Jedro

Tožbeni zahtevek je oblikovan kot reivindikacijski zahtevek, torej kot da bi šlo za lastninsko tožbo po 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; in ne po 92. členu SPZ, kot uveljavlja revizija in na kar glede na 268. člen SPZ utemeljeno opozarja odgovor nanjo). Prej povzeta trditvena podlaga tožbe bi lahko utemeljevala le drugačen tožbeni zahtevek, torej tak, kot se uveljavlja pri izbrisni tožbi ali pri izpodbijanju sodne poravnave. To pomeni, da iz trditev v tožbi ne izhaja utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka, da gre torej za nesklepčno tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 370,33 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od naslednjega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik celotne parcele št. 6103/2 k.o. ..., razen dela parcele, ki predstavlja stavbišče in dvorišče pred hišo in ki je podrobneje opredeljen v tožbenem zahtevku. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za dovolitev parcelacije sporne parcele z opisanimi mejami ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga pa, da revizijsko sodišče "o zadevi samo meritorno odloči", podrejeno pa razveljavi sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Po kratkem povzetku razlogov sodb obeh sodišč najprej poudarja, da so minili vsi roki za izpodbijanje sodne poravnave ali vložitev izbrisne tožbe. Vendar tožnik meni, da zaradi navedenega ne more priti v situacijo, da ne bi mogel uveljavljati varstva svoje lastninske pravice, saj zahtevek lastnika za vrnitev individualno določene stvari po tretjem odstavku 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ne zastara.

V nadaljevanju tožnik ponavlja svoje stališče, da se sodna poravnava z dne 17.12.1986 nanaša samo na hišo, da sta se razvezana zakonca v njej tudi dogovorila, da se v zemljiški knjigi vknjižita kot solastnika stanovanjske hiše, ki stoji na sporni parceli, iz takega zapisa pa da izhaja, da sodna poravnava ni zajemala tudi same sporne parcele. Sodišči nista upoštevali pravih volj strank, ki sta se nanašali le na ureditev razmerij, vezanih s skupnim premoženjem, ki ga predstavlja le v zakonski zvezi zgrajena hiša. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala pridobitve lastninske pravice na celotni nepremičnini, ne originarno in ne na podlagi pravnega posla.

Revizija trdi, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišči nista pojasnili, zakaj tožniku ne bosta nudili varstva njegove lastninske pravice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na peti in šesti strani svoje odločbe povzelo odločilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in odločilne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožnik v času trajanja zakonske zveze dobil v dar parcelo, na kateri sta z ženo, sedanjo prvo toženko, zgradila stanovanjsko hišo. Po razvezi zakonske zveze sta v nepravdnem postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja 17.12.1986 sklenila sodno poravnavo, s katero sta si razdelila skupno premoženje tako, da je tožnik postal izključni lastnik stanovanjske enote v prvem nadstropju, prva toženka pa v pritličju hiše, kar da bo nazorno izkazoval tudi gradbeni in delilni načrt. Poleg tega pa sta se tudi izrecno dogovorila, da se v zemljiški knjigi vknjižita kot solastnika hiše, stoječe na sedaj sporni parceli, vsak do 1/2. Na podlagi te sodne poravnave sta pri omenjeni parceli tudi vpisana v zemljiški knjigi kot solastnika vsak do 1/2. Tožnik tega zemljiškoknjižnega vpisa ni izpodbijal s pritožbo, pa tudi ne kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov v zvezi z darilnimi pogodbami, tožbe za izpodbijanje sodne poravnave ni vložil in tudi ne izbrisne tožbe. Svoj sedanji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je le on lastnik zemljišča, razen tistega dela, ki odpade na stavbišče in dvorišče, je utemeljeval z zatrjevano nepravilnim vpisom prvotoženkine solastninske pravice na celotni parceli, češ da sodna poravnava ni zajemala zemljišča, temveč samo hišo. Ob taki trditveni podlagi tožbe in dejanskih ugotovitvah obeh sodišč revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o nesklepčnosti tožbe in pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka oziroma tožnikove pritožbe. Tožbeni zahtevek je oblikovan kot reivindikacijski zahtevek, torej kot da bi šlo za lastninsko tožbo po 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; in ne po 92. členu SPZ, kot uveljavlja revizija in na kar glede na 268. člen SPZ utemeljeno opozarja odgovor nanjo). Prej povzeta trditvena podlaga tožbe bi lahko utemeljevala le drugačen tožbeni zahtevek, torej tak, kot se uveljavlja pri izbrisni tožbi ali pri izpodbijanju sodne poravnave. Pravkar povedano pomeni, da iz trditev v tožbi ne izhaja utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka, da gre torej za nesklepčno tožbo. Glede na za lastninsko tožbo napačno trditveno podlago vprašanje zamude morebitnih rokov za vložitev tožbe za izpodbijanje sodne poravnave ali izbrisne tožbe ni pomembno.

Tožnikovi razlagi, naj bi sodna poravnava zajemala le stanovanjsko hišo brez zemljišča, je prva toženka v postopku obrazloženo ugovarjala, torej ne gre za nesporno dejstvo, kot bi bilo mogoče razumeti revizijo. Revizijski očitek o neupoštevanju prave volje strank pri sklepanju poravnave je neutemeljen zato, ker ne gre za tožbo zaradi izpodbijanja sodne poravnave, pač pa za nesklepčno tožbo. Neutemeljene so tudi trditve, da naj se prva toženka ne bi sklicevala na pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na celotni parceli, saj je pojasnila razloge za sklenitev take poravnave.

V nasprotju z razlogi obeh sodišč so revizijske trditve, da naj sodišči ne bi pojasnili, zakaj tožniku nista nudili varstva njegove lastninske pravice, zaradi česar naj bi bila podana tudi procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to vprašanje odgovarjajo razlogi o nesklepčnosti tožbe: če ni bilo niti ustrezne trditvene podlage za lastninskopravni zahtevek, mu sodišči nista mogli ugoditi (primerjaj tretji odstavek 318. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo. Tožnik svojih revizijskih stroškov ni priglasil. O stroških odgovora na revizijo pa je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP in zato v skladu z določbami odvetniške in taksne tarife odmerjene stroške skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožniku.