Jedro

V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca številka: ... z dne 22. 3. 2022 in številka: ... z dne 18. 11. 2021 ter na priznanje pravice do vdovske pokojnine od 31. 10. 2020 dalje. Nadalje je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun prvostopenjskega sodišča.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je kot pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine obrazložilo, da bi morala obstajati popolna nezmožnost za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba vsebinsko izenačuje pojem popolna nezmožnost za delo, ki je pogoj za pridobitev vdovske pokojnine, ter pojem invalidnosti I. kategorije. S tem v zvezi se sodišče sklicuje na 53. in 59. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).1 Stališče sodišča, da je edina možna pojavna oblika nezmožnosti za delo iz 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 (pri osebah, ki niso otroci) invalidnost I. kategorije, je napačno. Iz 59. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da je le I. kategorija invalidnosti upoštevna, temveč že zakon sam dopušča, da oseba izpolnjuje pogoje iz 2. alineje 53. člena ZPIZ-2, ne da bi bila invalid I. kategorije, pri čemer se navedeni člen niti ne sklicuje na določbo 59. člena ZPIZ-2. Če bi zakonodajalec želel določiti, da so le vdove, ki so invalidi I. kategorije, upravičene do vdovske pokojnine, bi to dikcijo uporabil že v 2. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, vendar je ni. Tudi sam pojem invalidnosti I. kategorije iz drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se vsebinsko razlikuje od pojma popolna nezmožnost za delo iz 2. alineje 53. člena ZPIZ-2. V drugem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je zahtevana ne le (popolna) nezmožnost za delo, temveč je potreben še dodaten pogoj, in sicer neobstoj preostale zmožnosti za delo. S tem je že po definiciji invalidnost nujno trajnega značaja. Po drugi strani pa je pojem popolna nezmožnost za delo iz 2. alineje 53. člena ZPIZ-2 glede na četrti odstavek 53. člena ZPIZ-2, lahko zgolj začasne narave. Pomembno je samo to, da se popolna nezmožnost za delo razvije in je prisotna ali v času pred smrtjo zavarovanca ali v enem letu po njegovi smrti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo nezmožnosti za delo tožnice izven pojma invalidnosti I. kategorije, je posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. V ponovnem sojenju je tudi upoštevalo napotke, ki jih je pritožbeno sodišče podalo v sklepu Psp 167/2023 z dne 10. 1. 2024.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 22. 3. 2022, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 11. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6.V tej zadevi je odprto vprašanje, ali ima tožnica pravico do vdovske pokojnine na podlagi 2. alineje prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je bila do njegove smrti popolnoma nezmožna za delo ali je to postala v enem letu po njegovi smrti.

7.Sodišče prve stopnje je že v prvem sojenju vprašanje, ali je bila v relevantnem obdobju pri tožnici podana popolna nezmožnost za delo, razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista MDPŠ. Ob ugotovitvi, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe presodilo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter da je potrebno, glede na to, da so pri tožnici ključne psihične težave, dejansko stanje razčistiti še s pridobitvijo izvedenskega mnenja s področja psihiatrije. Sodišče prve stopnje je tem napotkom sledilo, pri čemer pa je tudi sodna izvedenka specialistka psihiatrinja, ki je tožnico osebno pregledala, prepričljivo pojasnila, da pri tožnici v relevantnem obdobju (v času smrti zavarovanca oziroma v enem letu po njegovi smrti) ni bila podana trajna delovna nezmožnost. Zaradi psihičnih težav je bila njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana. V tem primeru bi bila tožnica, v kolikor bi bila zaposlena, upravičena do bolniškega staleža.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da je posledično tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 59. člen ZPIZ-2 v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2. 59. člen namreč določa, kdaj je podana popolna nezmožnost za delo. Določeno je, da za popolno nezmožnost za delo, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti.

9.Do omenjenega vprašanja se je pritožbeno sodišče opredelilo že v sklepu, opr. št. Psp 167/2023 z dne 10. 1. 2024. Pojasnilo je, da je pri ugotavljanju popolne nezmožnosti za delo potrebno izhajati iz 59. člena ZPIZ-2, ki odkazuje na uporabo določbe, ki govori o tem, kdaj je pri zavarovancih podana I. kategorija invalidnosti. Tako je v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 določeno, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

10.Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri tožnici ni prišlo do trajne delovne nezmožnosti v smislu že omenjene določbe, torej do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je bila v relevantnem obdobju njena delovna zmožnost le začasno zmanjšana (ne pa izgubljena). Omenjeno pa bi v primeru, če bi bila tožnica vključena v zavarovanje oziroma zaposlena, narekovalo priznanje bolniškega staleža, ne pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je že omenjene določbe ZPIZ-2 potrebno razlagati na način, da za priznanje vtoževane pravice zadostuje že ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Navedene določbe jasno določajo, da je potrebna ugotovitev obstoja I. kategorije invalidnosti, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, pri tožnici v relevantnem obdobju ni bila podana.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1