Jedro

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni dokazal, da je imelo njegovo delo po avtorski pogodbi za toženo stranko v spornem obdobju vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, ki morajo biti podani kumulativno, saj je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 20. 5. 2015 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto režiser z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki 31. 1. 2016 prenehalo nezakonito, da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za čas od 20. 5. 2015 do poziva za vrnitev na delo ter ji za čas od 20. 5. 2015 do 31. 1. 2016 obračunati bruto plače v višini 41. plačnega razreda, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati razliko med neto zneski plač in neto plačili, ki mu jih je tožena stranka izplačala za delo pri njej v obdobju od 20. 5. 2015 do 31. 1. 2016 ter mu za čas od 1. 2. 2016 do poziva za vrnitev na delo obračunati bruto plače za 41. plačni razred ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila, ter v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 58,33 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke, tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Po mnenju tožeče stranke je prvostopno sodišče primarno zmotno kot tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa bistveno kršilo določbe ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in izvedenimi dokazi, listinami v spisu ter izpovedbami prič. Prvostopno sodišče prihaja samo s seboj v nasprotja, razlogi sodbe si nasprotujejo, prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja delovnega razmerja. Ponovno je zmotno ugotovilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj stranki ne bi zahtevali neposrednega zaslišanja priče A.A.. Tožeča stranka je z vlogo z dne 13. 1. 2017 zahtevala primarno, da naj sodišče izjave (ki jo je tožeča stranka prejela dne 11. 1. 2017) kot prepozne ne upošteva, sicer tožeča stranka zahteva njeno zaslišanje.

Nadalje navaja, da tako Direktiva EU kot Poročilo o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi Evropskega parlamenta nalagata državam članicam, da ob upoštevanju dejstva, da se v EU povečujejo nestandardne oblike zaposlitve. Zabrisane so meje med odvisno zaposlitvijo in samozaposlitvijo, posledično se slabša kakovost delovnih mest ter povečuje navidezna samozaposlenost (kot tožnikov primer). Iz tega poročila tudi izhajajo opredelitve prekarne zaposlitve po Mednarodni organizaciji dela (ILO), ki so jih sodišča dolžna implementirati tudi v sodno prakso.

