Jedro

Kakšno pravno razmerje nastane med strankama, je odvisno predvsem od njune volje. Če ta ni jasno izražena, jo sodišče ugotovi s pomočjo pravil razlage. Šele če volje za sklenitev pogodbe ni bilo, lahko sodišče v primerih, ki jih določa zakon, ugotavlja v zakonu določene okoliščine, na podlagi katerih nato ugotovi, kakšno razmerje je med njima nastalo. Če torej stranki ustanovita neko civilnopravno razmerje z veljavno pogodbo, ima pogodba prednost pred pridobitvijo pravice oziroma pred nastankom razmerja na podlagi zakona. Če bi pogodbenik brez soglasja drugega pogodbenika dovoljenje za uporabo začel samovoljno razglašati za stvarno pravico (služnost), bi že s tem trčil ob prepoved priposestvovanja po drugem odstavku 54. člena ZTLR. Animus tudi v takšnih primerih ni brez pomena. SZ se za družinske stanovanjske hiše ne uporablja (prvi in tretji odstavek 7. člena SZ) oziroma se zanje uporablja le, če se stranki tako dogovorita.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je v postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije sporno le, ali imajo tožnica in vsakokratni etažni lastniki stanovanj v prvem nadstropju in mansardi hiše v Ljubljani (v kateri so tri stanovanja v etažni lastnini) stvarno služnost souporabe kletnih prostorov in ali je stopnišče, ki omogoča dostop iz nadzidanega dela v klet, skupni prostor hiše. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podrejeni zahtevek pod točko III/2, po katerem naj bi toženca bila dolžna priznati vsakokratnemu lastniku etažnih stanovanj v prvem nadstropju in mansardi "služnostno uporabo kletnih prostorov". Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek iz 5. alinee točke III/3, s katerim je tožnica zahtevala, da se v četrtem podvložku vknjižijo kletni prostori, v izmeri 47.14 m2, kot "stvarna služnost uporabe teh kletnih prostorov". Zavrnjen je bil končno tudi del zahtevka pod točko II/2, da je stopnišče, ki omogoča iz nadzidanega dela dostop v klet, skupni prostor v solastnini etažnih lastnikov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo v navedenih delih potrdilo.

Zoper navedeni del obeh sodb je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju vrhovna državna tožilka) zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje v točki III/2, 5. alinei točke III/3 in točki II/2. V zahtevi trdi, da nobeno od sodišč ni uporabilo prvega odstavka 49. člena in 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter drugega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju SZ). V zahtevi povzema vsebino zakonskih določb in navaja, da je središčno vprašanje obravnavanega spora, ali sta lastnika nadzidanih stanovanj z 20 letno posestjo in souporabo kleti izvrševala stvarno služnost za potrebe nadzidanih stanovanj, ali pa je šlo za pravico z drugačno vsebino. Po njenem mnenju je sklep obeh sodišč, "da je pravna podlaga za priposestvovanje služnosti pogodba z dne 15.1.1968, napačen". Iz izvedenih dokazov po mnenju vrhovne državne tožilke izhaja, da sta starša prvotoženca kot lastnika hiše dovolila tožnici in prvemu tožencu ureditev posebnega vhoda v novogradnjo za stanovanje v prvem nadstropju in v mansardi. Tako sta tožnica in prvi toženec preuredila prejšnje posebno stopnišče, ki je vodilo v klet, v posebni vhod v nadzidano stanovanje. V ta posebni vhod se vstopa direktno iz dvorišča, istočasno pa je iz tega dela vhod tudi v klet. Gradbeni načrt za novogradnjo sta glede na določila v pogodbi morala odobriti tudi navedena lastnika hiše. Že to samo po sebi kaže, da sta lastnika pritličja in kleti takšen projekt odobrila predvsem zaradi potreb nadzidanega dela stavbe, da bi bil njihovim stanovalcem zagotovljen trajni dostop do kleti. Iz skladne izpovedbe tožnice in prvega toženca na obravnavi dne 21.10.1998 izhaja, da sta tožnica in prvi toženec kot skupna lastnika nadzidanih stanovanj, za potrebe teh etažnih stanovanj, od leta 1968 dalje trajno izkoriščala kletne prostore in da lastnika temu nista nasprotovala. Tako sta izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 54. člena ZTLR (tožba je bila vložena 30.5.1990). V spisu ni nobenih podatkov, da bi bila posest prostorov viciozna, in tudi ne, da bi lastnika hiše dovolila investitorjema klet souporabljati le do preklica. V danem primeru tako niso izpolnjeni negativni pogoji iz drugega odstavka 54. člena ZTLR.

