Jedro

Po členu 50/3 ZLPP je nično samo tisto razpolaganje s sredstvi večje vrednosti in družbenim kapitalom, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe družbenega pravobranilca.

Soglasje iz člena 44/2 ZLPP je treba obravnavati kot odložni pogoj. Če je subjekt lastninjenja prešel po členu 50/4 ZLPP v last Sklada RS za razvoj, soglasje ni več potrebno.

Če je stečajni dolžnik pred začetkom stečaja svojo obveznost v celoti izpolnil, druga pogodbena stranka pa ne, stečajni dolžnik nima odstopnega upravičenja (in povrnitvenega zahtevka) ampak samo terjatev na plačilo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno - v odločitvah o tožbenem zahtevku glede premičnin, o nasprotnem tožbenem zahtevku ter o stroških prvostopnega postopka spremenita tako, da se glasita:

1./ Tožena stranka P. p.o. N. - v stečaju, je dolžna priznati tožeči stranki F. d.o.o. N. lastninsko pravico na premičninah po seznamu osnovnih sredstev z dne 9.6.1993. 2./ Nasprotni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka po nasprotni tožbi F. d.o.o. N. je dolžna vrniti tožeči stranki po nasprotni tožbi P. p.o. N. - v stečaju: a) v neposredno posest parc. št. 55/1 - v naravi poslovna stavba v izmeri 693 m2, vpisano v z.k. vložek 127 k.o... ter nepremičnine parc. št. 19/8 - v naravi poslovna stavba v izmeri 986 m2, pot v izmeri 311 m2 in zelenica v izmeri 543 m2, nepremičnino parc. št. 19/16 - v naravi travnik v izmeri 7 m2 in parc. št. 18/5 - v naravi neplodno v izmeri 5 m2, vse vpisane v z.k. vložek št. 530 k.o..., odstraniti z navedenih nepremičnin svoje stvari ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine - v 8 dneh pod izvršbo; b) vse stvari (opremo in naprave), navdene v popisu osnovnih sredstev (P.E. N.) na straneh 1 - 30 z dne 9.6.1993, ki so ga podpisali člani komisije P.M. - predsednik ter ... kot člani - v 8 dneh pod izvršbo", s e z a v r n e. 3./ Stroške prvostopnega postopka trpita stranki spora vsaka svoje.

II. V ostalem (glede odločitve o tožbenem zahtevku, nanašajočem se na nepremičnine) se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Tožeča stranka je v stečajnem postopku zoper toženo stranko izločevala iz stečajne mase nepremičnine in premičnine, navedene v tožbenem zahtevku. Ker ji stečajni upravitelj izločitvenega upravičenja ni priznal, je bila napotena na pravdo. Vložila je tožbo, s katero zahteva od tožene stranke priznanje lastninske pravice na spornih nepremičninah in premičninah, za nepremičnine pa še izdajo listine, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vpisala kot njihova lastnica.

Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo z zahtevkom, da ji tožeča stranka izroči oziroma vrne prav tiste premičnine in nepremičnine, glede katerih zahteva tožeča stranka od tožene stranke priznanje lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in v celoti ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

V obsegu, v katerem revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni sodišče v nobenem primeru, ki ga uveljavlja revizija, v razlogih sodbe navedlo o vsebini listin podatka, ki bi bil v nasprotju s podatkom v listini, in s takšnim nepravilno navedenim podatkom utemeljilo odločitev. Zato uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni.

Tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik) kot kupec in tožena stranka (oziroma njen pravni prednik) kot prodajalec sta sklenili 24.5.1993 prodajno pogodbo, ki sta jo dopolnili z aneksoma z dne 25.5.1993 in z dne 22.11.1993. Vsakokrat je kot drugi prodajalec sodeloval še P., M. d.d. iz N.. Tudi drugi aneks je samo aneks k osnovni pogodbi z dne 24.5.1993 in ne nova pogodba. Stranke so iste, predmet prodaje je isti, samo nekatere izmere, ki so bile v osnovni pogodbi označene kot približne, so precizirane, cena predmeta prodaje pa je tudi ista. Okoliščina, da je v drugem aneksu precizirano, kateri del predmeta prodaje, od skupno navedenega v osnovni pogodbi, prodaja posamezen prodajalec in kolikšen del skupno določene cene gre posameznemu prodajalcu pa drugega aneksa tudi ne opredeli kot posebno pogodbo v razmerju prodajalec - kupec.

Odločbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na pravno zmotnem stališču, da je prodajna pogodba nična.

Po tretjem odstavku 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP) je v primeru, da je družbeni pravobranilec začel pred sodiščem postopek, do pravnomočne odločbe sodišča nično vsako razpolaganje podjetja s sredstvi večje vrednosti in z družbenim kapitalom. Toda ta določba velja lahko samo za razpolaganja, do katerih je prišlo potem, ko je družbeni pravobranilec že vložil tožbo, ne pa za prejšnja. Ne more namreč veljavno razpolaganje postati naknadno nično zaradi nekega poznejšega dogodka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč ne izhaja, da naj bi družbeni pravobranilec vložil tožbo že pred sklenitvijo pogodbe dne 24.5.1993, tožena stranka pa sama navaja, da jo je pozneje. Zato pogodba po tretjem odstavku 50. člena ZLPP ni nična.

