Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka sklenjen med tožečo stranko (delodajalecem) in toženo stranko (bivšo ravnateljico tožene stranke) nista nična, ker ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (1. odstavek 86. člena OZ).

Presoja nagiba pri sklenitvi pravnega akta je mogoča le pri dvostranskih pravnih aktih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski pravni akt, zato izjava ene stranke povzroči prenehanje pravnega razmerja, zaradi česar nagib nasprotne stranke na samo veljavnost podanega akta ne more vplivati.

Domnevne zmote v.d. ravnatelja pri podpisu pripravljene dokumentacije ne bi bilo možno šteti za opravičljivo. V.d. ravnatelja bi se moral zavedati, kaj podpisuje, ne nazadnje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da pred podpisom ne bi imel možnosti pregleda dokumentacije. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v.d. ravnatelja dokumentacije ni podpisal zaradi prevare s strani tožene stranke. Zato niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka zaradi zmote oziroma prevare, kar je s tožbo uveljavljal delodajalec (osnovna šola) kot tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov toženi stranki z dne 31. 1. 2013, znak ... in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013, nična (točka I izreka) in podredni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov toženi stranki z dne 31. 1. 2013, znak ... in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 935,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbe (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopku zaslišati tudi predlagane priče A.A., B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanj v zvezi s postopkom točkovanja, čeprav je napačno točkovanje privedlo do tega, da je tožena stranka postala presežna delavka. Zaradi neizvedbe dokazov sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče nekritično sledi izjavi D.D., pri čemer ni ocenilo nasprotja med pisno izjavo, ki je bila priložena tožbi in njene kasnejše pisne izjave. Celoten postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je formalno pravno potekal pravilno, dejansko pa je bil prilagojen prav temu, da tožena stranka postane presežna delavka, zato je odpoved nična in izpodbojna. Iz tožbenih trditev in pisne izjave E.E. izhaja, da jo je tožena stranka že v drugi polovici leta 2012 seznanila s tem, da ne bo kandidirala za ravnateljico, ne bi pa dela nadaljevala kot učiteljica. To pa kaže na dejstvo, da je bil postopek voden v smeri, da prav ona postane trajno presežna delavka. Nato pa je bil postopek očitno temu prilagojen, saj je to postala zaradi napačnega točkovanja, pri čemer v.d. ravnatelja ni sodeloval. Pravilno točkovanje bi privedlo do tega, da toženi stranki delovno razmerje ne bi prenehalo. Stališče sodišča, da napačno točkovanje ni razlog, ki bi lahko povzročil ničnost odpovedi in dogovora, ter da tudi ni razlog za vprašanje napak volje, ni pravilno. Napačno točkovanje, za katerega je tožena stranka vedela in je zasledovalo pridobitev odpravnine, je nemoralno in to povzroči ničnost odpovedi. Tožena stranka je ves čas zasledovala namen pridobitve odpravnine. Obrazložitev v 13. točki sodbe je nekritična in v celoti sledi izpovedbi odvetnice F.F.. Poudarja, da je sestanek z odvetnico F.F. organizirala tožena stranka in je odvetnico dne 2. 1. 2013 v.d. ravnatelja videl prvič. Odvetnica ni jasno obrazložila postopka odpovedi, povedano je bilo, da finančnih obveznosti za šolo ne bo. Na sestanku je bila tožena stranka zelo aktivna, saj je imela interes postati presežna delavka. Točkovanje ni bilo obrazloženo. V.d. ravnatelja se je strinjal z vsem, kar sta povedali tožena stranka in odvetnica, saj je bil prepričan, da je tako pravilno. Še zlasti zato, ker sta mu zatrdili, da bo odpoved veljavna, ko jo po potrdilo ministrstvo. Sodišče izpovedi ravnatelja ne oceni, ker je štelo, da v celoti verjame odvetnici F.F.. Sodišče ni dopustilo vprašanj glede točkovanja, da bi se sporna dejstva razčistila, zato je kršilo določila pravdnega postopka. Trditve in dokazi v zvezi s tem so bili pravočasni. S tem je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ne drži obrazložitev sodišča, da se je po seji dne 17. 12. 2012 v.d. ravnatelja obrnil na odvetnico v zvezi z morebitnim postopkom odpovedi. Za sestanek dne 2. 1. 2013 se je z odvetnico dogovorila tožena stranka, ki je bila na sestanku zelo aktivna in je to potrdila tudi prisotna G.G.. Res je bil v.d. ravnatelja prisoten na sestanku dne 2. 1. 2013 in 16. 1. 2013, vendar pa njegova vloga ni bila aktivna, pač pa je samo vzel na znanje točkovanje, ki ga je pripravila odvetnica F.F. in v posledici katerega je bila presežna delavka prav tožena stranka. Dne 16. 1. 2013 je bila prisotna tudi tožena stranka in ji je bilo povsem jasno, da je točkovanje napačno, saj posestnega lista, ki bi povzročil, da ona ne bi bila presežna delavka, tega dne ni dostavila. Sodišče prezre, da je v.d. ravnatelja podpisal vse dokumente po tem, ko jih je dopolnila tožena stranka. D.D. pa je očitno spremenila svojo izjavo z dne 15. 4. 2013, iz katere izhaja, da s takšno vrsto odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela nobene izkušnje in je pri opisanem dogodku upoštevala navodila tožene stranke. To pomeni, da ni bila njena odločitev, kateri obrazci se priložijo, pač pa odločitev tožene stranke. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ne sledi izjavi C.C.. Njena izjava je bila logična, jasna, brez dvoma pa je kot tajnica tožeče stranke toženo stranko dobro poznala. Zmotno je stališče sodišča, da nagibi tožene stranke ne vplivajo na veljavnost pogodbe. Tožena stranka je vedela, da bo zaradi napačnega točkovanja ona trajno presežna delavka in ji bo zato delovno razmerje prenehalo zakonito, prejela pa bo visoko odpravnino. Iz enakega razloga je podana tudi nemoralnost, še zlasti ob dejstvu, kakšna je splošno znana gospodarska situacija in se je potrebno takšnim situacijam izogibati. Poudarja, da v kolikor tožena stranka ne bi imela namena pridobiti odpravnine, bi se lahko z 31. 12. 2012 tudi upokojila z upoštevanjem dodane dobe. V zvezi z dodanimi prilogami 4 in 6 k dokumentaciji opozarja na nasprotje v pričevanju D.D., ostale priče pa so pojasnile drugače, kar kaže na to, da je prilogo 4 in 6 dodala prav tožena stranka. Razlog, da je v.d. ravnatelja vso dokumentacijo podpisal, je v tem, da je bil prepričan, da je vse tako, kot je bilo dogovorjeno z ministrstvom. Treba je upoštevati, da je J.J. funkcijo v.d. ravnatelja nastopil 2. 1. 2013, da je zgodovinar in da je za pravne zadeve pooblaščena odvetnica. Sodišče ni ocenilo izpovedbe v.d. ravnatelja, da je imela tožena stranka poslovilni nastop v jedilnici šole 21. 12. 2012, ki ni bil samo slovo nje kot ravnateljice, temveč tudi kot delavke šole. Pred vsemi je povedala, da zaradi nje ne bo nihče ob službo, kar kaže na to, da ji je bilo že ta dan povsem jasno, da bo trajni presežek ona. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku (podredno pa podrednemu zahtevku) ugodi in ji prisodi pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Podredno pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 31. 1. 2013 in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013, s podrednim tožbenim zahtevkom pa je uveljavljala izpodbojnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dogovora o denarnem povračilu zaradi napak volje tožeče stranke pri sami sklenitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku oba tožbena zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013 in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 nista nična, saj ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da bi jo tožena stranka s svojimi izjavami naklepoma spravila v zmoto, da bi ta podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi in dogovor o povračilu namesto odpovednega roka. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb glede pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič A.A., B.B. in C.C.. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni pri presoji ničnosti oziroma izpodbojnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ostale predlagane dokaze pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o nepotrebnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem prič A.A. in B.B., delavca, ki sta bila poleg tožnice točkovana v postopku ugotavljanja presežnega delavca, saj nista bila vključena v sprejemanje odločitev v zvezi z izpodbijano odpovedjo in dogovorom. Njuna izpoved v zvezi s točkovanjem, ki ni odločilno dejstvo v tem sporu, ne bi mogla vplivati na pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to, da je priča C.C. podala pisno izjavo, tožeča stranka pa neposrednega zaslišanja priče ni predlagala, niti ni pojasnila, zakaj tega ni storila, sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno ni izvedlo dokaza z nesposrednim zaslišanjem navedene priče. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanj v zvezi s postopkom točkovanja pri ugotavljanju presežnega delavca. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke, da v postopku točkovanja ne bi smela prejeti minus 30 točk iz naslova lastništva kmetijskih površin, niso razlog za ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako trditve o morebitno nepravilno izvedenem postopku točkovanja pri ugotavljanju presežnega delavca v postopku redne odpovedi iz poslovnega razloga ne utemeljujejo napak volje pri samem podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke, zaradi katerih bi bila taka odpoved izpodbojna.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) nima posebnih določb o ničnosti in izpodbojnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je potrebno glede na določbo 11. člena ZDR smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava, to je v konkretnem primeru določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi 94. člena OZ pa je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. OZ v 1. odstavku 46. člena določa, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. V zvezi s prevaro, pa je v 1. odstavku 49. člena OZ določeno, da v primeru, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena.

