Jedro

Sosporniška intervencija po 202. členu ZPP/99 ni možna, če se pravni učinek sodbe ne razteza tudi na intervenienta. V individualnem delovnem sporu, v katerem zahteva delavec izplačilo odpravnine po 36. f. členu ZDR, ker mu je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave zaradi finančne reorganizacije, Jamstvenemu skladu RS ni mogoče priznati statusa enotnega sospornika na strani tožnika in zavezati toženo stranko k plačilu zneska, ki ga je JSRS že izplačal delavcu kot odpravnino po Zakonu o Jamstvenem skladu RS (eno minimalno plačo po zadnji alinei 19. člena ZJSRS). Jamstveni sklad lahko vstopi v pravdo kot navadni sospornik, ker se pravni učinek sodbe med delavcem in delodajalcem ne razteza tudi na intervenienta, saj ni mogoče niti po zakonu niti po naravi pravnega razmerja rešiti spora samo na enak način tako za delavca - tožnika, kot za Jamstveni sklad RS.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba pod točko II v 1. odst. razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki M.G. izplačati odpravnino v višini 600.727,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Pod II. točko v 1. odst. pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna Jamstvenemu in preživninskemu skladu izplačati znesek 51.286,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2000 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (2. odst.). Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, skladno z določbo 333. člena ZPP v zvezi s členom 338/3 ZPP/99 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz., da kot neutemeljen zavrne zahtevek prvotožnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je zavezalo toženo stranko k izplačilu odpravnine v višini 600.727,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1999 dalje in to na podlagi 19. člena novele zakona o jamstvenem skladu (Ur.l. RS št. 53/99). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi načrta finančne reorganizacije po 51. členu zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99; v nadaljevanju ZPPSL) dne 8.10.1999, torej že v času, ko je veljala novela zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije. Do uveljavitve citirane novele se je v praksi različno obravnavalo vprašanje, ali delavcem, ki so v obdobju od sprejetja stečajne zakonodaje v letu 1993 izgubili zaposlitev zaradi uvedbe stečajnega postopka oz. v okviru finančne reorganizacije, pripada odpravnina v višini in pod pogoji kot pripada delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po zakonu o delovnih razmerjih. Po veljavni delovnopravni zakonodaji pravica do odpravnine delavcem, ki jim preneha delovno razmerje, zakonsko ni priznana vsem kategorijam delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, bodisi zaradi trajnih presežkov, bodisi zaradi insolventnosti delodajalca ali pa zaradi rednega prenehanja družbe kot delodajalca (po 371. do 393. členu zakona o gospodarskih družbah - Ur.l. RS št. 30/93 - 82/94; v nadaljevanju ZGD), oz. zaradi prenehanja družbe po skrajšanem postopku (394. do 398. člen ZGD). Vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi opisanih razlogov, imajo sicer enake pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti oz. socialnega varstva, različne pa so možnosti glede ohranitve zaposlitve kot tudi glede izplačila odpravnine. Že z uveljavitvijo novele ZPPSL (Ur.l. RS št. 39/97), se je v praksi zastavil problem, ali so tudi delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje na podlagi določil 51. člena ZPPSL (ukrep finančne reorganizacije), ali zaradi stečaja delodajalca (1. odst. 106. člena ZPPSL), upravičeni do odpravnine, in če so, v kakšni višini in od kdaj ter kdo jim jo mora izplačati. Zakonodajalec se je očitno ves čas zavedal, da trajno presežni delavci zaradi nujnih operativnih razlogov in delavci, ki postanejo nepotrebni zaradi insolventnosti delodajalca, ob prenehanju delovnega razmerja nimajo istih pravic. Zato je tudi poskušal, sicer strokovno poenostavljeno in v nasprotju z drugimi določbami ZPPSL, te zadeve urediti s spremembo 2. odst. 160. člena ZPPSL v letu 1997, s tem da je določil v 4. točki kot strošek stečajnega postopka tudi odpravnino. Čeprav so se v praksi nekateri zavzemali in razlagali to določbo tako, da je bila z njo priznana tudi sama pravica do odpravnine in to delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, je sodna praksa jasno zavzela stališče, da ta določba ni uzakonila same pravice, ampak je določila odpravnine le kot priviligirane terjatve in to tistim delavcem, ki so postali trajno presežni delavci in ki so jim bile odpravnine že priznane, a ne še izplačane. To določilo torej ni na novo ustanovilo pravice delavcem do odpravnine v insolventnih delodjalacih. Z opustitvijo dolžnosti zakonske ureditve tega vprašanja je prišlo tako do položaja, v katerem za priznanje odpravnin delavcem pri insolventnih delodajalcih ni bilo pravne podlage. Takšno pravno stanje je trajalo vse do sprejetja novele zakona o jamstvenem skladu, ki je v 19. členu določila, da imajo vse do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca (ta pojem je uvedel ZJSRS v letu 1997), pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). S to ureditvijo je zakonodajalec za vnaprej določil, da je položaj obravnavane kategorije delavcev z vidika obsega pravic enak položaju drugih presežnih delavcev. Takšna ureditev velja šele od uveljavitve citirane novele zakona o jamstvenem skladu (od 3.7.1999 dalje). Za obdobje pred tem pa delavcem, ki so izgubili zaposlitev v insolventnih organizacijah, ni bilo mogoče priznavati odpravnin po 36. f členu ZDR. Ker je zakonodajalec šele z novelo zakona o jamstvenem