Jedro

Dejstvo, da je lahko del prometne signalizacije postavljen na zelenici, ne pomeni, da je v taki situaciji potreba po varovalnem pasu odpadla. V primeru kot je obravnavan, ko sta ob zelenici še kolesarska steza in pločnik, nedvomno prometna signalizacija, namenjena tem udeležencem v prometu, ni postavljena na zelenici.

Ker je tožnik odgovoren za svoj mobilni objekt, se na tretjo osebo, ki naj bi objekt prestavila, ne more sklicevati kot na razlog, ki bi pomenil, da ni zavezan ravnati po inšpekcijskem ukrepu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinski inšpektorat (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku naložil, da je dolžan na zemljišču parc. št. 175/4 in 179/1, obe k.o. ..., na delu varovalnega pasu občinske ceste odstraniti oglaševalski objekt – mobilno prikolico, ki je postavljen v nasprotju z odločbo Mestne občine Novo mesto št. 35111-476/2010/2 (1802) z dne 15. 3. 2011, sicer bo odrejena izvršba; v 2 točki izreka pa, da mora o odstranitvi oglaševalskega objekta obvestiti inšpektorja, ki je odločbo izdal. V obrazložitvi navaja, da je bilo pri inšpekcijskem nadzoru dne 9. 3. 2015 in 13. 4. 2015, pri katerem je bil prisoten tudi direktor tožnika, ugotovljeno, da je sporni objekt postavljen v varovalnem pasu občinske ceste. Z odločbo je Mestna občina Novo mesto dovolila postavitev objekta na parc. št. 179/1, na lokaciji, ki se nahaja ob občinski cesti pod pogoji, da se objekt postavi izven območja vzdolž ceste, ki je določena za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme, pod pogojem, da si mora stranka pridobiti soglasje lastnikov zemljišč za postavitev objektov za oglaševanje. Z vpogledom v evidenco zemljiškega katastra ugotavlja, da je oglaševalski objekt na zemljišču 175/4 in 179/1. Lastnica zemljišča parcele 175/4 je družba A., 179/1 pa družba B. Zemljišči ceste pa sta v lasti Mestne občine Novo mesto. Kršitev utemeljuje s kršitvijo 56. člena Pravilnika o projektiranju cest, 129. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah in 58. členom Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Novo mesto (Odlok) ter 97. členom Zakona o cestah (ZCes-1). Oglaševalski objekt je postavljen na delu varovalnega pasu, kjer je obveščanje in oglaševanje izrecno prepovedano z veljavnimi predpisi o cestah, ki urejajo področje obveščanja in oglaševanja ob občinskih cestah in v nasprotju z izdano odločbo Mestne občine Novo mesto. Rok za odstranitev je inšpektor postavil ob upoštevanju 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN).

