Jedro

Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti.

Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka.

Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno.

Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 746,64 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo sklenilo, da se delni umik tožbe za znesek 36.934,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 dalje upošteva in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 8.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka) ter povrniti stroške tega postopka v znesku 2.447,07 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano odločbo v celoti je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo v celoti razveljavi in tožbo zavrže oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter sklep in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, s stroškovno posledico za toženo stranko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zahteva od tožene stranke plačilo po Pogodbi o zagotovitvi sredstev za sofinanciranje investicijskega vzdrževanja in nabave opreme v javnem zavodu OŠ za leto 2018 (v nadaljevanju Pogodba; A2), ki sta jo dne 5. 4. 2018 sklenili pravdni stranki, k Pogodbi pa sta bila sklenjena še dva aneksa, in sicer 20. 7. 2018 Aneks št. 1 (A3) in 26. 10. 2018 Aneks št. 2 (A4).

6. Tožeča stranka je javna osnovna šola, ki jo zastopa ravnatelj. Ustanovljena je bila z Odlokom o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovna šola ... (v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejela tožena stranka kot njena ustanoviteljica. Iz Odloka izhaja, da je tožeča stranka javni zavod in pravna oseba s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi v pravnem prometu kot jih določata zakon in ta odlok (3. člen Odloka). Tožečo stranko zastopa in predstavlja ravnatelj brez omejitev (5. člen Odloka).

7. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka v tem postopku nima procesnopravne sposobnosti. Tožeča stranka je pravna oseba, ki je vpisana v sodni register. Tudi iz 12. člena Zakona o zavodih – ZZ izhaja, da pridobi zavod pravno sposobnost z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register. Pravna sposobnost tožeče stranke je tako nedvomno podana. Prav tako glede na citirano določbo 5. člena Odloka pritožba zmotno trdi, da ravnatelj ne more biti zastopnik tožeče stranke. Kaj takega ne izhaja niti iz določb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI, saj slednji v 49. členu izrecno določa, da je ravnatelj poslovodni organ šole, ki med drugim šolo tudi zastopa (osemnajsta alineja prvega odstavka), njegove pravice, dolžnosti in obveznosti pa se določijo z aktom o ustanovitvi (drugi odstavek 51. člena ZOFVI), torej Odlokom.

8. Pri tem je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko trdi, da ravnatelj ne more biti zastopnik tožeče stranke, ker obstaja kolizija interesov do ostalih organov tožeče stranke - sveta zavoda in ustanovitelja, tj. tožene stranke. V čem konkretno naj bi se ta kolizija izkazovala, pritožba ne navede. Pri tem svet zavoda tudi ni stranka tega postopka, zahtevek nasproti tožene stranke kot ustanoviteljice zavoda pa izhaja iz med pravdnima strankama sklenjene pogodbe. Zakaj ravnatelj kot poslovodni organ ne bi smel zahtevati izpolnitve na pogodbi temelječe zaveze tožene stranke, pritožba ne pojasni. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moral ravnatelj za sprožitev predmetnega postopka pridobiti soglasje in odobritev sveta zavoda tožeče stranke, saj ne bi smel sprožiti postopkov zoper svojega edinega ustanovitelja. Za navedeno pravno naziranje pritožbeno sodišče ni našlo opore v materialnem pravu, saj slednje ne izhaja niti iz akta o ustanovitvi, niti iz 49. člena ZOFVI, pa tudi ne iz 48. člena ZOFVI, ki opredeljuje pristojnosti sveta zavoda.