Napačna je trditev prvostopnega sodišča v 8. točki izpodbijane sodbe, da naj bi tožnik izjavil, da je zaposlen v drugem podjetju. Tožnik je jasno izpovedal, da ni nikjer zaposlen, da ima status samozaposlenega v kulturi in zato, kot pravilno sicer nato zaključuje prvostopno sodišče, tožnik v vtoževanem obdobju ni bil nikjer zaposlen. Tožnik je v letu 2015 opravil z delom na filmu B. in C. številčno več ur dela kot redno zaposleni, skupaj 1481 ur, od tega je večji del ur opravil z delom na filmu C., ki je bil veliko bolj zahteven projekt tistega leta kot B.. Tožena stranka mu je izstavila v podpis dodatno pogodbo, saj se je tekom priprav izkazalo, da bo šlo za daljši film kot je bilo sprva načrtovano (iz 30 v 50-minutni) in je zato tudi višje normiran, zahteva več časa kot zgolj 6 mesecev. Prvostopno sodišče popolnoma nelogično in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključuje, da ni relevanten samo končni izdelek. To je pri ustvarjalnih poklicih eno od relevantnih dejstev. Prvostopno sodišče popolnoma prezre, da je normativ pri toženi stranki dva filma letno, kar pa avtomatično ne pomeni eden 20 - 30-minutni film - 6 mesecev dela, saj eni vzamejo več dela in časa kot drugi. Tako tožnik kot priča D.D. sta izpovedala, da so bili C. zahteven projekt (50-minutni film), zato so tudi sestankovali pogosto. V nasprotju z navedenim je tako zaključek sodišča, da tožnik v obdobju 8 mesecev ni opravil obseg dela, ki bi bil primerljiv z delom redno zaposlenih režiserjev. Priča E.E. je izpovedala, da eden redno zaposlenih režiserjev dokumentarnih filmov posname celo sam en film letno, pri tem ne piše scenarijev, medtem ko sama tako kot tožnik piše tudi scenarij in to doma in poleg tega opravlja količinsko isto delo na letni ravni kot tožnik. To sta potrdili tudi priči F.F. in D.D.. Izpodbijana sodba v takem zaključku kot izhaja iz 13. točke izpodbijane sodbe sploh nima razlogov. Sodišče sploh ni ugotavljalo obsega dela redno zaposlenih na letni ravni in koliko ur to dejansko predstavlja po normativih. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da iz G. izhaja manjše število mesečnih ur prisotnosti tožnika za mesec oktober, november in december 2015 od 174 ur mesečno za redno zaposlene, kar je najprej irelevantno, saj sodišče v nadaljevanju samo ugotavlja da G. za tožnika ni merodajen v zvezi z ugotavljanjem tako obsega količine mesečnih ur dela kot prisotnosti tožnika v prostorih tožene stranke ter nepretrganim delom. Sodišče zgolj posplošeno zaključuje, da tožnik ni delal nepretrgoma za toženo stranko. Tako ni moč razbrati ali gre za primerjavo s tistimi režiserji, ki naredijo letno le en film ali je z režiserji, ki delajo kratke 20-minutne ali 30-minutne filme. Tožnik je v vtoževanem obdobju naredil 50-minutni film C., poleg tega je še prijavljal film B. na festivale za toženo stranko, ki je prav tako časovno zamudno delo. Tožnik je jasno izpovedal in iz priloženih listin tudi to izhaja, da je v mesecu juniju 2015 in septembru 2015 potekalo snemanje filma, kar pa vsekakor ne pomeni zgolj delo na snemalne dni, več dela pomenijo priprave, organizacija, usklajevanje, kar so potrdile tudi priče. Sodba sploh nima razlogov v tem delu oziroma so ugotovitve v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnik opravljal pri tem delu kompleksno delo, snemanje je potekalo v jamah, morali so iti na ogled jam, bile so igrane sekvence in se je moral pred snemanjem dobiti z igralci in vaditi. Prvostopno sodišče tudi zmotno in brez utemeljitve zaključuje, da v obdobju oktober 2015 do januar 2016 tožnik prav tako dela ni opravljal nepretrgoma. Iz listin v spisu in izpovedbe tožnika ter prič tudi samo sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem obdobju delal montažo (oktobra), pred tem je opravil še predmontažo, nato pa so potekala še grafična oprema, napisi, fotografije, priprava na sinhro in sinhro. V nasprotju z izpovedbo tožnika in priče F.F., je ugotovitev sodišča da je tožnik v tem obdobju le še delal grafično opremo, napise, fotografijo in se pripravljal na sinhro ter delal sinhro. Prvostopno sodišče zgolj posplošeno zaključuje, da je tožnik le še nekaj delal, pri tem prezre izpovedbo priče F.F.. Tako je glede tožnikovega nepretrganega dela za toženo stranko v vtoževanem obdobju zmotno ugotovilo dejansko stanje, razlogov ni ali so v nasprotju z izvedenimi dokazi, podana je bistvena kršitev določb postopka, pritožba je utemeljena, sodbo je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da prvostopnemu sodišču delovni proces izdelave dokumentarnega filma ni jasen in je tudi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, razlogi sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako tožnik kot priča D.D. sta jasno izpovedala, da je tožnik glede delovnega časa vezan na produkcijski plan, ta določa dneve snemanja, dneve montaže, sinhroniziranja.