2. Župan Mestne občine Novo mesto (drugostopni organ) je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da organ očita pomanjkanje soglasja lastnikov zemljišč, na katerih oglaševalski objekt stoji. Napadena odločba je nezakonita in neveljavna, ker je organ napačno uporabil materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter zagrešil kršitev določb postopka. Odločba temelji na Odloku, ki pa ne predstavlja prostorskega akta. Zgolj v primeru, da bi Odlok predstavljal takšen akt, bi organ imel podlago za izrek odločbe. Organ nima zakonske podlage, da bi tožniku pripisoval obveznost pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti. Tudi sama obveznost tožnika, odstranitev objektov na zasebnih zemljiščih, ne more biti v pristojnosti občinskega inšpektorata, pač pa je za to pristojna gradbena inšpekcija po Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1). Iz previdnosti izpostavlja dejstvo, da mu je bila izdana odločba št. 35111-476/2010/2 (1802), s katero je bilo pravnemu predniku tožnika izdano dovoljenje za postavitev premičnega objekta za oglaševanje na zemljišču parc. št. 179/1 k.o. ..., na lokaciji, ki se nahaja ob občinski cesti ..., ki poteka po zemljišču parc. št. 1168/1 k.o. .... Toženka tožniku očita, da je objekt postavljen na zemljiščih v lasti dveh zemljiškoknjižnih subjektov ter da tožnik ni predložil soglasja z njune strani. Ker sta postavljena na zasebnem zemljišču, ni podlage za ukrepanje upravnega organa, kar posledično pomeni, da tožnik ni kršil ničesar, obveznosti po Odloku za tovrstno dejanje ni. Glede določitve pogojev za postavitev oglaševalskih objektov pa navaja, da je objekt postavljen skladno s pogoji po Odloku. Inšpektorju je na ogledu tožnik dne 13. 4. 2015 pojasnil, da je objekt postavljen na zemljišču, da tam stoji vse od leta 2011, in da je 60 centimetrski odmik od določenih petih metrov od cestnega sveta bil premaknjen brez vednosti ali soglasja tožnika ter ga je obvestil, da je stanje vzpostavljeno skladno z odločbo o soglasju, kot z zahtevami Odloka. Mestna občina Novo mesto je dala soglasje za postavitev oglaševalskega objekta na mestu, kjer je in so zato neutemeljena in neizkazana zatrjevanja prvostopnega organa o kršitvi postavitve. Opredeljuje se tudi do očitanega odmika v varovalnem pasu manj kot petdeset metrov za kanaliziranim križiščem in odmikom manj kot pet metrov od zunanjega roba vozišča ter na delu vzdolž pločnika v odmiku manj kot dveh metrov od zunanjega roba pločnika od njegovega oglasnega objekta. Stanje v naravi je takšno, da je ob sami cesti pas zelenice, nato pločnik, pri čemer na pasu zelenice ob pločniku stojijo drevesa. Glede oddaljenosti od kanaliziranega križišča pa po samem izdanem soglasju izhaja, da je oglaševalski objekt postavljen na mesto, za katerega je pridobil soglasje. Navajanje o premajhni oddaljenosti je neutemeljeno. Reklamni pano je postavljen izven območja vzdolž ceste, določenega za prometno signalizacijo, ki je postavljena na zelenem pasu med cestiščem ter pločnikom, na kar je tožnik opozoril pri ogledu kraja samega pristojnega inšpektorja. Postavljen reklamni pano je postavljen v skladnem odmiku, ker je zaradi dejanskega stanja na kraju samem jasno, da je meriti odmik od cestišča, saj je zaradi omenjene zelenice med cestiščem ter pločnikom situacija takšna, da prometna signalizacija ne stoji na območju od pločnika, temveč na območju zelenice med cestiščem ter pločnikom. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poslala upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen tožniku izrečen inšpekcijski ukrep, ki mu nalaga odstranitev mobilnega oglaševalskega objekta.

7. Uvodoma tožnik ugovarja, da Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Novo mesto (Odlok) ne predstavlja prostorskega akta, le v primeru, da bi omenjeni odlok predstavljal takšen akt, pa bi organ imel podlago za izrek napadene odločbe, zato organ ni imel podlage, da bi mu določil obveznost pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti. V zvezi z navedenim ugovorom je ugotoviti, da je v prvostopni odločbi res ugotovljeno (točka II), da tožnik nima soglasja lastnikov parcel, na katerih ima postavljen sporni objekt, vendar pa navedeno ni nosilni razlog za izrek ukrepa in na tej podlagi organ ne utemeljuje svoje odločitve o izrečenem ukrepu. Zato se sodišče do ugovora, ki se nanaša na kršitev organa v zvezi z nepristojnostjo, zahtevati od tožnika, da predloži soglasja zemljiškoknjižnih lastnikov, ne opredeljuje.

8. Neutemeljen je tudi ugovor o stvarni nepristojnosti občinskega inšpektorata za izrek ukrepa – odstranitev objektov na zasebnih zemljiščih, ker bi bil izrek takega ukrepa lahko le v pristojnosti gradbene inšpekcije. Namreč pristojnost organa, kolikor gre za posege v varovalni pas ceste (kar je v obravnavani zadevi bistveno in iz tega razloga je organ tudi izrekel ukrep odstranitve objekta), je predpisana v 7. točki prvega odstavka 58. člena Odloka, ki je v skladu s 118. členom ZCes-1, ki določa splošne inšpekcijske ukrepe, in v 5. alineji, da je podlaga za odreditev ukrepov občinskega inšpektorja tudi vsako ravnanje, ki je v nasprotju z režimom v varovalnem pasu ceste. Ker torej v obravnavani zadevi ni bistveno urejanje oglaševanja (in pridobivanja soglasja zasebnih lastnikov) na zasebnih zemljiščih, se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-35/2001 z dne 13. 2. 2003 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011, ker gre v obeh zadevah za vprašanje ustreznosti odloka o oglaševanju, ki je predpisoval dovoljenje za postavitev objektov na zasebnem zemljišču, ki pa ni bilo določeno kot varovalni pas ceste.

