Jedro

Tožnik je navedel, da je z njim policija v centru A. ravnala grdo, ga zmerjala ter mu grozila, vendar po presoji sodišča ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške. Ravnanja, kot jih zatrjuje tožnik, je sicer morebiti šteti kot neprimerna, vendar pa ne zadoščajo za ugotovitev, da je podana sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška).

2. Tožnik je 1. 10. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po tem, ko je tožena stranka podatke tožnika vnesla v Centralno bazo EURODAC, je ugotovila, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji 17. 4. 2012, 11. 6. 2013 na Madžarskem, 30. 6. 2013 v Avstriji ter 11. 5. 2016 in 15. 2. 2017 na Hrvaškem. Tožena stranka je Hrvaški 11. 10. 2019 v skladu z Uredbo EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, 22. 11. 2019 pa prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V okviru osebnega razgovora, opravljenega na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, je tožnik povedal, da je na Hrvaškem dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito. Zoper drugo zavrnilno odločbo je vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena, potem pa prejel odločbo, po kateri bi moral zapustiti ozemlje Hrvaške v roku 30 dni. Hrvaško je skušal večkrat zapustiti, a so ga vsakokrat ujeli in namestili v zaprt center A.. Ko je bil tam nameščen jeseni 2016, je ponj prišla enota specialne policije in ga odpeljala na sodišče v kraj B., kjer je sodnik zanj odredil pripor. V priporu je bil brez kakršnekoli obsodbe osem mesecev, nato pa so ga obtožili trgovine z ljudmi. Njegov odvetnik se je pogodil s tožilcem, zato je bil kaznovan na dve leti zapora. Po prestani zaporni kazni, so ga ponovno namestili v center A., nato pa izpustili. Še večkrat je skušal zapustiti Hrvaško in vsakokrat, ko so ga prijeli, so ga odpeljali v center A.. Nazadnje mu je uspelo priti do Slovenije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

4. Povedal je, da si ne želi vrnitve na Hrvaško, saj da ga bodo ponovno zaprli. Tam je bil skupno več kot pet let, od tega pa kar tri leta v zaporu ali priporu. Možnosti za delo ni imel, prav tako mu niso dali nikakršnih dokumentov. Povedal je, da na Hrvaškem prosilce za mednarodno zaščito zapirajo in jim grozijo, da jih bodo izgnali v Bosno in Hercegovino ali v izvorno državo. Z njim so grdo ravnali le policisti v zaporu, niso mu dovolili uporabe telefona, deležen je bil rasnih žaljivk, silili so ga, da pove za imena ljudi, ki sodelujejo v trgovini z ljudmi in mu grozili s podaljšanjem zapora ter tepežem, vendar ga tepli niso. Bil je tudi pri zdravniku, ki mu je svetoval operacijo zaradi težav s slepičem in hemeroidi, vendar do operacije ni prišlo, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Na vprašanje svojega pooblaščenca je še povedal, da na Hrvaškem pravne pomoči ni bil deležen, razen ob vložitvi pritožbe, da bi moral vsak mesec prejeti 100 kun, a jih je v petih letih prejel skupno le 400, da je bila nastanitev v centru A. zelo slaba, saj je bilo v eni sobi nameščenih od šest do osem ljudi, da je tam samo ena socialna delavka in da tudi nevladna organizacija do centra A. ni imela dostopa. Namestitev v azilnem domu pa je podobna kot v Sloveniji.