Tožnik si ne more razporejati delovnega časa po svoje, ampak gre za delo znotraj delovnega procesa tožene stranke, vsakodnevno in lovljenje s pogodbo in produkcijskim planom določenih rokov. Tožnikovo delo se v ničemer ni razlikovalo glede vpletenosti v organiziran delovni proces pri toženi stranki in nadzoru le nad njegovim delom kot pri redno zaposlenih režiserjih. Prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov sploh ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče ni izvedlo nobenega novega dokaza, ki bi izkazoval, da tožnikovo delo za toženko ni trajalo nepretrgoma, ni ugotovilo, kako je organiziran delovni proces pri toženi stranki, niti koliko ur dela je tožnik opravil pri toženi stranki. Prav tako ni ugotavljalo, v čem je razlika med delom tožnika in redno zaposlenimi režiserji dokumentarnih filmov kot izhaja zgolj posplošeno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede nesporno ugotovljenega dejstva, da je tožnik v vtoževanem obdobju delal izključno za toženo stranko. Na podlagi vsega navedenega je naravnost absurdna ugotovitev prvostopnega sodišča v 20. točki izpodbijane sodbe, da tožnika delo za toženo stranko ni omejevalo, da bi prevzemal tudi druge obveznosti. Ta zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, izpovedbami prič in tudi zgolj posplošen. Tožnik si delovnega časa in obsega dela ni razporejal sam, ampak v okviru organiziranega delovnega procesa pri toženi stranki in pod istim nadzorom kot redno zaposleni režiserji, kar so izpovedale vse priče. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži povrnitev tudi pritožbenih in ostalih pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka določenega v sodni odločbi do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravila.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 274/2017 z dne 21. 9. 2017 je pritožbi tožene stranke ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 234/2016 z dne 11. 1. 2017 in sicer v točkah II/1, II/2, II/3, II/4 in II/7 v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za razveljavljeni del je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik delo po 20. 5. 2015 opravil osebno v organiziranem delovnem procesu pri tožniku, po njenih navodilih in nadzorom in ima vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), tako pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem sojenju odpravi pomanjkljivosti, ki izhajajo iz obrazložitve v točkah 15 in 16 odločbe pritožbenega sodišča in ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov na podlagi temeljite dokazne ocene sprejme odločitev, v kateri naj jasno opredeli razloge o odločilnih dejstvih. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, izvedenimi dokazi in izpovedmi prič. O odločilnih dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotja in da si razlogi sodbe nasprotujejo. Sodba je napisana sistematično. Razlogi o odločilnih dejstvih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so jasni, ustrezno obrazloženi in si med seboj niso v nasprotju. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve ugotovilo, da pisni izjavi prič A.A. in H.H. za odločitev v tem sporu nista pomembni, ker se nanašata le na razloge za razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma nemožnost tožnikove reintegracije in tako izjave A.A. ni upoštevalo. Tožnik je v vlogi z dne 13. 1. 2017 navedel, da je izjava A.A. prepozna, zgolj podrejeno, v kolikor bi sodišče izjavo upoštevalo kot pravočasno, pa je zahteval zaslišanje te priče. V novem sojenju zaslišanja ni izrecno predlagal, sodišče prve stopnje pa je ni upoštevalo. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene.

9. Glede sklicevanja na zadevo opr. št. Pdp 420/2014, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za identično zadevo, zgolj zato, ker je delodajalec isti, ker je tožnica opravljala podobno avtorsko delo kot tožnik in ker so bile zaslišane iste priče. Kakšnih drugih podobnosti pa tožnik v pritožbi ni navedel. Zaradi tega se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne more opredeliti.

10. Napačen in posplošen je tudi pritožbeni zaključek, da je sodišče prve stopnje na podlagi istih dejstev in dokazov zgolj zaradi napačne interpretacije sodbe Višjega sodišča v novem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in načelom enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odpravilo vse pomanjkljivosti, ki jih je pritožbeno sodišče ugotovilo v prvem pritožbenem postopku, tako da je pritožbeno sklicevanje na kršitve 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljeno.

