Jedro

Iz prvega odstavka 60. člena ZZasV izhaja, da se inšpekcijski nadzor izvaja nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. V obravnavanem primeru je naročnik storitev zasebnega varovanja pogodbo za opravljanje dejavnosti sklenil z družbo, ki za to ni imela licence (1. točka 2. člena). Na podlagi navedenih določb je zato imel inšpektor podlago za inšpekcijski nadzor.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je imel inšpektor podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 62. člena ZZasV, da tožniku naloži prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke, opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete na recepciji pravne osebe A. d.d., ..., ..., v imenu in na račun pravne osebe B. d.o.o., na naslovu naročnika storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, A., ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV), z rokom izvršitve takoj po vročitvi odločbe (1. točka izreka); odločil, da pritožba zoper ukrep iz 1. točke ne zadrži izvršitve (2. točka izreka); ter, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011 inšpektorja Inšpektorata RS za notranje zadeve na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ter prvega in drugega odstavka 60. člena ZZasV pri podjetju B. začela izredni inšpekcijski nadzor na območju pravne osebe A., s katero ima kot naročnik storitve zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženje sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003. O opravljenem nadzoru je bil sestavljen zapisnik. V recepciji na naslovu ..., na vhodu v pravno osebo A., je bilo dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011 ter na podlagi pregleda Evidence predaje in prevzema varovanja ugotovljeno, da je v imenu in na račun pravne osebe B. preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanje identitete izvajal tožnik, ki ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in ne poseduje veljavne izkaznice varnostnika po določilih ZZasV, kar je razvidno iz evidence Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik je opravljal storitev zasebnega varovanja, varnostnik, v imenu in na račun pravne osebe B., pri naročniku storitev zasebnega varovanja, pravni osebi A. Pri pregledu Popisne liste in Plana ter Evidence dela za mesec januar 2011 dne 19. 1. 2011 ter pregleda Evidence predaje in prevzema varovanja dne 16. 2. 2011 je bilo ugotovljeno, da so preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji A. opravljale še ostale osebe. Poglavitno dejstvo, na katerega je organ oprl svojo odločbo, je opredelitev dejavnosti iz 2. točke 2. člena ZZasV „varnostno osebje“ ter 8. točke 2. člena ZZasV „varovanje ljudi in premoženja“ po veljavnem ZZasV ter določbe 20. člena ZZasV, ki opredeljuje izpolnjevanje pogojev za opravljanje del in nalog varnostnika. Na podlagi neposrednih ugotovitev inšpektorja, vsebine Evidence prevzema in predaje varovanja ter dokumentacije o varovanju (pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete oseb, ki so opravljale storitev zasebnega varovanja, je bilo ugotovljeno, da se je opravljala dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18., 20., 31. ter 51. člena ZZasV – brez predpisane licence za varovanje ljudi in premoženja. Tako je bilo z neposrednimi ugotovitvami in dokazi ugotovljeno, da je A.A. opravljal dejavnost varnostnika. V 1. točki izreka je inšpektor tožniku odredil, da mora prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja, ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena ZZasV. Odredil je, da se ugotovljeno nespoštovanje določil takoj odpravi. Pri določitvi roka je upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi ugotovljene nepravilnosti. V 2. točki vsebovana odločitev je v skladu s tretjim odstavkom 62. člena ZZasV in 30. členom ZIN.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da zahteva odpravo odločbe, ker ni zabeležen v nobeni evidenci varnostnega osebja po ZZasV, nikoli delal dela varnostnika po ZZasV, ni bil zaposlen pri družbi za varovanje in ni izvajal del varnostnika za kako varnostno podjetje. V odločbi se navaja kršitev 20. člena ZZasV, ki pa ima šest alinei, inšpektorat pa ne navaja, katero je kršil. V odločbi se navaja zapisnik, ki pa mu ni bil nikoli poslan ali mu bila dana možnost, da manj poda zagovor. Meni, da bi mu moral biti tudi vročen. Dne 19. 1. 2011 je tožena stranka izvajala nezakonit inšpekcijski nadzor na objektu A., zato so vsi dokazi nični. Tožena stranka tožnika ni nikoli zalotila pri delu, ko naj bi kršil ZZasV in nikoli ni delal na objektu A.. Prav tako ni bil zaposlen ali delal na račun družbe B. d.o.o.. V odločbi se navaja neko knjigo, za katero pa tožnik ne ve nič in je ni nikoli videl. Odločba navaja, da je inšpektor neposredno ugotovil kršitev in opisuje dela, za katera pa tožnik nič ne ve in ni bil nikoli zraven. S tožnikom tudi ni bil nikoli opravljen razgovor. To dokazuje, da domnevni prekršek ni bil neposredno dokazan. Nelogično je, da bi kršil zakon v obdobju od 19. 1. 2011 do 16. 2. 