Jedro

Tožnik je kot glavna razloga za odhod iz države tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot v osebnem razgovoru, navedel ekonomske razloge ter težave s kriminalno združbo. Med ekonomskimi razlogi je navedel, da v Alžiriji ni mogel dobiti službe, pač pa le občasna dela, ker ni imel poznanstev, češ da tam ni mogoče dobiti služb in je ekonomska situacija slaba ter da so z družino živeli v enosobnem stanovanju. V zvezi z drugim razlogom pa, da je pred stanovanjskim poslopjem, v katerem so živeli, kriminalna združba prodajala drogo, čemur je sam nasprotoval, kar se je odrazilo v večkratnih prepirih, zlasti z odjemalci in fizičnem napadu nanj pred tremi leti in enkrat pred sedmimi leti. Sodišče se v celoti strinja s toženkino oceno, da se okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne nanašajo na katero izmed podlag za priznanje mednarodne zaščite iz 1. do 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite, in ker prihaja iz varne izvorne države.

2. Tožnik je iz Alžirije, muslimanske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Kot razlog za mednarodno zaščito je navajal ekonomske in socialne razloge. V Alžiriji je živel skupaj z mamo, sestro in bratom v lastnem enosobnem stanovanju. Delal je le priložnostno, saj se v Alžiriji službo dobi le preko zvez. V Alžiriji sicer nudijo socialno pomoč, tudi pri pridobivanju cenejših stanovanj, vendar je njihova, v ta namen podana vloga ostala brez odgovora. Poleg teh težav je tožnik imel v Alžiriji težave tudi s preprodajalci drog, ki so nedovoljene substance preprodajali pred njihovim blokom. Z njimi se je zapletal v prepire, bil je celo poškodovan, enkrat pred sedmimi in enkrat pred tremi leti. Več je bilo sicer težav s tistimi, ki so droge kupovali, kot pa s samimi preprodajalci. Policiji je naznanil le, da je šlo za preprodajalce alkohola, ker ga je bilo strah povedati po resnici. O vrnitvi v Alžirijo noče razmišljati.

3. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik, glede na podane navedbe, očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Navajal je zgolj dejstva, ki so za mednarodno zaščito nepomembna. Prošnjo utemeljuje z ekonomskimi in socialnimi razlogi kar pa ni pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako te težave ne morejo pomeniti resne škode po 28. členu ZMZ-1. Težave s kriminalno tolpo, kot jih je opisal, so predvsem posledica tega, da je tožnik začenjal prepire, ker naj bi želel preprečiti preprodajo drog, česar pa kljub temu policiji ni prijavil. Meni, da kolikor bi težave resnično imel, bi zadeve tožnik prijavil policiji in poiskal zaščito. Ugotavlja, da opisane težave niso bile takšne narave, da bi bilo za tožnika nevarno. Nadalje tožena stranka še izpostavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Čeprav istovetnosti tožnik ni izkazal, pa tožena stranka šteje, da je tožnik državljan Alžirije, saj dokazov o nasprotnem ni. V njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Toženi stranki očita, da je tožnikove navedbe v zvezi s slabo ekonomsko situacijo, nezaposlenostjo ter sporom, ki ga je imel s preprodajalci drog, zmotno štela kot nepomembne. Glede na njegove navedbe Alžirije ni mogoče šteti kot države, ki bi bila zanj varna. Kot je povedal, je bil v preteklosti večkrat poškodovan zaradi bojevanja s tolpami. Njihovega kriminalnega ravnanja, in sicer trgovanja z drogami, policiji ni prijavil zaradi strahu. Alžirija tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Toženi stranki še očita, da tožnika ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države. Kolikor bi ga, bi tožnik lahko podal še podrobnejše navedbe, zakaj ta država zanj ni varna, tožena stranka pa bi slednje lahko preverila z informacijami iz izvorne države. Navaja še, da ni imel dovolj časa, da bi zagotovil dokumente, s katerimi bi izkazal svojo identiteto.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Povzema zakonske določbe in meni, da iz tožnikovih izjav, danih uradni osebi, ne izhaja ničesar takšnega, kar bi sodilo v okvir priznanja mednarodne zaščite. V zvezi s tožbenim očitkom, da ga tožena stranka ni seznanila z uporabo koncepta varne izvorne države, pa dodaja, da iz spisovne dokumentacije in prošnje za mednarodno zaščito izhaja ravno nasprotno. Tožnik pa ni ne pri podaji prošnje ne na osebnem razgovoru sam navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da Alžirija zanj ni varna. Tožena stranka je natančno in celovito presojala vse razloge, ki jih je tožnik navedel ter ocenila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi določil 1. - 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

9. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča tudi storjeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite glede na podlage preganjanja iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1, oziroma resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, niso relevantna. Tako je tožnik pri osebnem razgovoru povedal le, da si ne more predstavljati, da bi se vrnil v Alžirijo, da bi bila to katastrofa (stran 5 zapisnika osebnega razgovora).

10. Tožnik je namreč kot glavna razloga za odhod iz države tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot v osebnem razgovoru, navedel ekonomske razloge ter težave s kriminalno združbo. Med ekonomskimi razlogi je tako precej pavšalno navedel, da v Alžiriji ni mogel dobiti službe, pač pa le občasna dela, ker ni imel poznanstev, češ da tam ni mogoče dobiti služb in je ekonomska situacija slaba ter da so z družino živeli v enosobnem stanovanju. V zvezi z drugim razlogom pa, da je pred stanovanjskim poslopjem, v katerem so živeli, kriminalna združba prodajala drogo, čemur je sam nasprotoval, kar se je odrazilo v večkratnih prepirih, zlasti z odjemalci in fizičnem napadu nanj pred tremi leti in enkrat pred sedmimi leti. Na vprašanje uradne osebe, kateri je bil ključni dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je tožnik odgovoril le, da ni mogel več zdržati (stran 5 zapisnika osebnega razgovora). Sodišče se tako v celoti strinja s toženkino oceno, da se okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne nanašajo na katero izmed podlag za priznanje mednarodne zaščite iz 1. do 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 (stran 4 izpodbijane odločbe). Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom torej ne izhaja, da bi bil tožnik kakorkoli preganjan ali ogrožen iz katerega izmed razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, saj sam ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče kakorkoli povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. 11. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. Kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ni bil seznanjen, da bo toženka pri odločitvi uporabila 2. alinejo 52. člena ZMZ-1 pa sodišče pripominja, da iz 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Alžirija nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede razloge zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik je torej imel vse možnosti, da svoje razloge za priznanje mednarodne zaščite celovito pojasni, za te pa tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite iz razlogov, ki jih je pravilno navedla tožena stranka.

12. Prav tako ni utemeljen zgolj posplošeni tožbeni ugovor, da Alžirija tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Ravnanja, ki jih je tožnik zgolj posplošeno zatrjeval (slaba ekonomska situacija, prepiri s kriminalno združbo), tudi po presoji sodišča ne dosegajo standardov resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP, kot so opredeljeni v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), in jih je zato tožena stranka pravilno zavrnila.

13. Tožbeni ugovori v zvezi s tožnikovo identiteto in njeno (ne)izkazanostjo pa na pravilnost presoje, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki tožnika do mednarodne zaščite upravičuje ali ne, nimajo vpliva ob sicer med strankama nespornim dejstvom, da je tožnik državljan Alžirije.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73), na podlagi česar se je v tem oziru izoblikovala in ustalila tudi nacionalna upravna-sodna praksa, kot med drugim izhaja iz sodbe I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, zlasti iz obrazložitve pod tč. 21-27. K točki II izreka:

16. Tožnik je v tožbi predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Ne glede na to, da tožnik sicer stroškov ni specificiral, pa sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo, pri katerem lahko tožnik uveljavlja stroške zastopanja tožnika po pooblaščenki odvetnici Andreji Pikl, ki je hkrati tudi svetovalka za begunce.