5. Med upravnim postopkom so pooblaščenci tožnika predložili več informacij o stanju na Hrvaškem. Tožena stranka ugotavlja, da te informacije za predmetno zadevo niso relevantne. Predloženi članki se namreč nanašajo na ravnanje z ilegalnimi migranti in ne opisujejo stanja zvezi s prosilci za azil oziroma osebami, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih in ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Ugotavlja, da večina držav EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško, kar pomeni, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bil zaprt, da je dobil negativno odločitev in da so razmere slabe, ocenjuje, da so te splošne in nekonkretizirane. Meni, da tožnik ni navedel dovolj konkretnih razlogov, zaradi katerih ga Slovenija ne bi smela vrniti na Hrvaško. Kazen zapora mu je bila izrečena zaradi obsodbe na kaznivo dejanje in ne kot ukrep v zvezi z mednarodno zaščito, zaradi takšnega kaznivega dejanja pa bi mu bila zaporna kazen izrečena tudi v Sloveniji. Tožnik ni uspel izkazati, da bi bil povržen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Niti ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti. Tožena stranka ocenjuje, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, kar velja tudi za zdravstveno oskrbo, zato vrnitev v državo članico EU ne more biti sporna.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. V celoti se sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je predložil že med upravnim postopkom in iz katerih izhaja, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih. Pri tem navaja poročila, ki poročajo o onemogočanju dostopa do azilnega postopka (poročila UNHCR, Amnesty Inetrnational, Human Rights Watch, ECRE, o tem, da člani Evropskega parlamenta zahtevajo zaslišanja v zvezi z dogajanji na Hrvaškem, da je poziv k prenehanju nasilja izdal Svet Evrope). Meni, da glede na navedeno vrnitev tožnika na Hrvaško ni možna zaradi utemeljenih domnev o sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih in nastanitvi na Hrvaškem. Navaja posamezne članke v zvezi z nasiljem hrvaških policistov nad begunci in se sklicuje na sodbo švicarskega upravnega sodišča, ki je preprečilo deportacijo sirskega begunca na Hrvaško, kateremu so hrvaški policisti onemogočili azilni postopek. Navaja poročila bosanskega preiskovalnega novinarja C.C. o streljanjih na migrante, več poročil švicarskih novinarjev o nasilju hrvaških policistov z onemogočanjem migrantom, da bi na ozemlju Hrvaške zaprosili za azil. Podobna poročila o nasilju hrvaških policistov ima tudi britanski časopis Guardian. Nazadnje tožnik še poudarja, da je v postopku pojasnil, da mu na Hrvaškem pravne pomoči niso nudili, razen v zvezi z vloženo tožbo na sodišče, da je povedal o slabih razmerah nastanitve v centru A., pa o tem, da bi moral prejeti po 100 kun mesečno, a je v petih letih prejel le 400 kun. Izpostavlja še, da je povedal, da bo v primeru predaje Hrvaški ponovno priprt oziroma deportiran v Bosno in Hercegovino ter o rasističnih zmerljivkah s strani hrvaških policistov in izrečenih grožnjah.

7. V odgovoru na tožbo toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter poudarja, da se je o predloženih informacijah izjasnila že v izpodbijanem sklepu. Prav te informacije so bile že predmet presoje tudi v dveh sodbah in sklepih št. I U 1481/2019 z dne 20. 9. 2019 in I U 1491/2019 z dne 23. 9. 2019, v katerih naslovno sodišče obstoja sistemskih pomanjkljivosti Hrvaške ni ugotovilo. Sklicuje se še na sklep Vrhovnega sodišča RS, ki je zavrnilo pritožbo zoper II. točko izreka sodbe in sklepa naslovnega sodišča I U 1481/2019 in I U 1491/2019 o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Hrvaške 22. 11. 2019 odgovoril, da je Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

10. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

11. Med strankama ni sporno, da je Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško.

12. Tožnik je na osebnem razgovoru 23. 12. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj da ga bodo gotovo ponovno zaprli. Od petih let, ki jih je preživel na Hrvaškem, je kar tri leta preživel v zaporu ali priporu. Na Hrvaškem ni imel dovoljenja za delo, prav tako mu niso dali nobenih dokumentov. Moral bi prejemati po 100 kun mesečno, a je v petih letih prejel le 400 kun. Pravne pomoči, razen za vložitev pritožbe po tem, ko je prejel dve zavrnilni odločbi za mednarodno zaščito, ni imel. Odvetnico je videl le na sodišču, še odločbo s strani Vrhovnega sodišča mu je poslala le po pošti. Ko je prejel odločbo, da mora zapustiti ozemlje Hrvaške, je to večkrat skušal storiti, a vselej neuspešno. Vsakokrat so ga potem namestili v zaprti center A., kjer so bile razmere za bivanje slabe, saj je bilo v sobi od šest do osem ljudi, v celotnem centru pa le ena socialna delavka, ki jim je razdeljevala oblačila. Jeseni 2016 so v centru A. do njega prišli policisti specialne enote in ga odpeljali na sodišče v kraj B., kjer je bil obsojen zaradi nedovoljene trgovine z ljudmi in po dogovoru med njegovim odvetnikom in tožilcem so ga zaprli za dve leti, čeprav ni ničesar storil. Grozili so mu, da bo ostal v zaporu, če ne bo sodeloval in povedal imena drugih, ki so sodelovali pri tem kaznivem dejanju, čeprav nikogar ni poznal. Policisti v zaporu so z njim ravnali grdo in ga zmerjali. Grozili so mu tudi s tepežem, vendar ga niso tepli. Telefona ni smel uporabljati. Povedal je še, da bi po mnenju zdravnika moral biti operiran (slepič, hemeroidi), vendar operacije niso opravili, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja.

13. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da je bil na Hrvaškem deležen pravne pomoči le ob vložitvi pritožbe na Vrhovno sodišče. Iz navedenega izhaja, da mu je bila takrat dodeljena odvetnica, katero pa, kot pravi, je videl samo na sodišču. Navedeno ne kaže na nehumano ali poniževalno ravnanje. Tožnik je obenem povedal tudi, da je imel celoten postopek tolmača, slabo komunikacijo med njim in odvetnico, ni mogoče šteti za pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema, temveč za stvar notranjega razmerja med njima, saj tožnik obenem niti ni zatrjeval, da bi imel slabo pravno zastopstvo.

14. Tožnik je navedel tudi, da je z njim policija v centru A. ravnala grdo, ga zmerjala ter mu grozila, vendar po presoji sodišča ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške. Ravnanja, kot jih zatrjuje tožnik, je sicer morebiti šteti kot neprimerna, vendar pa ne zadoščajo za ugotovitev, da je podana sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom. V zvezi z njegovimi navedbami glede denarnih sredstev, ki bi jim moral prejeti na Hrvaškem ter potrebnega zdravljenja, pa sodišče ugotavlja, da so te preveč pavšalne, nekonkretne in neizkazane, da bi se sodišče do njih lahko opredelilo.

15. Glede pogojev za bivanje v azilnem domu je sam povedal, da so ti primerljivi z azilnim domom v Sloveniji, medtem ko je za nastanitev v centru A. navedel, da je v sobi bivalo od šest do osem ljudi, da so imeli samo eno socialno delavko, kar po mnenju sodišča prav tako ne ustreza ugotovitvi, da bi bile podane sistemske pomanjkljivosti. Navedbe tožnika so tudi v tem delu preveč splošne in glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Republike Hrvaške.

16. Po presoji sodišča je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in brez ustreznih predloženih dokazov v zvezi s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati. Predloženi članki tožnika pa ne opisujejo stanja na področju tretmaja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, pač pa le o ravnanju hrvaške policije pri ravnanju z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in niso prosilci), iz česar pa ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Hrvaške za prosilce, ki so na Hrvaškem že podali prošnjo in ki naj bi se v to državo kot odgovorno državo članico vrnili, skladno z 18. členom Uredbe Dublin III.

17. Sodišče zato ni sledilo tožnikovim navedbam, da se ga ne sme izročiti Hrvaški.

18. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj glede pravnorelevantnih dejstev dejansko stanje med strankama niti ni bilo sporno.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Dublinska uredba III.