Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo obravnavano kaznivo dejanje, kot kaznivo dejanje ropa po čl. 213/3 in 1 KZ, ker so oškodovanko najprej udarili, nato pa so stopnjevali silo, ker se je upirala. Zato pritožbena izvajanja, da je bila uporabljena večja sila od dogovorjene in da naj bi šlo za kaznivo dejanje velike tatvine, storjene na posebno predrzen način, niso utemeljene. Vsem štirimi obtožencem je bila izrečena pravična kazen in so bile dovolj upoštevane vse številke olajševalne okoliščine, pa tudi doprinos posameznega obtoženca k kaznivem dejanju.

Izrek

Pritožbe zagovornic obtoženih A.D. in T.D. ter V.T. in P.Š. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A.D., T.D., V.T. in P. Š. so oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornic pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtožene A.D., T. D., V.T. in P.Š. spoznalo za krive, da so storili vsak po dve kaznivi dejanji ropa po čl. 213/3 in 1 KZ. Obtoženima A. in T. D. je sodišče prve stopnje določilo kazen po 2 (dve) leti zapora, obtoženima V.T. in P.Š. pa po eno leto zapora. Obtožencema je izreklo enotni kazni vsakemu po 3 (tri) leta zapora, obtoženkama pa vsaki po 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora. V izrečene kazni zapora je vštelo čas pripora in pridržanja. Obtožence je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožili zagovornici obtoženih A. in T.D.. Predlagali sta izrek najmilejše možne kazni.

Zagovornici obeh obtoženk pa sta se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in sta predlagali, da naj pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako, da naj obtoženki oprosti obtožbe v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 1., v zvezi s kaznivim dejanjem pod tč. 2., pa naj kaznivo dejanje drugače pravno opredeli in obtoženkama izreče pogojno obsodbo.

Pritožbe zagovornic niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je ocenilo zagovore vseh štirih obtožencev v zvezi s kaznivimi dejanji v trgovini Z., pa tudi izpovedbo oškodovane prodajalke S.M.. Zlasti je bilo kritično v oceni spremenjenega zagovora obtožene V.T.na glavni obravnavi in do konkretnejših odgovorov obtoženega A.D. na glavni obravnavi v primerjavi z zagovorom v preiskavi. Obtoženi A.D. namreč v preiskavi ni bil posebej vprašan o vlogi obeh obtoženk, na glavni obravnavi pa je na posebno vprašanje odgovoril, da sta obe obtoženki pet do deset minut prej odšli v Z. pogledat in sta nekaj malega kupili. Ob vrnitvi sta opisali razmere v trgovini. Obtoženi T.D. pa je povedal, da se ne spomni, če sta bili dekleti v trgovini, je pa vlogo obeh obtoženk potrdil s tem, ko je navedel, da so si vsi štirje pred prihodom v Kranj razdelili vloge. Take izpovedbe ob zagovoru obtožene V. T. v preiskavi, da sta z obtoženo Š. prej šli v trgovino pogledat, da bi oba obtoženca lahko nato storila rop v trgovini, so zato utemeljeno vodile sodišče prve stopnje k zaključku, da ni verjelo T., kar je povedala na glavni obravnavi, in obtoženi Š., ki je ves čas postopka zanikala, da je šla na ogled trgovine. Priča S.M. pa je izpovedala, da se ne spomni žensk, ki ne bi nič kupili. Vendar pa iz zagovora obtoženega A.D. izhaja, da sta kupili nekaj malega in očitno zato nista bili vpadljivi ter taka izpovedba oškodovanke ne izpodbija zaključka sodišča o tem, da sta si obe obtoženki ogledali notranjost trgovine, kot trdi pritožnica. Pritožbeno sodišče torej sprejema zaključke sodišča prve stopnje o udeležbi obeh obtoženk pri kaznivem dejanju na škodo trgovine Z. in da je bil njun prispevek odločilen pri storitvi kaznivega dejanja. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno in je to kaznivo dejanje tudi pravilno pravno opredeljeno. Zato sta pritožbi zagovornice obeh obtoženk, ki izpodbijata take ugotovitve, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z udeležbo vseh štirih obtožencev pri kaznivem dejanju na škodo trgovine A.. Iz zagovorov vseh štirih je razvidno, da je šlo za dogovorjeno delitev vlog. Dogovorjeno je bilo, da bo uporabljena sila, kar se je tudi zgodilo z udarcem prodajalke s strani obtoženega T. D.. Ker pa se je prodajalka upirala, je bilo treba silo zaradi dokončanja kaznivega dejanja stopnjevati, kar sta storila oba obtoženca. Sodišče prve stopnje je vloge vseh štirih obtožencev natančno opredelilo (stran 9 sodbe) in pritožbeno sodišče take utemeljene zaključke v celoti sprejema. Sodišče druge stopnje zato sprejema tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem, potem ko je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravno opredelitev kaznivega dejanja v zvezi s trgovino A. Zato so pritožbene navedbe zagovornic obeh obtoženk, da naj bi šlo za prekoračitev dogovora, neutemeljene. Ob oceni zagovorov vseh štirih obtožencev je namreč očitno, da je šlo za dogovor za uporabe sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje, saj je bil predviden udarec, pa se je oškodovanka opirala, je sledilo logično nadaljevanje s stopnjevanjem sile, da so oškodovanko obvladali. Kolikšna sila pa bo potrebna za obvladanje oškodovanke, pa obtoženci niso mogli predvideti pred začetkom storitve kaznivega dejanja, pač pa je bilo stopnjevanje sile pogojeno z oškodovankinim upiranjem. Sila, udarec ali pa nato še grožnje in stopnjevanje sile, pa je bila vsekakor namenjena zlomu odpora prodajalke, da so nato lahko vzeli denar.

Pritožbene navedbe zato neutemeljeno grajajo pravno opredelitev prvostopenjskega sodišča. V zvezi z vsemi štirimi pritožbami glede izrečenih kazenskih sankcij vsem štirim obtožencem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določilo pravične kazni za posamezni kaznivi dejanji, nato pa tudi izreklo tako enotno kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo krivde vseh štirih obtožencev. Vse okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni, je primerno ocenilo in je potem upoštevalo tudi težko mladost obtožencev ter odvisnost od mamil, tako da je s tem upoštevalo tudi težave v zvezi z abstinenčno krizo, ko je bila sposobnost razumevanja in obvladovanja nebistveno zmanjšana. Številne olajševalne okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (str. 10 sodbe), so torej ustrezno upoštevane in je zato očitek, da niso bile upoštevane v zadostni meri, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni obtožencema in obtoženkama upoštevalo stopnjo doprinosa obtoženk v primerjavi z obtožencema k storitvi kaznivih dejanj. Pritožbe zagovornic so zato neutemeljene, saj so vsem štirim obtožencem izrečene pravične kazni.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo še po 1. odst. 383. čl. po uradni dolžnosti. Ker ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, je zato vse štiri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Enako kot prvostopenjsko sodišče je tudi pritožbeno sodišče vse štiri obtožence oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornic bremenijo proračun, saj sta oba obtoženca priprta, obe obtoženki pa sta brez zaposlitve in tudi brez sredstev za preživljanje.