Vrhovna državna tožilka nadalje trdi, da je bilo ob ogledu hiše ugotovljeno, da je v prvi kleti glavni vodovodni števec za celo hišo in trije ventili za vodo v vseh kuhinjah v hiši. Pod stopnicami, ki vodijo v klet, je ventil za drugo polovico celotne hiše, v drugem kletnem prostoru so dimna vrata za dimnik. To pomeni, da je izkoriščanje stanovanja v prvem nadstropju in v mansardi mogoče le, če je tema stanovanjema trajno zagotovljen dostop do inštalacij v kleti.

Glede na vse navedeno vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v izpodbijanem delu sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi podrejenima zahtevkoma glede kleti iz točke 2b in 5/V tožbenega zahtevka; glede skupnih prostorov iz 3. točke tožbenega zahtevka pa odloči, da je tudi stopnišče, ki omogoča dostop iz nadzidanega dela v klet, skupni prostor v solastnini vseh etažnih lstnikov.

Zahteva je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 391. člena v povezavi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Zahteva ni utemeljena.

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je središčno vprašanje obravnavanega spora, na kakšni pravni podlagi sta skupna lastnika nadzidanih stanovanj (tožnica in prvi toženec) souporabljala kletne prostore v stanovanjski hiši v Ljubljani. Vprašanje je torej, ali sta pridobila in izvrševala stvarno ali obligacijsko pravico.

Kakšno pravno razmerje nastane med strankama, je odvisno predvsem od njune volje. Če ta ni jasno izražena, jo sodišče ugotovi s pomočjo pravil razlage. Šele če volje za sklenitev pogodbe ni bilo, lahko sodišče v primerih, ki jih določa zakon, ugotavlja v zakonu določene okoliščine, na podlagi katerih nato ugotovi, kakšno razmerje je med njima nastalo. Če torej stranki ustanovita neko civilnopravno razmerje z veljavno pogodbo, ima pogodba prednost pred pridobitvijo pravice oziroma pred nastankom razmerja na podlagi zakona.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi s prvim tožencem lahko pridobila služnostno pravico s priposestvovanjem (list. št. 311 spisa). Ugotovilo je, da je pravno razmerje glede uporabe kletnih prostorov nastalo s pogodbo o dovolitvi nadzidave z dne 15.1.1968. Po mnenju tega sodišča iz VI. člena navedene pogodbe "jasno izhaja, da sta starša prvotoženca tožnici in prvotožencu dovolila le uporabo kleti...". S takšnimi dejanskimi ugotovitvami se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (list. št. 347 in 348 spisa). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ugotovitev pogodbene volje strank dejansko vprašanje in s tem del ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je v postopku z zahtevo vezano na ugotovljeno dejansko stanje na prvi in drugi stopnji (2. odstavek 387. člena ZPP) in zato vanj ne sme posegati.

Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da sta pogodbeno dogovorjeno dovoljenje za souporabo prostora in stvarna služnost souporabe istega prostora navzven, v svoji pojavnosti, lahko enaka. Dejansko stanje, ki ga vrhovna državna tožilka v zahtevi povzema, na videz ustreza obema pravnima razmerjema. Vendar pa to ne pomeni, da je tudi njuna pravna vsebina enaka. Pomembno pri tem je, da vrhovna državna tožilka v zahtevi ne uveljavlja, da so kletni prostori skupni prostor hiše kot celote. Ne glede na potek časa, je zato v takšnih primerih treba presojati, ali je bila s pogodbo dogovorjena ustanovitev služnostne pravice kot stvarne pravice, ali pa je bilo dogovorjeno zgolj dovoljenje za uporabo določenega prostora kot usluga, kot prijaznost ali tudi zadovoljitev določene potrebe, vendar ne s stvarnopravno vsebino.

Če sta torej solastnika hiše dovolila souporabo kleti in nič več, pogodbeni stranki pa sta se s tem strinjali, sta pač pridobili obligacijsko pravico in ne služnostne pravice. Ne gre prezreti, da bi se stranki v letu 1968 ali pozneje lahko dogovorili, da bosta ustanovili stvarno služnost na kletnih prostorih (pred ZTLR so služnost urejala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika v par. 472 do 530), pa tega nista storili. Zato okoliščini, da starša nista nasprotovala (so)uporabi kletnih prostorov, pa čeprav je trajala več kot dvajset let, in uporaba tudi ni bila dogovorjena do preklica, sami po sebi še ne pomenita, da je prišlo do priposestvovanja stvarne pravice.

Obstoj pogodbe je nadalje bistvenega pomena za razlago, ali je bila posest viciozna ali ne. Vrhovna državna tožilka pri tem neutemeljeno izstopa iz pogodbenega razmerja, in daje prednost originarni pridobitvi služnostne pravice s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pri presoji, kako kdo uporablja tujo stvar, treba upoštevati, ali je uporabnik tujo stvar uporabljal v dogovorjenem obsegu. Če bi pogodbenik brez soglasja drugega pogodbenika dovoljenje za uporabo začel samovoljno razglašati za stvarno pravico, bi že s tem trčil ob prepoved priposestvovanja po drugem odstavku 54. člena ZTLR. Animus torej tudi v takšnih primerih ni brez pomena.

Zato sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko se nista oprli na 49. in 54. člen ZTLR. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da pogodba ne daje podlage za pridobitev služnostne pravice na kletnih prostorih.

Ker vrhovna državna tožilka povezuje ugoditev zahtevku glede kletnih prostorov z zahtevkom, da je stopnišče, ki vodi v klet, skupni prostor, je moralo tudi vrhovno sodišče ostati v okviru zahteve (prvi odstavek 391. člena ZPP). Ne glede na to pa ta del hiše že po naravi stvari ne služi hiši kot celoti (gre za stopnišče, ki vodi navzdol od vhoda v nadzidani del). Poleg tega pa je SZ tudi poznejši predpis, ki se za družinske stanovanjske hiše ne uporablja (prvi in tretji odstavek 7. člena SZ) oziroma se zanje uporablja le, če se stranki tako dogovorita. Zato je sklicevanje nanj v tem postopku tudi nepotrebno. Očitana neuporaba tega predpisa tako ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Vrhovno sodišče končno poudarja, da pogodbena določba, s katero sta prejšnja solastnika nadzidane stavbe dovolila souporabo kleti, nikakor ne pomeni, da bo tožnici onemogočen dostop do skupnih delov in naprav v kletnih prostorih. Skupni deli in naprave so v solastnini pravdnih strank (točka II/2 izreka prvostopenjske sodbe). Souporaba kletnih prostorov je dogovorjena, dostop do kletnih prostorov pa mogoč iz dela hiše, kjer je tudi potrditvah iz zahteve (str. 3 in 4 zahteve) poseben vhod v nadzidani del in klet. Pri tem je treba poudariti, da morebitni spori med bodočimi etažnimi lastniki niso predmet tega pravdnega postopka.

Zahteva tako ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 391. člena v zvezi 378. členom ZPP zavrniti.