9. Glede na vse navedeno so očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

10. Pritožba nadalje trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj način financiranja tožeče stranke kot javnega zavoda, pri čemer je tožena stranka njena ustanoviteljica, ni civilna zadeva, Pogodba pa ne predstavlja civilnopravnega posla, pač pa gre za javnopravno razmerje financiranja iz javnih sredstev. Stališče pritožbe je, da gre za izključno javnopravno in ne civilno zadevo, zato ni podane sodne pristojnosti za odločanje o tem sporu, saj nimamo opravka s civilnopravnim razmerjem, ampak je bil sklenjen javnopravni proračunski dogovor, ki nima lastnosti in vsebine civilnopravnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da obstaja civilnopravna obveznost tožene stranke do tožeče stranke na podlagi pravnega posla ali na podlagi ZOFVI. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da obstaja zakonska dolžnost tožene stranke, da financira tožečo stranko že na podlagi 82. člena ZOFVI. Poleg tega pa sta pravdni stranki sklenili Pogodbo z dvema aneksoma, v okviru katerih je bilo med drugim dogovorjeno, da tožena stranka tožeči stranki zagotovi sredstva za obnovo šolskega igrišča do višine 48.000,00 EUR in da mora tožeča stranka najkasneje do 30. 11. 2018 kot izvajalec z zahtevo za izplačilo dogovorjenega zneska dostaviti ustrezno dokumentacijo v skladu z Zakonom o javnih naročilih, na podlagi zahtevka tožeče stranke, ki mu mora biti predložen račun, potrjen s strani odgovornega zastopnika izvajalca, pa bo tožena stranka nato izplačala sredstva v roku 30 dni po prejemu zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da predstavlja temelj obveznosti Pogodba, s katero se je tožena stranka zavezala k financiranju obnove šolskega igrišča do višine 48.000,00 EUR, tožeča stranka pa je v skladu s Pogodbo toženi stranki izstavila račun z dne 29. 11. 2018, ki je 28. 12. 2018 zapadel v plačilo.

12. S Pogodbo in aneksi se je tožena stranka, ki je občina, torej temeljna samoupravna lokalna skupnost1 in s tem subjekt javnega prava, zavezala k financiranju določenih del, za katera je bila tožeča stranka določena kot izvajalec (šlo je za obnovo šolskega igrišča). Tožeča stranka je javni zavod, ustanovila jo je občina za opravljanje javne službe (3. člen ZZ). Sredstva za financiranje je tožena stranka zagotovila iz občinskega proračuna, kar je navedeno v 1. členu Pogodbe, iz katerega izhaja, da pogodbeni stranki ugotavljata, da ima Občina na podlagi Odloka o proračunu Občine za leto 2018 in finančnega načrta javnega zavoda za leto 2018, zagotovljena sredstva za sofinanciranje investicijskega vzdrževanja in nabave opreme v javnem zavodu OŠ. Pri tem iz 82. člena ZOFVI izhaja, da se javnim osnovnim šolam iz sredstev lokalne skupnosti v skladu z normativi in standardi zagotavljajo sredstva za investicijsko vzdrževanje nepremičnin in opreme.

13. Pogodba tako sicer res vsebuje določene javnopravne elemente, vendar slednje ne pomeni, da zato v danem primeru ni podane sodne pristojnosti za rešitev spora. Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti. Tožeča stranka zahteva namreč pogodbeno izpolnitev, h kateri se je zavezala tožena stranka, zato gre za spor iz premoženjskega razmerja med pravnimi osebami. Če gre za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa, pa se po določbi 1. člena ZPP odloča po pravilih civilnega pravdnega postopka.

14. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za upravno zadevo. Upravna zadeva je po definiciji iz 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve, za kar ne gre v obravnavanem primeru. Poleg tega pravil upravnega postopka tudi ni mogoče uporabiti smiselno, saj slednje velja le za primere, ko gre za javnopravno stvar (4. člen ZUP), za kar pa ne gre pri urejanju pogodbenih, civilnopravnih razmerij.

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za podobnost s t.i. obljubo darila do določenega časa, kar pa ni iztožljivo. Glede na določbo 82. člena ZOFVI in vsebino Pogodbe, iz katere izhaja pravno veljavna zaveza ustanovitelja javnega zavoda k financiranju projekta, ki se ga je zavezal izvesti javni zavod, ni mogoče govoriti o obljubi darila, saj Pogodba po vsebini ne predstavlja enostranskega pravnega posla, temveč gre za dvostranski pravni posel, saj opredeljuje obveznosti obeh pogodbenih strank.

16. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožena stranka izpolnitve ni dolžna opraviti, ker naj bi Pogodba z aneksi prenehala veljati z dnem 31. 12. 2018, vse to pa naj bi izhajalo iz 7. člena Pogodbe. Iz navedene pogodbene določbe izhaja, da se občina obveže izpolniti pogodbene obveznosti iz 2. člena te pogodbe najkasneje do 31. 12. 2018 oz. v proračunskem letu, po poteku tega roka pa preneha pogodbena obveznost občine. Po presoji pritožbenega sodišča je na ta način določena le zapadlost obveznosti za plačilo, ne more pa to pomeniti, da če so bila dela v času veljavnosti Pogodbe opravljena, da jih tožena stranka ni dolžna plačati, če jih ne plača do konca leta 2018. Drugačna razlaga bi pomenila, da če tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ne bi izpolnila do njene zapadlosti (do konca leta 2018), bi ta sama po sebi prenehala brez izpolnitve, kar pa bi bilo v nasprotju z dolžnostjo izpolnitve obveznosti iz 9. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v skladu s katero so udeleženci v obligacijskem razmerju svojo obveznost dolžni izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka. Taka razlaga je skladna tudi z ostalimi določili Pogodbe, konkretno s 4. členom, iz katerega izhaja, da mora izvajalec (tožeča stranka) občini predložiti zahtevo za plačilo, z njo pa tudi ustrezno dokumentacijo v skladu z Zakonom o javnih naročilih (za vsako izvedeno delo oziroma nakup opreme predložiti kopijo naročilnice ali pogodbe in račun) najkasneje do 30. 11. 2018, občina (tožena stranka) pa se nato obvezuje, da bo sredstva za opravljena dela izplačala na podlagi zahtevka izvajalca (tožeče stranke) s priloženim računom, potrjenim s strani odgovornega zastopnika izvajalca, v roku 30 dni od prejema zahtevka na občini. Če je torej tožeča stranka toženi stranki predložila zahtevo za plačilo z ustrezno dokumentacijo v dogovorjenem roku, jo mora tožena stranka tudi plačati in ta njena obveznost ne more prenehati brez pogodbeno dogovorjene izpolnitve.

17. Povsem pavšalni in s tem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o neizvedbi dokaza z zaslišanjem župana tožene stranke in ravnatelja tožeče stranke, kar naj bi imelo za posledico kršitev načela ekonomičnosti. Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno. Prav slednje izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče je po izvedbi pisnih dokazov presodilo, da ostali dokazi niso nepotrebni, saj je ocenilo, da je s tem dejansko stanje dovolj razjasnjeno (6. točka obrazložitve). Pavšalna pritožbena navedba o neizvedenih dokazih, pri čemer ne navede niti kako naj bi tako očitana procesna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je zato neutemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da za odločitev v tem sporu ni pravno relevantno, ali je tožeča stranka v času odločanja razpolagala s pravnomočno dosojeno denarno terjatvijo do družbe A. d. d. Navedena družba A. d. d. je bila izbrani izvajalec tožeče stranke za naročena dela po Pogodbi. Tožeča stranka je tej družbi za izvedbo del plačala le znesek 8.220,00 EUR (čeprav jo je ta terjala na plačilo skupaj 45.154,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2019 do plačila), preostanek v višini 36.934,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2019 do plačila, pa je družba A. d. d. zahtevala od tožeče stranke v gospodarskem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. Pg 65/2019.2 Tožena stranka se je k plačilu tožeči stranki zavezala na podlagi Pogodbe. Pri tem iz že citiranega drugega odstavka 4. člena Pogodbe izhaja, da se tožena stranka obvezuje, da bo sredstva za opravljena dela izplačala na podlagi zahtevka tožeče stranke s priloženim računom, potrjenim s strani odgovornega zastopnika izvajalca, v roku 30 dni od prejema zahtevka na občini. Slednje je tožeča stranka storila, saj je toženi stranki posredovala račun z dne 29. 11. 2018 (A6). Iz Pogodbe tako ne izhaja, da bi tožeča stranka morala za utemeljenost zahtevka zoper toženo stranko, razpolagati s pravnomočno sodno odločbo zoper svojega izvajalca. Za take trditve v Pogodbi ni najti podlage, zato se pritožba izkaže za neutemeljeno tudi v delu, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje z meritorno odločitvijo v tej zadevi počakati do pravnomočnega zaključka v zadevah, ki tečejo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod Pg 65/2019 in I Pg 95/2019 (gospodarski spor I Pg 95/2019 teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu med A. d. d., kot tožnico in tu tožečo stranko, kot toženko, in sicer zaradi plačila del, ki pa niti niso predmet obravnavanega primera, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) in da uveljavlja tožeča stranka nezapadlo denarno terjatev, za katero še ni jasno, če bo kdaj nastala in v kakšni višini. Zapadlost vtoževane terjatve je bila namreč določena v drugem odstavku 4. člena Pogodbe in ne na način, kot ga skuša pritožbeno uveljaviti tožena stranka.