skladu izrecno določil, da tudi delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pripada odpravnina po citirani določbi zakona, je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za odločitev v citirani določbi zakona in toženo stranko utemeljeno zavezalo k izplačilu odpravnine, saj je tožnici prenehalo delovno razmerje že v času veljavnosti citirane novele. Zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje pod II. točko 1. odst., ko je toženo stranko zavezalo, da izplača Jamstvenemu in preživninskemu skladu znesek 51.286,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2000 dalje do plačila, torej od dneva, ko je Jamstveni sklad tožnici izplačal odpravnino po zakonu o jamstvenem skladu v višini ene minimalne plače po zadnji alinei 19. člena ZJSRS. Sodišče prve stopnje je na modifikacijo tožničinega tožbenega zahtevka zavezalo toženo stranko, da izplača Jamstvenemu skladu, ki ga je sodišče s sklepom opredelilo za stranskega intervenienta na aktivni strani, odpravnino, ki jo je Jamstveni sklad tožnici že izplačal. Kot izhaja iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje, je sodišče prve stopnje na podlagi 199. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99) dopustilo stransko intervencijo na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je Jamstveni sklad opredelilo kot enotnega sospornika, saj je štelo, da je Jamstveni sklad vstopil v pravdo zato, ker naj bi se sodna odločba lahko neposredno nanašala tudi nanj. S tem pa je dopustilo sosporniško intervencijo na aktivni strani, ta pa je možna samo takrat, kadar bi se pravni učinek sodbe raztezal tudi na intervenienta. Intervenient je v takem primeru z nasprotnikom stranke, ki se ji je pridružil, v takšnem razmerju, da ga zajema sodba o glavni stvari v svoje subjektivne meje pravnomočnosti. (Položaj sosporniškega intervenienta ima npr. stečajni upnik, ki intervenira na strani tistega stečajnega upnika, ki je zanikal terjatev tretjega upnika, ki toži na ugotovitev, da obstoji njegova terjatev). Ker je sosporniški intervenient vedno zajet v subjektivne meje pravnomočnosti, ima tudi položaj enotnega sospornika. Zato je njegov položaj mnogo svobodnejši kot pa položaj stranskega intervenienta in njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke. Upoštevajoč navedene značilnosti sosporniške intervencije pritožbeno sodišče meni, da v konkretnem primeru ne gre za sosporniško intervencijo, saj se pravni učinek sodbe ne razteza tudi na intervenienta. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ravnalo, ko je Jamstveni sklad RS opredelilo za enotnega sospornika v smislu določbe 196. člena ZPP/99. Za enotno sosporništvo gre samo takrat, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (v konkretnem primeru tako za delavca kot za Jamstveni sklad). Delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavlja po ZJSRS izplačila posebni javni (državni) sklad, ki v obsegu izplačanih zneskov vstopi v položaj delavca kot upnika v razmerju do delodajalca, oz. do stečajnega dolžnka (28. člen ZJSRS). Vendar mu ta položaj v individualnem delovnem sporu, v katerem delavec uveljavlja izplačilo odpravnine po 36. f členu ZDR, ne daje položaja enotnega sospornika, saj ni mogoče niti po zakonu niti po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način tako za delavca kot tožnika, ki uveljavlja od delodajalca - tožene stranke odpravnino v višini, kot pripada trajno presežnim delavcem, kot za Jamstveni sklad, ki je delavcu že izplačal odpravnino, vendar precej manjšo (v višini ene minimalne plače določene z zakonom na dan izdaje odločbe). Da se v konkretnem primeru ne more spor rešiti na enak način za delavca in Jamstveni sklad, dokazuje že dejstvo, da je začetek teka zamudnih obresti za posamezne terjatve različen, saj je zapadlost tožničine terjatve drugačna od zapadlosti terjatve Jamstvenega sklada. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti odpravnino v višini, kot jo določa 36. f člen ZDR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti odpravnine. To pa je najkasneje z iztekom odpovednega roka po 13. odst. 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97), dočim so zamudne obresti po sodbi sodišča prve stopnje za terjatve Jamstvenega sklada priznane od 29.2.2000 dalje. Če se tekom sodnega postopka, ki se je začel na podlagi delavčeve tožbe, ugotovi, da je Jamstveni sklad delavcu že izplačal minimalno odpravnino po zakonu o jamstvenem skladu in zato tožnik skrči svoj tožbeni zahtevek za znesek, ki ga je že prejel od JAmstvenega sklada, potem ni mogoče govoriti o enotnem sosporništvu in posledično tudi o sosporniški intervenciji na strani tožeče stranke, ampak vstopi Jamstveni sklad na aktivni strani kot navadni sospornik. Po 191. členu ZPP/99 lahko več oseb toži z isto tožbo (sosporniki) med drugimi tudi, če so predmet spora zahtevki oz. obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago, in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca. Tožniku se lahko nov tožnik pridruži vse do konca glavne obravnave. V takem primeru mora pridruženi tožnik prevzeti pravdo v tistem stanju, v katero je stopil vanj. Sodišče prve stopnje bi v konkretnem individualnem delovnem sporu pravilno postopalo, če bi na strani tožeče stranke Jamstvenemu skladu omogočilo položaj navadnega sospornika, vendar upoštevajoč pogoj po 2. točki 1. odst. 191. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje s tem, ko je jamstveni sklad opredelilo za sosporniškega intervenienta bistveno kršilo pravila postopka po 1. odst. 339. člena ZPP/99, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko II 1. odst. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje.