Jedro

Tožničine zaposlitvene možnosti niso dobre. Ob dejstvu, da je delavka pred upokojitvijo, še vedno brezposelna in da ni bila poslana še na noben razgovor k delodajalcu, po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti pa ji bo manjkalo le še nekaj mesecev do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče realno pričakovati, da bo v vmesnem času našla zaposlitev. Glede na tožničine slabe zaposlitvene možnosti in ostale kriterije, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, poleg teh pa tudi dejstvo, da je tožnica v tem delovnem sporu uveljavljala pravice iz delovnega razmerja le za tri mesece, vsekakor upravičujejo visoko denarno povračilo.

Tožnica utemeljeno navaja v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo naložiti toženi stranki, naj akontacijo dohodnine in prispevke za obvezna socialna zavarovanja odvede oziroma obračuna od zneskov nadomestila plače, ne da bi jih zmanjšalo za zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v IV. točki izreka tako, da se ta glasi:

II. "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 11. 8. 2018 do 28. 11. 2018 obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.222,86 EUR in ji plačati neto zneske nadomestil plač, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo dalje." in - v V. točki izreka tako, da se znesek denarnega povračila zniža na znesek 17.120,04 EUR, v presežku do zneska 19.565,76 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 274,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev z dne 26. 4. 2018 nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in je trajalo do 28. 11. 2018 (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj: - tožnico za čas od 11. 8. 2018 do 28. 11. 2018 prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja, ji v ustrezno evidenco vpiše delovno dobo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka); - tožnici za čas od 11. 8. 2018 do 28. 11. 2018 obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.222,86 EUR, navedene bruto zneske plač zniža za bruto denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, od tako dobljene bruto razlike odvede davke in prispevke ter tožnici plača neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo (IV. točka izreka); - tožnici obračuna denarno povračilo v znesku 19.565,76 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po pravnomočnosti sodbe dalje (V. točka izreka); v presežku za znesek 2.445,72 EUR bruto denarnega povračila je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka); in naj - tožnici povrne stroške postopka v znesku 342,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga zoper IV. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži, naj tožnici za obdobje od 11. 8. 2018 do 28. 11. 2018 obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.222,86 EUR, odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske nadomestil plače, zmanjšane za neto denarno nadomestilo za čas brezposelnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posamičnih neto mesečnih zneskov v plačilo dalje, in naj tožnici povrne pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ima Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: zavod) v skladu s 140. členom Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD pravico od delodajalca zahtevati vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče. V skladu s petim odstavkom 140. člena ZUTD davčna uprava po vrnitvi neto zneskov denarnega nadomestila po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila, in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo lahko odločilo le, da je tožena stranka dolžna pripadajoče neto mesečne zneske nadomestila plače znižati za prejete neto zneske denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Če tožena stranka zniža bruto zneske nadomestila plače za bruto zneske denarnega nadomestila in le od te razlike plača pripadajoče davke in prispevke, tožnica za to razliko prispevkov in davkov ne bo imela plačanih ter bo v tem delu odškodovana. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (pravilno: njen ugodilni del) in v njej navaja, da v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku ter zavrača očitke, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici njena bolniška odsotnost ter da so obstajali pritiski in žaljivke s strani direktorja tožene stranke na tožnico. Pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je reorganizacija in avtomatizacija delovnih procesov in uvedba novih tehnologij, torej poslovni razlog. Tožnici je bilo ponujeno delovno mesto operater tehnik, za katero se zahteva izobrazba V. stopnje strojni tehnik, tj. izobrazba, ki jo ima tožnica, zato je delovno mesto ustrezno. Ker pa je tožnica starejša delavka in ima omejitve pri nočnem delu, v tem delu to delovno mesto zanjo ni ustrezno, zato bi ji bilo omogočeno delo samo v prvi in drugi izmeni. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da ima tožnica VI. stopnjo izobrazbe, saj drugače izhaja iz tožničine izpovedi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi tožnice o njenem zdravstvenem stanju. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka napačno izračunalo povprečno bruto plačo tožnice v obdobju od januarja do marca 2018, saj iz bruto zneskov ni odštelo vrednosti NRD - razpoložljivost, šifra ..., do katere je delavec upravičen samo, če se registrira v sistemu prisotnosti na delovnem mestu. Z upoštevanjem navedenega bi sodišče prve stopnje kot nadomestilo plače moralo upoštevati znesek 1.142,01 EUR. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko denarno povračilo in da bi ji pripadalo kvečjemu 9 plač, saj ji do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka le 9 mesecev, če slučajno ne bo našla zaposlitve, kar pa ni verjetno. Navaja še, da tožnica ni upravičena do povrnitve vseh stroškov, saj v tem sporu ni uspela v celoti.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Z izjemo odločitve o reparacijskem zahtevku v IV. točki izreka sodbe in o denarnem povračilu v V. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev v sodbi izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 23. 6. 1981, nazadnje kot glavni planer A.. Tožena stranka je tožnici 26. 4. 2018 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto operater tehnik.

