v tem primeru presojati na podlagi 10. (pogodbena svoboda), 12. (načelo vestnosti in poštenosti), 103. (ničnost pogodb) in 141. člena (oderuške pogodbe) ZOR. V tem primeru tožena stranka subjektivnega elementa oderuškosti ni zatrjevala, zato se presoja v smislu 141. člen ZOR izkaže za nerelevantno. Glede na to, da je bila posojilojemalka pravna oseba, za katero se pri sprejemanju odločitev pričakuje večja skrbnost in informiranost (18. člen ZOR), po mnenju Vrhovnega sodišča, dogovor o pogodbenih obresti v višini 2% mesečno ali 24% letno ne predstavlja kršitve prej navedenih členov ZOR.

10. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS iz junija 1993 se sicer res nanaša na zamudne obresti terjatev, izraženih v tuji valuti, vendar pa je sodna praksa v nadaljevanju zavzela enako stališče tudi glede pogodbenih obresti denarnih terjatev, izraženih v tuji valuti(1) - vendar le za presojo pogodbenega razmerja med fizičnimi osebami, ter pogodbenega razmerja med banko in njenim komitentom (jemalcem posojila).

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 176/2004 z dne 9. 6. 2005