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2013 in dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A5) in poročila o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 31. 1. 2014 (A4), ki ga je tožeča stranka poredovala Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport izhaja, da je tožena stranka po prenehanju funkcije ravnatelja s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu predmetni učitelj/profesor športne vzgoje. Zaradi ugotovitve, da obstaja potreba po delu na tem delovnem mestu samo za dva delavca, pri tožeči stranki pa so bili na tem delovnem mestu zaposleni trije delavci, je tožeča stranka začela s postopkom ugotavljanja presežnih delavcev. Po izvedenem točkovanju treh delavcev na delovnem mestu predmetnega učitelja/profesorja športne vzgoje, na katerem je tožnica prejela najmanj točk, in ugotovitvi, da toženi stranki ni bilo možno zagotoviti drugega delovnega mesta oziroma ustrezne zaposlitve, je tožeča stranka toženi stranki dne 23. 1. 2013 vročila pisno namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter dne 1. 2. 2013 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz redne odpovedi izhaja še, da toženi stranki pripada 120-dnevni odpovedni rok, od 1. 2. 2013 do 31. 5. 2013, ter odpravnina v višini 48.454,00 EUR. Iz dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 pa izhaja, da sta se stranki dogovorili, da tožena stranka koristi odpovedni rok v višini 28 koledarskih dni, od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013. Od 1. 3. 2013 do 31. 5. 2013 pa ji pripada denarno povračilo za 92 dni.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih napravilo pravilen dokazni zaključek, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 1. 2013 kot tudi dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka z dne 31. 1. 2013 nista nična, saj ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kot ničnost opredeljuje določba prvega odstavka 86. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo po umiku kandidature tožene stranke za ravnateljico in še pred izvolitvijo J.J. za v.d. ravnatelja, obema strankama, kot tudi svetu šole in mistrstvu znano, da bo po prenehanju mandata tožene stranke potrebno izpeljati postopek ugotavljanja presežnega delavca. Odločitev o izvedbi postopka ugotavljanja presežnega delavca na delovnem mestu profesorja športne vzgoje je bila sprejeta na sestanku dne 2. 1. 2013, na katerem so bili prisotni odvetnica F.F., v.d. ravnatelja J.J., pomočnica ravnatelja G.G. in tožena stranka. Na sestanku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima potrebe po treh delavcih na navedenem delovnem mestu in da ni možnosti za ohranitev zaposlitve vseh treh delavcev, zato je bila sprejeta odločitev za izvedbo postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Da ključne odločitve na sestanku ni sprejemala tožena stranka sama, temveč odvetnica F.F., ob sodelovanju v.d. ravnatelja in pomočnice ravnatelja, izhaja iz izpovedi priče F.F., kateri sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno sledi. Pritožbene navedbe o aktivni vlogi tožene stranke na sestanku te ugotovitve ne uspejo izpodbiti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, trditve tožeče stranke o aktivni vlogi tožene stranke ne predstavljajo podlage za zaključek, da bi tožena stranka odločitev o začetku postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sprejela sama ali celo mimo volje tožeče stranke. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s sprejemanjem odločitev na sestanku z dne 2. 1. 2013, ni pravno odločilna okoliščina, na čigavo pobudo je bil sklican ta sestanek.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tudi v nadaljevanju postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila odvetnica F.F. ob sodelovanju tožeče stranke oziroma v.d. ravnatelja. Odvetnica F.F. je na zaslišanju potrdila, da je vso dokumentacijo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pripravila sama in jo poslala neposredno na elektronsko pošto tožeče stranke. Tako je po sestanku dne 2. 1. 2013 o začetku postopka odpovedi obvestila ministrstvo in slednje sporočila tožeči stranki z elektronskim sporočilom z dne 7. 1. 2013 (A3). Tožeči stranki je istega dne posredovala tudi dopis, Postopek ugotavljanja pogojev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - poziv za dostavo dokazil, s katerim so bili trije delavci, med njimi tudi tožnica, pozvani, da do 15. 1. 2013 predložijo ustrezna dokazila, potrebna za izvedbo točkovanja pri ugotavljanju presežnega delavca v skladu z merili 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS ( ZPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji). Dopis je v.d. ravnatelja podpisal, tožeča stranka pa ga je vročila vsem trem delavcem na delovnem mestu učitelja športne vzgoje. Dne 16. 1. 2013 je odvetnica ob prisotnosti v.d. ravnatelja in pomočnice ravnatelja izvedla točkovanje presežnih delavcev, na katerem je tožena stranka prejela najmanj točk. Dne 23. 1. 