19. S tem se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka zato, ker nima zapadle denarne terjatve, ne izkazuje pravnega interesa kot splošne procesne predpostavke za dopustnost vodenja pravdnega postopka, zaradi česar bi sodišče moralo tožbo zavreči. Vprašanje zapadlosti ne sodi v okvir splošnih procesnih predpostavk, temveč gre za vprašanje materialnopravne utemeljenosti zahtevka. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožba tožnikova zahteva za pravno varstvo, s katero se začne pravdni postopek. Da je tožba dopustna, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Procesna predpostavka v pravdnem postopku pomeni okoliščino ali lastnost, ki mora biti ali ne sme biti podana, da je sojenje dopustno. V obravnavanem primeru gre za dajatveno (kondemnatorno) tožbo, pri kateri se obstoj procesnih predpostavk predpostavlja in jih ni potrebno posebej dokazovati.

20. Pritožbeno sodišče za nadaljnjo presojo pritožbe ugotavlja tudi sledeče. Tožena stranka je družbi A. d. d. dne 30. 10. 2020 plačala znesek 36.934,09 EUR (glavnica), 5.311,79 EUR (obresti) in 3.263,91 EUR (pravdni stroški). S tem je v celoti poravnala obveznosti tožeče stranke do družbe A. d. d., ki izhajajo iz sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 1. 9. 2020 (A17), zato je tožeča stranka za znesek 36.934,09 EUR (kolikor se je plačilo nanašalo na glavnico) v tem postopku tudi umaknila tožbo zoper toženo stranko, saj so bila na ta način plačana dela izvajalca A. d. d., ki so predmet tudi tega spora. Prvotno je tožeča stranka zahtevala namreč plačilo 45.154,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 do plačila, po delnem umiku tožbe pa zahteva le še 8.220,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2019, za kolikor je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi ugodilo tožbenemu zahtevku (v preostalem delu pa je postopek ustavilo; I. točka izreka izpodbijane odločbe).

21. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da sta se izvajala dva projekta. Trdila je, da je bil prvi projekt preplastitev večnamenskega šolskega igrišča oziroma večjega, nogometnega igrišča (v nadaljevanju večje igrišče), da so se sredstva za financiranje zagotovila po Pogodbi, dela je za tožečo stranko izvajal izvajalec A. d. d., ki ga je izbrala tožeča stranka, vsa dogovarjanja je dejansko vodila tožena stranka, dela so bila izvedena, igrišče je v uporabi, A. d. d. je tožeči stranki izdala račun v višini 45.154,09 EUR, po opravljeni specifikaciji, tožeča stranka pa je nato v skladu s Pogodbo toženi stranki izdala svoj račun v isti višini. V zvezi z drugim projektom pa je tožeča stranka trdila, da je šlo za obnovo manjšega, košarkarskega igrišča (v nadaljevanju manjše igrišče), za kar ni bilo dogovorjeno financiranje s Pogodbo, sredstva za to obnovo pa je tožeča stranka sama zbrala preko donacije v višini 8.220,00 EUR, kar je prejela od Športnega društva, tako, da so bila sredstva zbrana na dobrodelni prireditvi dne 13. 10. 2018 na šolskem igrišču. Tudi manjše igrišče je gradila A. d. d., tudi ta dela so izvedena, igrišče je v uporabi. Tožeča stranka je v zvezi s tem tudi trdila, da ker ni imela sredstev za plačilo izvedbe del na večjem igrišču (ker ji tožena stranka ni plačala tu vtoževenega računa) in ker je želela preprečiti kopičenje stroškov, je sredstva v višini 8.220,00 EUR, ki so bila sicer namenjena za plačilo del na manjšem igrišču (sredstva, ki so bila torej namenjena plačilu drugih obveznosti), porabila za plačilo A. d. d. iz naslova del na večjem igrišču. 22. Trditve, ki jih je na ta način podala tožeča stranka, je tožena stranka prerekala prvič v vlogi z dne 30. 11. 2020 (r. 28), ko je navedla, _„da prereka navedbe tožeče stranke iz vloge z dne 5. 6. 2019, na strani 3, tj. da naj bi prejeta denarna sredstva v višini 8.220,00 EUR, kot donacijo uporabila za plačilo izgradnje malega igrišča“_ (list. 70). Prvič, tožeča stranka kaj takega sploh ni trdila, saj je v vlogi z dne 5. 6. 2019 (list. 29) navedla prav nasprotno, tj. da je 8.220,00 EUR porabila za plačilo izgradnje večjega igrišča. In drugič, če bi 8.220,00 EUR tožeča stranka porabila za plačilo del na manjšem igrišču, A. d. d. od nje ne bi zahtevala plačila v gospodarskem sporu I Pg 95/2019. Tako pavšalno prerekanje je bilo zato povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

