Jedro

Posameznik je lahko razžaljen tudi kadar ni neposredni naslovljenec žaljivih izjav, če je opisan oziroma naveden dovolj konkretno in individualno, da ga je možno nedvoumno identificirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 683,44 EUR revizijskih stroškov in 294,72 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo solidarno plačilo 3.000,00 EUR tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2012 (1. točka izreka) ter povrnitev 15,13 EUR njenih pravdnih stroškov (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

2. Toženci v pravočasni pritožbi kot bistveno navajajo, da tožnica ni aktivno legitimirana, saj je ni mogoče enačiti z društvom A. Zato ni pravilno, da protipravno ravnanje tožencev predstavlja podano mnenje o delovanju društva A. Prvostopenjskemu sodišču očitajo, da ni pojasnilo, zakaj se sklicevanje na delovanje društva A. hkrati nanaša na tožnico. Nasprotujejo tudi višini prisojene odškodnine. Menijo, da je potrebno ugotoviti, v kolikšni meri je napadena osebnostna pravica, do katere meje mora oškodovanec napad tolerirati in ne koliko je oškodovanca napad subjektivno prizadel. Ni torej mogoče ugotavljati škode, ki je posledica subjektivnih okoliščin oškodovanca. Opozarjajo, da je treba kot prispevek oškodovanke upoštevati provokacije z njene strani. Poudarjajo, da je prisojena odškodnina primerljiva s tistimi, ki so bile priznane za hujše posledice in se sklicujejo na odločbo VSRS II Ips 409/2009. Predlagajo spremembo sodbe v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s publikacijo „Socialno in etično delovanje A. – društva ...“.

6. Stališče pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče tožnico nedopustno poistovetilo z društvom A. pri presoji protipravnosti njihovega ravnanja, ni prepričljivo. Posameznik je lahko razžaljen tudi kadar ni neposredni naslovljenec žaljivih izjav, če je opisan oziroma naveden dovolj konkretno in individualno, da ga je možno nedvoumno identificirati. V omenjeni publikaciji je bila tožnica že na prvih straneh poimensko navedena in tekom besedila še nekajkrat omenjena kot predsednica (str. 5, 12, 14). Že prvostopenjsko sodišče je natančno obrazložilo, da identifikacija tožnice ni bila vprašljiva, pri čemer si je povprečen bralec zaradi neprimerne obravnave osebnih lastnosti tožnice(1) ustvaril vtis, da je poimensko omenjena tožnica s patološkimi osebnostnimi lastnostmi škodljivo vplivala na ostale člane društva. Za bralce je bila torej tožnica prepoznavna kot tista, na katero se nanaša sporni članek. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se sklicevanje na delovanje društva nanaša na tožnico, torej niso utemeljene. Sodišče je namreč obrazložilo, da se zaradi opombe, ki se nanaša na tožnico, bralec ob nadaljnjem branju publikacije ne more znebiti vtisa, da je govora o tožnici na tistih mestih, kjer so omenjeni vodilni člani A. 7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odmerilo višino nepremoženjske škode 3.000,00 EUR (3,75 povprečnih plač)(2). Z zaslišanjem tožnice je ugotovilo obseg njenih duševnih bolečin zaradi žalitve časti in dobrega imena (19. točka izpodbijane sodbe). Pri tem je tožnico obravnavalo kot javno osebo in kot pomembno upoštevalo, da je bila publikacija z žaljivo vsebino izdana in opremljena z logotipom vlade, tiskana v elegantni obliki (izraz tožnice), prevedena in široko distribuirana ter tako dostopna domači in tuji javnosti. Pritožbeno sodišče z vidika subjektivnega in objektivnega kriterija odmere odškodnine ugotavlja, da je prisojena odškodnina na spodnji meji pravičnih odškodnin, ki se v sodni praksi odmerjajo v primerljivih zadevah(3). Pritožbene trditve o previsoki odškodnini niso argumentirane. Toženci le pavšalno navedejo, da je prisojena odškodnina primerljiva s tistimi, ki so odmerjene pri hujših posledicah. Pri tem se neutemeljeno sklicujejo na odločbo VS RS II Ips 409/2009, ki se nanaša na prisojo odškodnine zaradi nedovoljenih imisij – hrupa. Pritožbeni očitki, da je treba ugotoviti do katere meje mora upravičenec napad na osebnostno pravico tolerirati in ne koliko je oškodovanca napad subjektivno prizadel, niso razumljivi, saj je treba upoštevati tako subjektivne občutke posameznika kot tudi njegovo širšo objektivno cenjenost. Odškodnina se namreč prisoja upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih, s tehtanjem blažjih in hujših škod (objektivno merilo) in individualne okoliščine primera, ki so vplivale na duševne bolečine oškodovanca (subjektivno merilo) – gre zlasti za lastnosti oškodovanca, kot so starost, spol, poklic(4). Pritožniki drugačne odločitve ne morejo doseči s sklicevanjem na prispevek oškodovanke zaradi njenih provokacij. Teh trditev pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj pritožniki ne pojasnijo, zakaj teh navedb niso podali že prej(5).