2011, permenentno 24 ur. V izpodbijani odločbi se navaja nerazumljive stvari in dogodke, ki pa nimajo nič skupnega s 43. členom ZZasV, v katerem so opredeljena dela oziroma ukrepi varnostnika. Trditev, da naj bi opravljal z video nadzorom preprosto ne drži, saj tožnik ni nikoli delal dela varnostnika ali operaterja na video nadzoru v A. ali pri družbi B., ali da je dvigoval zapornico. Tudi, da bi ugotavljal identiteto, ne drži. Inšpektor ne navaja ne časa ne kraja storitve prekrška in ne osebe, nad katero naj bi izvajal ugotavljanje identitete. Nadalje navaja, da je kršitev razvidna iz pogodbe in aneksov ter z izdanimi računi in ugotovitvijo identitete oseb. Vendar inšpektorat ne prilaga nobenega od teh dokazov. Družba A. ni zavezanec po ZZasV, prav tako ni dolžna obvezno organizirati službe varovanja po Uredbi Vlade RS. B. nima registracije varovanja premoženja in na objektu družbe ni izvajala del varovanja premoženja. Ker A. kot B. nista zavezanca, inšpektorat ni pristojen za nadzor. Kršena je tudi določba 214. člena ZUP glede obsega obrazložitve. Odločba mora biti taka, da omogoča preizkus le-te. Navaja pa zgolj zakonske dejanske stanove. Organ se v odločbi ni opredelil in izrekel o dokazih, ki so mu bili poslani, ker je odločba napisana, preden je osumljeni dne 10. 3. 2011 poslal pojasnila. V tretjem odstavku 56. člena ZP-1 je predpisano, da mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati kratek opis dejanja, s katerim je prekršek storjen ter pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa. Družba A. je družba, ki se razprostira na kar nekaj hektarih in ima več stavb, prav tako se na tovarniškem dvorišču odvija javni promet, saj na njem poteka javna cesta. Ima tudi več vhodov in izhodov iz tovarne. Iz ugotovitev izhaja, da družba B. ni kršila ZZasV, potem tudi delavci, ki naj bi domnevno bili zaposleni pri družbi B. niso kršili ZZasV. Družba B. z dnem 9. 2. 2011 ni izvajala nobenih del za A. in ni bilo nobenega delavca družbe B. več na objektu. Zato so navedbe po datumu 9. 2. 2011 neresnične. Tožnik posebej poudarja, da ni nikoli delal na objektu A., prav tako ni bil nikoli zaposlen pri družbi B. in ni delal del varnostnika ali kakih drugih del po ZZasV. Tožena stranka tožnika ni nikoli zalotila pri prekršku ali mu kako drugače dokazala, da je kršil ZZasV. Družba B. pa ni izvajala del varovanja, kot navaja tožena stranka, temveč je izvajala storitveno dejavnost, kar je razvidno iz aneksa št. 3, ki je bil sklenjen 20. 1. 2008. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva povrnitev škode in povrnitev stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe z dne 29. 7. 2011 tožnik ponavlja svoje trditve iz tožbe. V zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Inšpektorja, ki sta dne 19. 1. 2011 opravljala nadzor, sta izvedla večje število postopkov zoper tožnika, nezakonito zbiranje osebnih podatkov, rojstni podatki, EMŠO, kraj bivanja, več plačilnih nalogov ter uvedla več neutemeljenih postopkov. Zaslišati bi bilo potrebno tožnika in priče, ki jih je predlagal. Tožnik se je prvič izrekel šele v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tožniku ni bilo obrazloženo, zakaj ni potrebno izvesti predlaganih dokazov. Tožnik je poskušal pridobiti dokazila, vendar neuspešno. Več sreče je imela le tožnikova obramba. Iz aneksa pa izhaja, da je družba B. izvajala zgolj informativno službo s storitvami, ne pa zasebnega varovanja. Ta aneks tožnik prilaga tudi tožbi. Sam tožnik pa pri B. ni bil nikoli zaposlen. V podkrepitev teh dejstev je predlagal ogled videoposnetkov z dne 19. 1. 2011, vendar upravni organ teh dokazov ni izvedel. Kot izhaja iz zapisnika naj bi inšpektorja opravljala inšpekcijski nadzor na podlagi splošnih določil 18., 19., 20., 21., 22. in 23. člena ZIN in posebnih pooblastil 60. člena ZZasV, vendar ta določila niso bila spoštovana. Ko je tožnik odšel, sta inšpektorja še vedno bila v prostorih pravne osebe A. in sicer sta bila takrat še vedno v recepciji. Vse dokaze, ki sta jih inšpektorja pridobila, bi bilo potrebno izločiti oziroma jih ne upoštevati. Meni, da je žrtev nepravilnega ravnanja državnih organov. Tudi kolikor sta inšpektorja menila, da naj bi tožnik opravljal kako zasebno varovanje, potem bi tako odločbo ali ustno ali pisno izdala takoj, ali v nekaj dneh po 19. 1. 2011 in ne šele 2. 3. 2011, potem, ko sta bila s strani tožnika, kakor tudi očitno drugih, podana pravna sredstva na odločitve in ravnanja inšpektorja. Predlaga, da sodišče na glavni obravnavi izvede dokaze, ki jih predlaga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopni organ popolno in pravilno ugotovil, da je tožnik opravljal delo varnostnika. V zvezi z navedbo, da sta inšpektorja kršila določbo 21. člena ZIN, ker nista pridobila soglasja lastnika prostorov, pojasnjuje, da je pravno nadziranje tožnika napačno. ZIN v 21. členu ne določa pridobivanje soglasja lastnika oziroma posestnika, temveč določa dopuščanje lastnika, da inšpektor opravi ogled. Odklonitev je možna samo na podlagi zakonsko določenih primerov, ki pa jih v konkretnem primeru ni bilo. V zadevi niso obstajali razlogi za odklonitev ogleda, prav tako pa lastnik ni odklonil ogleda. V zvezi s stroški, ki jih je tožnik zahteval, pa navaja, da razen pavšalnega zneska tožnik stroškov ni izkazal. Tudi škoda in strošek tožbe, kar vse navaja tožnik, po mnenju tožene stranke niso izkazani.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2011 ponavlja svoje dosedanje navedbe. Tožena stranka sedaj izdaja pisna potrdila delavcem družbe B., ki so dejansko delali na lokaciji A., da zoper njih ne bodo izdane odločbe, saj njihovo delo ni prekršek. Še toliko manj je prekršek za tožnika, ker ni bil nikoli zaloten pri prekršku in ni nikoli delal na lokaciji A. in ne za družbo B.. V zvezi z ugovorom glede stroškov postopka s strani tožene stranke pa navaja, da je stroške ustrezno specificiral. Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 60. člena ZZasV, izrečen ukrep pa na podlagi 62. člena ZZasV, torej ne gre za prekrškovno zadevo, kot na več mestih v tožbi zmotno meni in v tem smislu naperja ugovore tožnik. Na ugovore v zvezi s prekrškom zato sodišče v nadaljevanju ne bo odgovarjalo, kolikor niso relevantni tudi za obravnavano zadevo.