2013 je zato odvetnica F.F. v.d. ravnatelju po elektronski pošti posredovala namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, dne 29. 1. 2013 pa še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in poročilo ministrstvu. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka sama vodila postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi bila iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi nična. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neaktivni vlogi v.d. ravnatelja na sestanku dne 2. 1. 2013 in 16. 1. 2013. Ni bistveno, koliko je bil v.d. ravnatelja pri samem odločanju aktiven, bistvena je ugotovitev, da so se vse odločitve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženi stranki sprejemale v njegovi prisotnosti in z njegovim sodelovanjem.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni presoji sodišča prve stopnje glede vpliva nagiba tožene stranke na veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V 1. odstavku 40. člena OZ je določeno, da nagibi, iz katerega je bila sklenjena pogodba, ne vplivajo na njeno veljavnost. V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da je zgolj v primeru, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, pogodba nična. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nagib nasprotne stranke ne more vplivati na presojo veljavnosti podanega enostranskega pravnega akta. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je presoja nagiba pri sklenitvi mogoča le pri dvostranskih pravnih aktih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je enostranski pravni akt, kar pomeni, da že izjava ene stranke povzroči prenehanje pravnega razmerja, zaradi česar nagib nasprotne stranke na samo veljavnost podanega akta niti ne more vplivati.

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke o nemoralnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi splošne gospodarske situacije. Tožeča stranka je namreč nemoralnost odpovedi in s tem ničnost odpovedi utemeljevala z visoko določeno odpravnino glede na slabo gospodarsko situacijo. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonska obveznost delodajalca in je zato v zvezi s tem neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nemoralna zaradi splošne gospodarske situacije.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dana v nasprotju z določili Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12, in nadaljnji), ker ZUJF predvideva prenehanje pogodbe o zaposlitvi zgolj za primere, ko javni uslužbenec izpolni pogoje za redno starostno upokojitev, tožnica pa teh pogojev ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni izpolnjevala. Pritožba te ugotovitve sicer ne izpodbija, neutemeljeno pa navaja, da bi se lahko tožena stranka upokojila že z 31. 12. 2012 z upoštevanjem dodane dobe, v kolikor ne bi imela namena pridobiti odpravnine. Pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za redno upokojitev, v smislu določb ZUJF, se dodana doba ne upošteva. Ob ugotovitvi, da podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila dana v nasprotju z določili ZUJF, okoliščine, kdaj bi se tožena stranka lahko dejansko upokojila, ne vplivajo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da v.d. ravnatelja odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka ni podal oziroma sklenil v zmoti (46. člen OZ) ali zaradi prevare (49. člen OZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka z izjavami, da je na ministrstvu vse dogovorjeno, da bo odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovala šele, ko jo potrdi ministrstvo in da ne bo nobenih finančnih posledic za šolo, v.d. ravnatelja ob podpisu odpovedi pogodbe o zaposlitvi spravila v zmoto oziroma ga napeljala k podaji odpovedi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožene stranke, da je v.d. ravnatelju obrazložila, da bo potrebno potem, ko bo prešla na delovno mesto športnega profesorja vzgoje, verjetno izvesti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da se je o tem tudi že pogovarjala z osebami na ministrstvu. Da ju je tožena stranka obvestila o verjetnosti izvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta potrdili priči K.K., zaposlen na ministrstvu in sekretarka L.L., ki v zvezi s tem nista imela pripomb. Ni pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da naj bi bila tožena stranka v kakršnemkoli dogovoru z ministrstvom, da naj bi bila ravno ona tista, ki bo prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nobena od zaslišanih prič namreč ni izrecno potrdila, da bi tožena stranka v kolektivu ali njim osebno zatrjevala, da bi bilo z ministrstvom dogovorjeno, da bo sama tista, ki bo prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o poslovilnem nastopu tožene stranke dne 21. 12. 2012, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožena stranka že tega dne vedela, da bo trajni presežek prav ona. Nenazadnje je tožeča stranka ves čas postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela pomoč odvetnice F.F., ki je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi vodila.

Utemeljeno sodišče prve stopnje sledi izpovedi tožene stranke in priče F.F., da nikoli nista trdili, da naj bi odpoved učinkovala le v primeru, če jo potrdi ministrstvo. Obveza pridobitve soglasja oziroma potrditve odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani ministrstva ne izhaja iz nobenega dokumenta. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tudi jasno navedeno, kdaj toženi stranki preneha delovno razmerje. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem v.d. ravnatelja ni mogel biti v zmoti. Prav tako ni mogel biti v zmoti glede finančnih posledic odpovedi pogodbe o zaposlitvi za šolo glede na ugotovitev, da bi denarne zneske v zvezi z odpovedjo moralo izplačati ministrstvo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je v.d. ravnatelja vso dokumentacijo podpisal, ker je bil prepričan, da je vse tako, kot je bilo dogovorjeno z ministrstvom.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v.d. ravnatelja tudi v zvezi s podpisom prilog 4 in 6, slednja se nanaša na dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, ni bil v opravičljivi zmoti. V skladu s 46. členom OZ je namreč eden od pogojev za razveljavitev pogodbe zaradi zmote njena opravičljivost. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpoved v.d. ravnatelja, da naj bi vso dokumentacijo, med njimi tudi prilogi 4 in 6 podpisal v prepričanju, da podpisuje dokumentacijo, ki jo je pripravila odvetnica F.F., ne utemeljuje opravičljivosti njegove zmote pri podpisu. Iz ugotovitev izhaja, da je odvetnica F.F. pripravljeno dokumentacijo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženi stranki dne 29. 1. 2013 posredovala v.d. ravnatelju po elektronski pošti. Ta je nato pripravljeno dokumentacijo posredoval v tajništvo z navodilom, da dopolnijo manjkajoče podatke. Navedeno so potrdili zaslišani v.d. ravnatelja J.J. in odvetnica F.F. in v pisni izjavi C.C.. Iz pisne izjave C.C. izhaja tudi, da so manjkajočo dokumentacijo dopolnile skupaj s toženo stranko in računovodkinjo D.D..

V zvezi z dodatnima prilogama 4 in 6 k dokumentaciji sodišče prve stopnje utemeljeno sledi pisni izjavi D.D., da je bila ona tista, ki je prejeto dokumentacijo dopolnila z obema obrazcema. D.D. je namreč v pisni izjavi pojasnila, da je obrazce pripravila na podlagi okrožnice z dne 6. 6. 2012 in ker ni našla podatka, kako se izračuna denarno povračilo namesto odpovednega roka, se je odločila, da priloži prazen obrazec (priloga 6). Ker je bil v navodilih ministrstva vključen tudi obrazec Odpoved pogodbe o zaposlitvi (obrazec 4), se je odločila, da priloži tudi tega. Obrazce je odnesla v tajništvo, kjer jih je tožena stranka podpisala, tajnica pa jih je odložila v podpisno mapo za podpis v.d. ravnatelja. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nasprotju v pisni izjavi D.D.. V pisni izjavi z dne 15. 4. 2013 je D.D. sicer res navajala, da so se po pregledu okrožnice in prilog odločile, da k odpovedi pogodbe o zaposlitvi priložijo še prilogi 4 in 6, vendar je v pisni izjavi z dne 22. 6. 2014 in tudi v pisni izjavi z dne 23. 8. 2014 dodatno pojasnila, da je bila ona tista, ki je k dokumentaciji priložila obe prilogi. V pisni izjavi D.D. tako ni najti nasprotja, ki bi zbudil dvom v njeno verodostojnost. Iz njene izjave pa tudi ne izhaja, da naj bi prilogi 4 in 6 k dokumentaciji priložila prav tožena stranka oziroma da bi tožena stranka v.d. ravnatelju podtaknila ali kako drugače vsilila dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pisne izjave C.C.., ni utemeljen. Pisno izjavo te priče je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje pa je, da pisne izjave C.C. ni sprejelo in je v zvezi z okoliščinami dodatnih prilog 4 in 6 k dokumentaciji sledilo prepričljivi pisni izjavi D.D., katere verodostojnosti pritožba ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je po dopolnitvi dokumentacije v tajništvu, v.d. ravnatelja vso dokumentacijo, vključno z dodanima prilogama, tudi podpisal. Glede na navedene ugotovitve je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da domnevne zmote v.d. ravnatelja pri podpisu pripravljene dokumentacije ne bi bilo možno šteti za opravičljivo. V.d. ravnatelja J.J. bi se moral zavedati, kaj podpisuje, nenazadnje iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da pred podpisom ne bi imel možnosti pregleda dokumentacije. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da v.d. ravnatelja dokumentacije ni podpisal zaradi prevare s strani tožene stranke. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013 in dogovora z dne 31. 1. 2013 zaradi zmote oziroma prevare.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

S pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.