23. Tožena stranka je nadalje v vlogi z dne 31. 12. 2020 (r. 30) navedla tudi, da tožeča stranka v vlogi z dne 7. 12. 2020 navaja lažno dejstvo, da je za namen financiranja obnove manjšega igrišča prejela sredstva s strani Športnega društva po izvedeni dobrodelni prireditvi v višini 8.220,00 EUR in da te trditve tožena stranka izrecno prereka, saj če bi bilo to res, bi tožeča stranka lahko plačala obveznosti iz tega naslova in pravdni postopek I Pg 95/2019 ne bi bil potreben, tožeča stranka pa sama navaja, da je bila naročnik izgradnje malega igrišča tožena stranka, kar naj bi pokazalo, da tožeča stranka ni prikrajšana za znesek 8.220,00 EUR, ker je prejela namensko donacijo, zato ne more utemeljeno zahtevati tega zneska od tožene stranke, saj ga je že prejela in namensko porabila za plačilo stroškov izgradnje velikega igrišča (list. 77).

24. Tudi tako prerekanje je povsem pavšalno in nekonkretizirano, pri čemer je s tem tožena stranka pravzaprav potrdila pravno relevantna dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, tj. da je finančna sredstva v višini 8.220,00 EUR, ki jih je prejela kot donacijo za izvedbo drugih del (dela na manjšem igrišču), porabila za plačilo del, ki bi jih morala plačati (financirati) tožena stranka po Pogodbi (dela na večjem igrišču). Tožena stranka je prejem donacije tudi izrecno potrdila (list. 69), pri čemer ni navedla ničesar v zvezi s tem, da naj bi šlo za donacijo za dela izvedena na velikem igrišču (čeprav je tožeča stranka to trdila ves čas postopka od svoje prve vloge z dne 5. 6. 2019; r. 12). Navedla je le, da je s tem tožeča stranka plačala del svojih obveznosti do A. d. d., kar naj bi po navedbah tožene stranke pomenilo, da tožeča stranka 8.220,00 EUR ni plačala iz lastnih sredstev, temveč iz donacije, zato ji tožena stranka ni ničesar dolžna plačati, za kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži. 25. Na podlagi vsega tako navedenega se izkaže, da tožena stranka v okviru svojih trditev v postopku na prvi stopnji nikoli ni trdila, da naročila preplastitve malega igrišča ni bilo, da o tem ne obstaja noben dogovor, niti pisni niti ustni, da pri zbiranju sredstev dne 13. 10. 2018 ni bilo omenjeno malo igrišče (kar naj bi pomenilo, da je bila donacija namenjena za plačilo del na večjem igrišču), da je ponudbo za malo igrišče tožeča stranka prejela šele 12. 12. 2018, da je ravnatelj tožeče stranke v dopisu 7. 1. 2019 sam priznal, da je opazil v začetku novembra 2018, da namerava izvajalec preplastiti tudi manjše igrišče, da je o tem govoril z izvajalcem, ki mu je rekel, da se je o tem dogovoril z županom tožene stranke, kar jasno vse pove, da na dobrodelnem dogodku ni bila predvidena preplastitev malega igrišča in da so bila sredstva namenjena za veliko igrišče. Vse to je tožena stranka prvič zatrjevala šele v pritožbi, kar pomeni, da gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP) in se zato do njih ni opredeljevalo. Nedovoljene pritožbene novote so tudi vse pritožbene trditve o sestanku, ki je potekal dne 10. 12. 2018, kar naj bi bil dokaz korupcijskih dejanj, zato se pritožbeno sodišče tudi do teh trditev ni opredeljevalo.

26. Ker je temu tako, pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da _je med pravdnima strankama nesporno, i) da je tožeča stranka za namen financiranja obnove manjšega igrišča prejela donacijo v višini 8.220,00 EUR, ter ii) da sta se v zvezi z rekonstrukcijo igrišč vršila dva projekta, prvi za rekonstrukcijo večjega – nogometnega igrišča in drugi za manjšega – košarkarskega igrišča_. Vse to je tožeča stranka trdila v vseh svojih vlogah, tožena stranka pa tega v postopku na prvi stopnji nikoli ni konkretizirano in dejansko prerekala, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi povsem pravilne, pritožbeni očitki o podani absolutno bistveni kršitvi pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljeni.