9. Bistveno v zadevi je, in med strankama sporno, ali je tožnikov oglaševalski objekt postavljen na delu varovalnega pasu, kjer je obveščanje in oglaševanje izrecno prepovedano s predpisi ZCes-1 in ostalimi podzakonskimi akti, ki urejajo področje obveščanja in oglaševanja ob občinskih cestah, in odločbo Mestne občine Novo mesto, s katero mu je bila postavitev oglaševalskega objekta dovoljena (z odločbo je bila dovoljena postavitev premičnega objekta za obveščanje in oglaševanje na zemljišču parc. št. 179/1, na lokaciji, ki se nahaja ob občinski cesti ..., ki poteka po zemljišču parc. št. 1168/1, pod določenimi pogoji). Tožnik je že v upravnem postopku zatrjeval, vztraja pa tudi v tožbi, da je postavljeni oglaševalski objekt postavljen skladno s pogoji po Odloku. Sodišče tožniku ne more slediti. Točka 14 prvega odstavka 2. člena ZCes-1 (pomen izrazov) določa, da je cestišče del javne ceste, ki ga sestavljajo vozišče, odstavni in ločilni pasovi, kolesarske steze, pločniki, bankine, naprave za odvodnjavanje, če so tik ob vozišču ter zračni prostor. V 77. točki pa je opredeljeno vozišče, ki je del cestišča, ki ima eno ali več smernih vozišč, namenjeno je prometu vozil pod pogoji, določenimi s predpisi o pravilih cestnega prometa, pa tudi pešcem in drugim udeležencem cestnega prometa, če s prometno signalizacijo ni določeno drugače. V 41. točki pa, da je območje ceste prostor, na katerem je cesta z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini sedmih metrov nad najvišjo točko vozišča. Gre za območje varovalnega pasu, ki ga opredeljuje 76. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1, ki določa, da je varovalni pas prostor ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena. V 75. točki pa je določeno, da varstvo javne ceste sestavljajo ukrepi, ki so potrebni zaradi zaščite ceste in varnosti njenih uporabnikov ter zaradi omejevanja dopustnih posegov v cesto in njen varovalni pas. V območju varovalnega pasu morajo lastniki dopustiti rabo, kot določa prvi odstavek 19. člena ZCes-1, tudi postavitev prometne signalizacije in prometne opreme. Na podlagi 97. člena ZCes-1 je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena. Odlok je zato pravilno in v skladu s citiranimi določbami v drugem odstavku 53. člena predpisal prepoved oglaševanja v območju, določenem za postavitev prometne signalizacije v predpisih o javnih cestah.

10. Stališču tožnika, da je prometna signalizacija le na območju zelenice med cestiščem in pločnikom, sodišče ne more slediti kot ugovoru, da bi bil lahko odmik njegovega objekta manjši kot predpisano. Dejstvo, da je lahko del prometne signalizacije postavljen na zelenici, ne pomeni, da je v taki situaciji potreba po varovalnem pasu odpadla, ker v primeru kot obravnavan, ko sta ob zelenici še kolesarska steza in pločnik, nedvomno prometna signalizacija namenjena tem udeležencem v prometu, ni postavljena na zelenici. Zaradi varovanja obsega varovalnega pasu je v tretjem odstavku 56. člena Pravilnika o projektiranju cest predpisano, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom pet metrov od zunanjega roba vozišča, torej je tožnik svoj objekt, katerega najbližji rob je bil v odmiku cca 4,40 metra od zunanjega roba vozišča, postavil v nasprotju s predvidenimi odmiki, ki varujejo obseg varovalnega pasu. Ker je tožnik odgovoren za svoj mobilni objekt, se na tretjo osebo, ki naj bi objekt prestavila, ne more sklicevati kot razlog, ki bi pomenil, da ni zavezan ravnati po inšpekcijskem ukrepu.

11. V določbi tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest pa je še določeno, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti na oddaljenosti več kot sto metrov pred oziroma petdeset metrov za kanaliziranim križiščem. Tožnik se sklicuje na odločbo oziroma soglasje Mestne občine Novo mesto ter da je oglaševalski objekt postavljen na mestu, za katerega je pridobil soglasje (objekt je bil postavljen devetindvajset metrov za kanaliziranim križiščem z levim zavijalnim pasom k bencinski črpalki). Tožnikov oglaševalski objekt je bil v času inšpekcijskega ogleda postavljen tako, da je del stal deloma na parceli 179/1, za katero je tožnik pridobil dovoljenje, deloma pa na parceli 175/4, za katere lokacijo pa tožnik ni pridobil dovoljenja. Sklicevanje na soglasje, ki bi mu določalo konkretno lokacijo, ki bi bila skladna z dejansko, že iz tega razloga nima podlage. Tožniku je bila določena oziroma dovoljena postavitev oglaševalskega objekta na parceli 179/1, tožnik pa bi moral s postavitvijo na konkretni mikro lokaciji spoštovati določbe predpisov, tudi v zvezi z oddaljenostjo od križišč.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.