Ugovori zoper izpodbijano odločbo se nanašajo na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično kršitev materialnega prava ter na kršitve določb postopka.

Nosilni ugovor tožnika v zvezi z nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem je, da nikoli ni delal na objektu A. (nikoli ni bil zaloten pri delu). Da nikoli ni bil zaloten, da dela na objektu A., med strankama ni sporno, drugače ne izhaja tudi iz zapisnikov o ogledu z dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011. Da pa je tožnik delal na objektu A., je tožena stranka ugotovila na podlagi dokazov, ki se v upravnem spisu nahajajo: Popisne liste, Plana in evidence dela za mesec januar 2011 ter Evidence predaje in prevzema varovanja. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je dokumentacija nahajala v recepciji pravne osebe A., zato je po mnenju sodišča tožena stranka iz navedb imena tožnika v teh dokazilih lahko zaključila, da je delal v tej recepciji tudi tožnik. Za ugotovitev tega spornega dejstva je dokumentacija, navedena v odločbi, ki tožnikovo prisotnost izkazuje, zadosten dokaz in v tem okviru ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker ni bil zaloten v recepciji, ni utemeljen. Da pa bi tožnik bil usposobljen za izvajanje storitev zasebnega varovanja, posedoval službeno izkaznico in delovno obleko, pa tožnik ne zatrjuje, torej teh dejstev ne prereka.