Ničnosti pogodbe tudi ni mogoče izvajati iz okoliščine, da Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ni izdala soglasja po drugem odstavku 44. člena ZLPP.

Pogodba z dne 24.5.1993 ni nična samo zaradi tega, ker agencija ni izdala soglasja iz drugega odstavka 44. člena ZLPP. Zakon nima določbe, ki bi nakazovala na takšno sankcijo. Omenjeno soglasje je treba obravnavati kot odložni pogoj. To pomeni, da zakon veže samo učinkovanje pogodbe na izpolnitev pogoja - izdajo soglasja iz drugega odstavka 44. člena ZLPP. Agencija soglasja sicer ni izdala, ga pa tudi nikoli ni zavrnila. Pač pa je, kot to izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe, dve vlogi za izdajo soglasja zavrgla; prvo zaradi nepopolnosti, drugo pa zaradi nepristojnosti. Drugo zavrženje vloge za izdajo soglasja je temeljilo na okoliščini, da je tožena stranka prešla s 1.1.1995 na podlagi četrtega odstavka 50. člena ZLPP v last Sklada Republike Slovenije za razvoj. S tem je bila tožena stranka olastninjena. Posledica tega je, da je prenehala vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije.

O tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku je torej treba odločiti upoštevajoč veljavnost pogodbe z dne 24.5.1993, poleg tega pa še dejstvo, da je bila, vsaj s strani tožene stranke, pogodba v celoti izpolnjena. Če to ne bi bila, tožena stranka z nasprotno tožbo ne bi zahtevala od tožeče stranke vrnitve prav tistih, in tudi samo tistih nepremičnin in premičnin, glede katerih zahteva tožeča stranka od tožene stranke ugotovitev (priznanje) lastninske pravice.

Tožeča stranka zahteva s tožbo priznanje lastninske pravice na nepremičnih in premičnih stvareh. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; v nadaljevanju: ZTLR). Ker tožeča stranka pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnica, je zato sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice na nepremičninah. Pravilno je tudi pravnomočno zavrnilo zahtevek na izdajo listine za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožečo stranko. Takšno listino namreč tožeča stranka že ima - pogodbo z dne 24.5.1993 z overjenimi podpisi zastopnikov prodajalcev in zemljiškoknjižnim dovoljenjem (V. točka pogodbe in VIII. točka aneksa z dne 22.11.1993). Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo tožeče stranke na podlagi 393. člena ZPP zaradi neutemeljenosti zavrnilo.

Lastninska pravica na premični stvari pa se s pravnim poslom pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelju (prvi odstavek 34. člena ZTLR). Že zgoraj je bil navedeno, da iz nasprotnega tožbenega zahtevka izhaja, da je tožena stranka vse premičnine stvari, ki so predmet spora, izročila tožeči stranki. S tem je tožeča stranka pridobila na njih tudi stvarno - lastninsko - pravico. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke v tem delu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz točke I/1 izreka te sodbe.

Tožena stranka je tako nepremičnine kot tudi premičnine, ki so predmet spora, izročila tožeči stranki na podlagi veljavnega pravnega naslova - pogodbe z dne 24.5.1993. Čim ta pogodba ni nična, ni vrnitvene obveznosti po prvem odstavku 104. člena ZOR. Ker tako ni pravne podlage za ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke tudi v tem delu in odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz točke I/2 izreka te sodbe.

V zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku revizijsko sodišče opozarja še na okoliščino, da ne gre za situacijo iz 120. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL). V sodbah sodišč prve in druge stopnje ni podatka, da nobena od pogodbenih strank še ni (v celoti) izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Nasprotno: vsaj tožena stranka je svoje obligacijskopravne obveznosti izpolnila v celoti. Če jih pa morda ni tožeča stranka, ima tožena stranka nasproti njej samo terjatev. Pod predpostavko pa, da nobena od pogodbenih strank svojih pogodbenih obveznosti še ni (v celoti) izpolnila, pa je, glede na to, kdaj je sodišče začelo stečajni postopek, tudi rok iz prvega odstavka 121. člena ZPPSL, v katerem lahko stečajni upravitelj odstopi od pogodbe, že potekel. Ob izpolnjevanju omenjene predpostavke pa bi to pomenilo, da mora vsaka stranka izpolniti pogodbene obveznosti tako, kot se glasijo. Nobenega razloga za drugačno sojenje ni, če sta pogodbeni stranki svoje pogodbene obveznosti že v celoti izpolnili. Če pa jih samo tožeča stranka ni izpolnila, pa ima tožena stranka proti njej izpolnitveni zahtevek.

Glede na prvi in drugi odstavek 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških postopka, in sicer tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Glede na končni uspeh v sporu morata stranki spora trpeti vsaka svoje stroške prvostopnega postopka. Stroškov pritožbenega in revizijskega postopka tožeča stranka ni prijavila, pač pa je prijavila svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka. Glede teh pa je revizijsko sodišče odločilo, da jih trpi sama. To pa zato, ker ti stroški tudi v tistem delu revizijskega postopka, v katerem je uspela ona, niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).