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženci s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške, dolžni pa so tožnici povrniti 683,44 EUR revizijskih stroškov in njene pritožbene stroške v znesku 294,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15–dnevnega roka dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo specificiran stroškovnik in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pritožbeno sodišče je tožnici za revizijski postopek priznalo 282,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3300), pavšalni znesek materialnih izdatkov (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, kar povečano za priglašeni 22% DDV (66,44 EUR) in 315,00 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 683,44 EUR. Stroškov tiskanja in fotokopiranja v znesku 7,50 EUR sodišče ni priznalo, saj niso določno priglašeni. Za pritožbeni postopek je tožnici priznalo nagrado za postopek v višini 225,60 EUR (tar. št. 3210) in pavšalni znesek materialnih izdatkov (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, kar povečano za priglašeni 20% DDV (49,12 EUR) znaša 294,72 EUR. Stroškov tiskanja in fotokopiranja v znesku 7,50 EUR sodišče ni priznalo, saj niso določno priglašeni. Stroškovna zahteva tožnice namreč ni bila obrazložena in tudi iz spisa ni razvidno, da bi nastali potrebni stroški v zvezi s fotokopiranjem. Stroški pritožbenega postopka tožnice tako znašajo 294,72 EUR.

Op. št. (1): Z žaljivo oznako posledic permisivne vzgoje, ki se jih lahko veže na termin patološki narcisizem.

Opr. št. (2): Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da so toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdili, da „za istovrstno škodo višja sodišča prisojajo znesek med 1.000,00 EUR in največ 3.000,00 EUR" (list. št. 27), kar pomeni, da višini odškodnine do 3.000,00 EUR niso konkretizirano nasprotovali.

Opr. št. (3): V zadevi II Ips 339/20006 je sodišče prisodilo 6 povprečnih plač ženski (ki sicer ni javna oseba) zaradi članka, s katerim se ji je očitala pogoltnost, stremuštvo, ovaduštvo in prijateljevanje s sodelavkami, da ima pregled nad tem kako ljudje „mislijo in dihajo“ ter je vseboval trditve o njeni družinski skupnosti. Javni osebi (politiku) je bilo v nekoliko hujšem primeru priznanih 7 povprečnih plač zaradi objave v reviji, kjer se mu je očitala trgovina z orožjem za lasten žep in pogoltnost (II Ips 445/2001). 5 povprečnih plač je bilo dosojenih uredniku časopisa, ki se mu je očitala zloraba položaja odgovornega urednika za diktat nad pisanjem drugih novinarjem, odločanje koga je treba napadati, denarno nagrajevanje prijateljev, odobravanje potovanj in dopustov, ipd. (II Ips 339/2000). Priznanemu psihiatru je bilo zaradi objavljenih člankov in žaljivih pisem, ki jih je toženec poslal tožniku, njegovim znancem in pacientom priznanih 8 povprečnih plač (II Ips 528/2007).

Opr. št. (4): Glej dr. Vesna Bergant Rakočević, Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa – 2010, št. 15, str. 22. Opr. št. (5): V postopku pred sodiščem prve stopnje so toženci očitali le prispevek tožnice k škodi, ker naj bi sama posredovala publikacijo v tujino (glej list. št. 39 in 41).