Da se je v recepciji pravne osebe A. opravljala storitev zasebnega varovanja, izhaja iz neposrednih ugotovitev inšpektorja v postopku, uvedenega izrednega inšpekcijskega nadzora dne 19. 1. 2011 in 16. 2. 2011, vsebine Evidence prevzema in predaje varovanja ter dokumentacije o varovanju (pogodbe in aneksov) ter izdanih računov. Ugotovljeno je bilo, da je osebje na recepciji opravljalo preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete v recepciji pravne osebe. Navedeno dejavnost opredeljuje 8. točka 2. člena ZZasV kot varovanje ljudi in premoženja, ki jo lahko opravljajo varnostniki. Po določbah ZZasV tako dejavnost lahko opravlja le varnostno osebje, to je osebje, ki pri imetniku licence opravlja naloge iz 19., 20., 21., 22. in 23. člena ZZasV. Kot že zgoraj ugotovljeno, tožnik ne prereka, da osebne pogoje za varnostnika iz 19. - 23. člena ZZasV izpolnjuje. Da je tožnik izvajal sporno varovanje v imenu in na račun družbe B., pa izhaja iz dokumentacije o varovanju – pogodbe in aneksov ter izdanih računov. Iz pogodbe št. 17/1211-1/2003 izhaja, da družba B. izvaja pri družbi A. storitev zasebnega varovanja, zato je bila tudi plačana (računi do novembra 2010). Navedeno dejstvo, opravljanje storitev zasebnega varovanja, potrjuje tudi izjava odgovorne osebe B.B. (zapisnik z dne 19. 1. 2011), zato se tožnik ne more sklicevati na aneks št. 3, ki naj bi izkazoval, da je družba B. izvajala informativno službo od 20. 1. 2008. Da pa družba B. nima licence za varovanje ljudi in premoženja, pa je neprerekano dejstvo. Enako, da tožnik pri tej družbi ni zaposlen.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je imel inšpektor podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 62. člena ZZasV, da tožniku naloži prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja.

Zavrača pa sodišče ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka. V zadevi je organ vodil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZZasV in predpisov, izdanih na njegovi podlagi (60. člen ZZasV). Po določbi 5. odstavka 60. člena ZZasV se, če s tem zakonom ni določeno drugače, za inšpektorja in za opravljanje inšpekcijskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Tožnik ugovarja, da v zadevi ni bilo pogojev za skrajšan postopek, vendar pa sodišče na podlagi upravnega spisa ugotavlja, da organ ni vodil skrajšanega postopka. O ugotovitvah organa je bil tožnik obveščen z dopisom z dne 3. 2. 2011 in pozvan, da v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZIN poda pisno izjavo. Na njegov odgovor z dne 9. 2. 2011 in poziv, da naj organ navede pravno podlago, pa mu je organ odgovoril z dopisom z dne 14. 2. 2011. Ponovno je navedel dokazila iz katerih izpeljuje dejanske ugotovitve, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V postopku inšpekcijskega nadzora je imel torej tožnik možnost, da se o ugotovitvah organa izjavi.

Nadalje ugovarja, da mu ni bil vročen zapisnik o inšpekcijskem ogledu, da bi nanj podal ugovor. Sodišče ugovoru ne more slediti. Organ je o ogledu – dejanju v postopku napravil zapisnik, o tem je bil tožnik tudi obveščen, vendar iz določb zakona ne izhaja, da bi mu moral biti zapisnik tudi vročen. Ne izhaja pa iz spisa, da se z vsebino zapisnikov ne bi mogel seznaniti oziroma da mu je bil pogled onemogočen (enako velja tudi za druge dokaze, za katere navaja, da jih ni nikoli videl).

Tožnik nadalje ugovarja ničnost zbranih dokazov, ker naj bi bil 19. 1. 2011 izvajan nezakonit inšpekcijski nadzor. Že iz citiranega prvega odstavka 60. člena ZZasV izhaja, da se inšpekcijski nadzor izvaja nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi. V obravnavanem primeru je A. naročnik storitev zasebnega varovanja (12. točka 2. člena ZZasV). Pogodbo za opravljanje dejavnosti je sklenil z družbo B., ki za to ni imela licence (1. točka 2. člena). Na podlagi navedenih določb je imel inšpektor podlago za inšpekcijski nadzor.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.