K pritožbi tožene stranke:

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni skladna z določbo prvega odstavka 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1), ki ureja varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcev pred upokojitvijo. Ta določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let, ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjkalo manj kot pet let do izpolnitve pogojev, pri čemer soglasja k njej ni podala. Že zaradi tega razloga je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ni spuščalo v presojo obstoja drugih s strani tožnice zatrjevanih razlogov za njeno nezakonitost (da poslovni razlog ni obstajal, da je bil dejanski razlog v bolniški odsotnosti tožnice ter da so obstajali pritiski in žaljivke direktorja tožene stranke). Glede na navedeno niso bistvene pritožbene navedbe tožene stranke, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bolniška odsotnost tožnice ni bila resnični razlog zanjo.

10. Prav tako niso bistvene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstva o tožničinem zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je ustreznost ponujene zaposlitve na delovnem mestu operater tehnik ugotavljalo pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Ker pa tožnica zahtevka za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki (reintegracijo) sploh ni postavila (niti podredno ne)1, ni pomembno, ali ima tožena stranka ustrezno delovno mesto, na katerega bi se tožnica lahko vrnila in na njem opravljala delo. Tega ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi nasprotovala, saj sodišče brez zahtevka na vrnitev nazaj na delo delavca ne more reintegrirati ne na prejšnje delovno mesto, na katerem je delo opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ne na kakšno drugo (morda že ponujeno) delovno mesto.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni ugotovitvi višine nadomestila tožničine plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi plačilnih list za januar, februar in marec 2018 (A6) ugotovilo, da je povprečna tožničina plača v tem obdobju znašala 1.222,86 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo oziroma pri izračunu nadomestila plače pravilno ni od posameznega mesečnega zneska plače odštelo zneska po postavki "NRD - Nadomest. za razpoložljivost", za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Namen reparacije je namreč v vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi tožnica v tem času delala, kar pomeni, da bi bila upravičena tudi do nadomestila za razpoložljivost. Sicer pa tožena stranka takšnemu izračunu oziroma višini nadomestila plače v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala, čeprav je tožnica že na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 11. 2018 (list. št. 18) konkretizirala reparacijski zahtevek z navedbo višine nadomestila plače 1.222,86 EUR na podlagi plačilnih list (A6), ki jih je priložila že k tožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pri izračunu nadomestila plače upoštevalo tudi to postavko bruto plače in nadomestilo plače izračunalo v pravilni višini.

12. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev o višini denarnega povračila. Iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da sodišče, če pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, prizna delavcu ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kriteriji za odmero višine denarnega povračila so določeni v drugem odstavku istega člena, iz katerega izhaja, da sodišče upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 16 plač. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožnica, ki je delavka pred upokojitvijo (rojena je 20. 8. 1960, torej je bila ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi stara 57 let), pri toženi stranki zaposlena 37 let, da ima slabe možnosti za novo zaposlitev (po izobrazbi je strojni tehnik, brezposelna, pri čemer je zavod ni napotil še na noben razgovor k delodajalcu), da ji bo po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti 10. 9. 2020 do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev 23. 6. 2021 manjkalo 9 mesecev pokojninske dobe, razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je kršitev določb o varovanju delavca pred upokojitvijo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožničine zaposlitvene možnosti niso dobre. Ob dejstvu, da je delavka pred upokojitvijo, še vedno brezposelna in da ni bila poslana še na noben razgovor k delodajalcu, po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti pa ji bo manjkalo le še nekaj mesecev do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče realno pričakovati, da bo v vmesnem času našla zaposlitev. Glede na tožničine slabe zaposlitvene možnosti in ostale kriterije, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, poleg teh pa tudi dejstvo, da je tožnica v tem delovnem sporu uveljavljala pravice iz delovnega razmerja le za tri mesece, vsekakor upravičujejo visoko denarno povračilo. Vendar pa se ob primerjavi primerov iz sodne prakse, ki se nanašajo na v bistvenem podobna dejanska stanja2, izkaže za utemeljeno pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo previsoko. Po presoji pritožbenega sodišča je ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezna višina denarnega povračila 14 mesečnih plač tožnice, tj. v višini 17.120,04 EUR bruto. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila na 9 plač zaradi 9‑mesečnega obdobja med prenehanjem prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. To obdobje je namreč zgolj eno od relevantnih dejstev pri ugotovitvi kriterijev za odmero višine denarnega povračila in ga ni mogoče upoštevati na tak način, kot se zavzema pritožba.

