Jedro

Pravilo o presoji pravice do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka velja za navadne sospornike na aktivni in tudi na pasivni strani.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem naložilo, da morajo tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos in vknjižbo sporne nepremičnine (v izreku sodbe opredeljenega stanovanja na določenih parcelah) v solast tožnika do 43/100, v presežku (do 50/100 in za cel ugotovitveni del) pa tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Odločitev temelji na presoji, da sta tožnik in pokojna F. L. sklenila dogovor o skupnem nakupu stanovanja, ga realizirala s plačilom kupnine v ugotovljenem razmerju in se skupaj vselila. Zato tožnik utemeljeno terja izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženci v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavljajo revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka ter predlagajo razveljavitev sodb obeh sodišč z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi in je dovoljena le v primerih, ki jih določa zakon. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Če se tožbeni zahtevki uveljavljajo zoper več tožencev, se pravica do revizije na podlagi drugega odstavka 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Pravilo o presoji pravice do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka velja za navadne sospornike na aktivni in tudi na pasivni strani (več Zobec J. v: Ude L., Galič A.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, prva knjiga, strani 224 do 226).

7. Toženci so solastniki sporne nepremičnine. Na podlagi sklenjenega dednega dogovora, povzetega tudi v sklepu o dedovanju, znaša delež prve toženke 1/3, drugega toženca 1/3, tretje toženke in četrtega toženca pa vsakega po 1/6. Vsak od njih je samostojna pravdna stranka, saj je zoper vsakega od njih mogoče izdati različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. Gre torej za navadne sospornike v smislu 195. člena ZPP, kar ne glede na materialno enako podlago (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) terja ločeno upoštevanje vrednosti tožbenih zahtevkov (primerjaj npr. pravno mnenje Občne seje VS RS z 21. 12. 2002 v zadevi II Ips 607/2001). Ker je bila v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta v tožbi ocenjena z zneskom 1.990.000 SIT, pomeni porazdelitev te vrednosti med štiri tožence za prva dva toženca vrednost za vsakega po 663.033,33 SIT, za druga dva toženca pa za vsakega po 331.666,66 SIT. Že v tožbi označena vrednost spornega predmeta pri upoštevanju pravila o ločenem obravnavanju vsakega zahtevka za nobenega od tožencev ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizijsko sporna vrednost pa je zaradi delnega uspeha tožencev v pravdi še nižja.

8. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo tožencev. O revizijskih stroških obeh pravdnih strank je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP po načelu uspeha v revizijskem postopku in načelu o potrebnih stroških, saj stroški vsebinskega odgovora na revizijo glede na procesno naravo odločitve niso bili potrebni.