Jedro

Sodišče (ali delodajalec) v sporu glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja nista vezana na pravnomočno oprostilno sodbo v kazenskem postopku, in se v zvezi z istim dogodkom, kot je bil obravnavan v kazenskem postopku, lahko ugotovi, da je delavec zagrešil hujšo kršitev delovnih obveznosti in mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke številka 231-37/23-00/0430-010 z dne 12.9.2000 v zvezi z odločbo številk 188-15/9-00/0430-001 z dne 22.11.2000 s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas po prenehanju delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače in regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navajal je, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, da izrek sodbe nasprotuje razlogom ter da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poudaril je, da je bil glede istega dejanja v kazenskem postopku oproščen vseh očitkov. V kazenskem postopku je sodišče izvedlo skoraj vse dokaze, ki jih je predlagal tudi v sporu glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče v tem sporu vpogledati v kazenski spis. Zmoten je zaključek, da ni pravočasno predlagal dokaza z vpogledom v korespondenco med njim in njegovim nadrejenim B., saj je šele po razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje ugotovil, kaj je v zadevi sporno in šele potem v računalniku našel svoje odgovore, ki jih je pošiljal B.. Pomembnejše je, da se v sporu pravilno in popolno ugotovijo odločilna dejstva, kot pa to, kdaj je tožnik predlagal izvedbo tega dokaza. Sodba sodišča druge stopnje skuša opravičiti dejanja drugih carinikov, pri tem pa spregleda, da sta carinika G. in A. spreminjala svoje izjave, da zapisa vodje izmene v spisu ni, da je bil tožnikov nadrejeni B. med zaslišanjem prič pred razpravno dvorano, čeprav na glavno obravnavo ni bil vabljen, zaradi česar so priče spreminjale svoje izjave. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati, da je Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest odločilen v povezavi s tožnikovo korespondenco z B., da je sporni kontejner luko zapustil dva dni po tem, ko naj bi ga tožnik pregledal, da ga carinik Đ. ob izstopu ni pregledal, da šef carinske uprave K. ni bil zaslišan, da korespondenca med tožnikom in Č. ni bila pridobljena, kar vse je tožnik grajal že v pritožbenem postopku, pa se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se izvedejo predlagani dokazi, predvsem dokaz z vpogledem v kazenski spis, oziroma podrejeno, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožnik je v dodatku k reviziji svojega pooblaščenca navajal, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbe Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS-1), saj je po tem zakonu imel pravico opraviti inšpekcijski nadzor, zato je drugačen zaključek sodišč napačen. Ni res, da je s svojim ravnanjem drugim carinikom onemogočil opraviti njihovo delo, če se pojem „onemogočiti“ razume kot ga podaja SSKJ. Odločilnega dejstva, da je bila na spornem kontejnerju nameščena zalivka 118, ne potrjuje noben dokaz, oziroma se je to sklepalo na podlagi zaznambe v ECL, potrjeni s strani carinika, ki svojega dela ni korektno opravil. Pri pričanju carinika G. pa ni bilo upoštevano, da je izjavil, da obstaja možnost, da je tožnika narobe razumel ali kaj preslišal. Revizija je bila skladno s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije. Navajala je, da je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. V zvezi z odločitvijo v kazenskem postopku, na katero se je tožnik skliceval, je pojasnila, da je bil tožnik očitkov oproščen iz razloga, ker v trenutku odločanja Višjega sodišča dejanje, ki se je tožniku očitalo, ni bilo več kaznivo dejanje, saj je Slovenija 1.5.2004 vstopila v Evropsko unijo, po tem datumu pa tihotapljenje med mejama držav EU ni bilo več kaznivo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma pod pogoji, določenimi v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, določenih v 370. členu ZPP. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je mogoče sodbo sodišča druge stopnje preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju sami s seboj, z listinami v spisu ali z vsebino zapisnikov, sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na vse odločilne pritožbene navedbe. V ostalem pa revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz revizije ni niti izrecno zatrjevan niti smiselno iz nje ne izhaja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v ostalem glede kršitev postopka izpodbijane sodbe ni niti moglo niti smelo preizkusiti.

Iz dejanskih zaključkov sodišč druge in prve stopnje je razvidno, da je tožniku dokazano ravnanje, ki se mu je očitalo v disciplinskem postopku. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik od dežurnega carinskega delavca zahteval klešče za zalivkanje, češ da bo opravil pregled kontejnerja in mu, potem ko mu je klešče vrnil, rekel, da je opravil pregled in da se dejansko stanje v kontejnerju ujema z deklariranim, kar je ta zapisal v poročilu, zaradi česar kontejner kasneje ni bil več pregledan in je bilo tihotapljeno blago odkrito šele v Avstriji. Z revizijskimi navedbami, da dejanske okoliščine v zvezi s tem, kakšna je bila komunikacija med tožnikom in njegovim nadrejenim, med tožnikom in lastnikom kontejnerja Č., kdo je na kontejner dejansko namestil zalivko 118 in kdaj, kaj se je dogajalo s kontejnerjem potem, ko ga je tožnik pregledal ter morebitna neskladja med izpovedbami posameznih prič, ki naj bi jih sodišče napačno ocenilo, predstavljajo očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi tega razloga pa skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti. Zato se revizijsko sodišče do navedb, ki predstavljajo grajanje ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo opredeljevati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Ob navedenih dejanskih zaključkih v izpodbijani sodbi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilen je zaključek, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti zlorabe položaja ali prekoračitev pooblastila iz 5. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDDO) in onemogočenje drugemu delavcu, da opravi svoje delo po 2. točki prvega odstavka 69. člena ZCS-1. Za navedene kršitve je skladno z drugim odstavkom 45. člena ZDDO in 2. odstavkom 69. člena ZCS-1 predviden obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato sta sodišči druge in prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pravilno zavrnili. Dejstvo, da je bil tožnik zaradi istega dejanja v kazenskem postopku oproščen, ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava glede zakonitosti prenehanje delovnega razmerja. Skladno s 14. členom ZPP je sodišče v primeru, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo določeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni, da sodišče (ali delodajalec) v sporu glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja na pravnomočno oprostilno sodbo v kazenskem postopku nista vezana in se v zvezi z istim dogodkom, kot je bil obravnavan v kazenskem postopku, lahko ugotovi, da je delavec zagrešil hujšo kršitev delovnih obveznosti in mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Skladno s tretjim odstavkom 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Ker glede vloge tožnika, s katero je ta dopolnil revizijo svojega pooblaščenca, pogoj iz četrtega odstavka 86. člena ZPP ni dokazan, revizijsko sodišče tega dodatka ni upoštevalo in se do navedb v tej vlogi ni opredeljevalo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da zatrjevani revizijski razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je skladno s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid sam krije svoje stroške revizijskega postopka. Revizijsko sodišče je zato skladno s 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS), ki ga je potrebno uporabiti glede na določbo 2. odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.