14. Tožena stranka se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar v tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica v tem sporu uspela v celoti. Ne glede na to, da je z zahtevkom za denarno povračilo uspela zgolj delno, to ne vpliva na njen uspeh v sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja3. S tem zahtevkom je uspela v celoti, zato ji pripadajo tudi vsi potrebni priglašeni stroški, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato tudi delna sprememba odločitve o višini prisojenega denarnega povračila na podlagi te sodbe ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper odločitev o denarnem povračilu delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice:

16. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o reparacijskem zahtevku v IV. točki izreka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek nadomestila plače v višini 1.222,86 EUR, od tega zneska odšteti bruto zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, od razlike med navedenimi zneski odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je namreč, da je tožnica v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Tožnica utemeljeno navaja v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo naložiti toženi stranki, naj akontacijo dohodnine in prispevke za obvezna socialna zavarovanja odvede oziroma obračuna od zneskov nadomestila plače, ne da bi jih zmanjšalo za zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pri tem se tožnica pravilno sklicuje na določbe Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl. - ZUTD). Ta v prvem odstavku 140. člena določa, da ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila (tudi) v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila skladno z določbo tretjega odstavka 65. člena ZUTD, tj. v primeru sodne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki ima za posledico vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj do poziva nazaj na delo oziroma do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi4. V skladu s petim odstavkom 140. člena ZUTD pa davčna uprava po vrnitvi neto zneskov denarnega nadomestila po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila, in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine.

17. To pomeni, kot utemeljeno navaja pritožba, da tožnica zaradi vračila denarnega nadomestila iz tega naslova ne bo imela plačanih prispevkov za obvezna socialna zavarovanja in akontacije dohodnine. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava toženi stranki naložiti, naj za tožnico za čas od 11. 8. 2018 do 28. 11. 2018 obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialna zavarovanja od bruto zneskov nadomestil plače, nezmanjšanih za bruto zneske denarnega nadomestila, in nato tožnici plača ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto zneske denarnega nadomestila. Ti zneski namreč ostanejo tožnici, saj je zavezanec za njihovo vračilo delodajalec (četrti odstavek 140. člena ZUTD). Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločitev o reparacijskem zahtevku tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj ni poseglo v odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve priglašenih stroškov za pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/4 OT v zvezi s 15/1b OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in prištetem 22 % DDV znaša 274,50 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v 8‑dnevnem izpolnitvenem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica do povrnitve priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke ni upravičena, saj odgovor ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnica je že v tožbi postavila zgolj zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo (list. št. 4 in 5), kasneje pa je spremenila le v reparacijski zahtevek, in sicer ga je z vlogo z dne 2. 7. 2018 delno umaknila (list. št. 9), na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 11. 2018 (list. št. 18) pa je navedla višino nadomestila plače. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, in sicer sodbo opr. št. VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 2017 (58 let star delavec, zaposlen 34 let pri delodajalcu, težko zaposljiv, ni mogel uveljavljati nadomestila za čas brezposelnosti - prisojenih 12 plač), sodbo opr. št. VIII Ips 278/2016 z dne 9. 5. 2017 (44 let star delavec, zaposlen 20 let pri delodajalcu, slabše zaposlitvene možnosti, vsebinska nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s sodbo vzpostavljeno delovno razmerje za 9 mesecev - prisojenih 10 plač), sodbo opr. št. VIII Ips 251/2016 z dne 7. 3. 2017 (57 let star delavec, večino delovne dobe pri delodajalcu, slabe zaposlitvene možnosti zaradi zdravstvenega stanja in izobrazbe - prisojenih 15 plač) in sodbo opr. št. VIII Ips 33/2015 z dne 21. 4. 2015 (54 let star delavec, zaposlen 31 let pri delodajalcu, težje zaposljiv zaradi zdravstvenega stanja - prisojenih 12 plač). 3 Gre za ustaljeno stališče sodne prakse, glej npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 728/2017 z dne 14. 3. 2018. 4 Tretji odstavek 65. člena ZUTD določa, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.