27. Povsem pavšalni in s tem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o nejasnosti in nerazumljivosti izpodbijanega sklepa in sodbe ter da sodišče ni odločilo o celotnem postavljenem zahtevku tožeče stranke, saj naj ne bi bilo natančno razvidno, v katerem delu je sodišče zahtevku ugodilo, v katerem delu pa je štelo, da je tožeča stranka tožbo delno umaknila. Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo prvotno zahtevala plačilo 45.154,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2019 dalje do plačila. Z vlogo z dne 19. 11. 2020 (r. 27) je tožbo delno umaknila za glavnico 36.934,09 EUR in obresti od tega zneska, saj je ta znesek tožena stranka že plačala A. d. d. dne 30. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu postopek skladno z določbo 188. člena ZPP ustavilo (I. točka izreka) in to ustrezno obrazložilo (7. točka obrazložitve). V preostalem delu, tj. za znesek 8.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 dalje do plačila, pa je tožbenemu zahtevku ugodilo in obrazložilo to svojo odločitev (14. in 15. točka obrazložitve). Po presoji pritožbenega sodišča zato pritožbeno očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

28. Pravno nepomembne za odločitev o pritožbi so pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi odločilnih dejstev sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da je tožena stranka dne 30. 10. 2020 dejansko prostovoljno plačala družbi A. d. d., zneske 36.934,09 EUR, 5.311,79 EUR in 3.263,91 EUR, saj navedena ugotovitev sodišča prve stopnje za odločitev ni bistvena.

29. Neutemeljeno pa pritožba tudi trdi, da je s plačilom zneska 8.220,00 EUR tožeča stranka z namenskimi denarnimi sredstvi plačala obveznosti iz naslova ureditve velikega igrišča in da zato ne more terjati teh sredstev od tožene stranke. Kot že pojasnjeno, je tožeča stranka sredstva 8.220,00 EUR prejela kot donacijo za prenovo manjšega igrišča, vse ostale pritožbene navedbe s tem v zvezi pa predstavljajo pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati. Če je ta sredstva tožeča stranka porabila za plačilo obveznosti za prenovo velikega igrišča, kar je bila skladno s Pogodbo dolžna plačati tožena stranka, zaradi tega tožena stranka ni prosta svojih pogodbenih obveznosti, temveč jih je tožeči stranki še vedno dolžna izpolniti. Tožeča stranka je s plačilom 8.220,00 EUR izpolnila le obveznost do svojega pogodbenega partnerja, zaradi česar pogodbeno dogovorjena obveznost med pravdnima strankama ni prenehala, temveč jo je do višine prisojenega zneska tožena stranka še vedno dolžna plačati tožeči stranki. Šlo je namreč za dve ločeni pogodbeni razmerji. Prvo pogodbeno razmerje je bilo med pravdnima strankama, kjer se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala izvesti določen projekt, tožena stranka pa se ga je zavezala financirati. Drugo pogodbeno razmerje pa je bilo med tožečo stranko in A. d. d., kjer se je slednja zavezala izvesti določena dela na projektu po Pogodbi, tožeča stranka pa se je zavezala ta dela plačati. Pri tem na plačilo tožene stranke nima nobenega vpliva končni izid postopka I Pg 95/2019, saj v njem A. d. d. od tožeče stranke ne terja plačila za dela po tej Pogodbi, temveč zahteva plačilo za drug projekt kot gre v obravnavanem primeru. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

30. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, saj gre za povsem pavšalno nasprotovanje odločitvi v tem delu. Pritožba tudi trdi, da se pravdnih stroškov ne da odmeriti, dokler sodišče ne bo tožbe kot nedopustne zavrglo. Ker je pritožbeno sodišče pritožbeni razlog glede nedopustnosti tožbe zavrnilo kot neutemeljenega, je pritožba tudi v delu, v katerem veže odločitev o stroških na zavrženje tožbe, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zato o pravdnih stroških pravilno odločilo hkrati z odločitvijo o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).

31. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Višje sodišče se je pri tem opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj 746,64 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 1. člen Zakona o lokalni samoupravi – ZLS (Ur. l. RS, št. 72/1993 idr.). 2 V tem postopku je Okrožno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 1. 9. 2020 (A17) tožbenemu zahtevku ugodilo ter vtoževani znesek 36.934,09 EUR prisodilo v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2019 dalje do plačila in pravdnimi stroški v višini 3.263,91 EUR.