11. Ker ZDR-1, kar izhaja iz njegovega 1. člena, upošteva direktive Evropske unije, jih posledično pri svojih odločitvah upoštevajo tudi delovna sodišča, ki pa sodijo tudi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, zato so pritožbena opozorila s tem v zvezi nepotrebna.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja: - da je tožnik tožbo vložil pravočasno, saj je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o filmski produkciji avdiovizualnega dela z delovnim naslovom C. za obdobje od 5. 10. 2015 s tem, da bo avtorsko delo dokončal najkasneje do 31. 1. 2016. Tožbo je vložil 12. 2. 2016, ker mu tožena stranka od 1. 2. 2016 ni več zagotavljala dela; - da med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje izobrazbene pogoje za delovno mesto režiser; - da tožnik dela ni opravljal izključno po navodilih tožene stranke, pod njenim nadzorom in ni bil vključen v njen organiziran delovni proces, saj je v oktobru, novembru in decembru 2015, ko je imel najmanj ur prisotnosti pri toženi stranki, pripravljal sinopsise in predloge za naprej doma, v nasprotju z zaposlenimi režiserji, ki morajo v primeru "lukenj brez dela" prihajati na delo k toženi stranki, da tožnik ni prijavljal koriščenja letnega dopusta, da je lahko razpolagal s svojim časom, vendar glede na produkcijski plan, saj je moral ravnati skladno z določbami pogodbe o avtorskem delu o tem, kdaj bodo posamezni sklopi prevzetega dela končani. Tožnik dela ni opravljal v delovnem času kot ostali zaposleni režiserji, ker ga je pretežno opravljal doma, tako da si je lahko delovni čas tako po obsegu kot tudi razporeditvi dela določal sam. Tožena stranka ga pri delu ni nadzirala, nadzor je opravila le nad končno realizacijo dela. Tožnika pa pogodbe o avtorskem delu sklenjene s toženo stranko tudi niso omejevale, da ne bi mogel skleniti podobnih pogodb tudi z drugimi naročniki; - da tožnikovo delo za toženo stranko v spornem obdobju ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 20. 5. 2015 dalje ter zahtevek, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2016, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepretrganosti tožnikovega dela pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pavšalne in da je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve pravilno in izčrpno pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal neprekinjeno. Tožnik je delo opravljal tudi doma, česar pri toženi stranki zaposleni režiserji niso smeli. Prav tako je pravilno ugotovilo, da za ugotovitev elementov delovnega razmerja niso bistveni le končni izdelki, ampak tudi način in organizacija dela in da tožnik dela pri toženki ni opravljal dnevno.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov delovni čas vezan na produkcijski plan tožene stranke. Ta pa je splanirala le tiste faze izdelave dokumentarnega filma, ki so zahtevale usklajevanje dela celotne ekipe, ki je pri tem sodelovala. Tožnik je sam izpovedal, da je bil njegov delovni čas pri toženi stranki vezan predvsem na čas snemanja, da pa je lahko bil med posameznimi fazami tudi odsoten. Tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča, da tožnik dela ni opravljal v delovnem času kot pri toženki zaposleni režiserji, pa tudi da je v nasprotju z zaposlenimi režiserji lahko delo opravljal tudi doma, da si je obseg in razporeditev dela določil sam.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izjavil, da je zaposlen v drugem podjetju. Iz točke 8 obrazložitve to ne izhaja, saj je sodišče ugotovilo, da tožnik v vtoževanem obdobju ni bil nikjer zaposlen.

16. Dejstvo ali je tožnik v spornem obdobju delal zgolj za toženo stranko ali ne, ni pomembno. Tožnik je imel možnost delati tudi za drugega naročnika, česar kot zaposleni pri toženi stranki ne bi smel brez njene odobritve. Pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bilo za toženo stranko pomembno le, kakšen končni izdelek bo prejela in da bo ta izdelek prejela v roku.

17. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve natančno povzelo izpovedbe prič I.I., D.D. in F.F. glede obsega del pri toženi stranki. Pravilno je ugotovilo, da tožnik v času od 20. 5. 2015 do vključno januarja 2016 ni opravil tolikšnega obsega del, ki bi bil po obsegu dela primerljiv obsegu dela pri toženki zaposlenih režiserjev dokumentarnih filmov.

18. Logičen in pravilen je zaključek sodišče prve stopnje, da za obstoj delovnega razmerja ni relevanten le končni izdelek. Po prvem odstavku 4. člena ZDR-1 morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji. Tako ni pomembno samo, koliko filmov letno posnamejo pri toženi stranki zaposleni režiserji, ampak tudi to, da delo opravljajo v organiziranem delovnem procesu delodajalca za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, tega pa pri tožniku ni bilo. Tudi v kolikor zaposleni režiserji pišejo scenarije doma, morajo za odsotnost z delovnega mesta imeti dovoljenje delodajalca oziroma morajo delodajalca seznaniti z razlogom svoje odsotnosti in ta mora biti utemeljen. Zaradi navedenega sodišču ni bilo potrebno ugotavljati letnega obsega dela redno zaposlenih režiserjev. Tudi če bi tožnik opravil večji letni obseg dela kot redno zaposleni režiserji tožene stranke, je to le eden izmed pogojev za obstoj delovnega razmerja.

19. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni dokazal, da je imelo njegovo delo po avtorski pogodbi za toženo stranko v obdobju od 20. 5. 2015 do 1. 2. 2016 vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, ki morajo biti podani kumulativno, saj je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

20. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP ter na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije sovje stroške odgovora na pritožbo, ker delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.