Jedro

Glede na določbo 49. člena ZZVZZ, po kateri so zavezanci za plačilo prispevka za poškodbo pri delu in poklicno bolezen (tudi) osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic, in ob ugotovitvah, da je bil tožnik v predmetnem obdobju v registru davčnih zavezancev vpisan kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter da prispevkov pred tem ni obračunal in plačal, je bila tako pravna podlaga za naložitev tožniku v plačilo odmerjenih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni tudi po presoji sodišča podana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 odmerila pavšalni prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni v višini 129,44 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po medbančni obrestni meri od dneva zapadlosti posameznega mesečnega pavšalnega prispevka do dneva izdaje izpodbijane odločbe, v višini 0,14 EUR, skupaj v znesku 129,58 EUR (v I. točki izreka). Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku tudi naložil, da mora odmerjeno obveznost plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe na predhodni podračun DURS, sicer se bodo po poteku tega roka zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (v II. točki izreka) ter tožnika obvestil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, in ugotovil, da davčnemu organu z izdajo odločbe posebni stroški niso nastali (v III. in IV. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil davčni zavezanec (tožnik) v obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 v registru davčnih zavezancev vpisan kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter da je bilo ob opravljeni kontroli pravilnosti obračunavanja in plačevanja pavšalnih prispevkov za zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 ugotovljeno, da tožnik za navedeno obdobje ni plačal pavšalnih prispevkov. Glede na določbo 10. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in določbo 57. člena tega zakona ter določbo 353. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je prvostopenjski organ tožniku odmeril pavšalni prispevek, skupaj s pripadajočimi obrestmi, in sicer za mesec februar 2014 v višini 32,36 EUR, skupaj z obrestmi za obdobje od 18. 3. 2014 do 3. 7. 2014 v znesku 0,06 EUR; za mesec marec 2014 v višini 32,36 EUR, skupaj z obrestmi za obdobje od 16. 4. 2014 do 3. 7. 2014 v znesku 0,04 EUR; za mesec april 2014 v višini 32,36 EUR, skupaj z obrestmi za obdobje od 16. 5. 2014 do 3. 7. 2014 v znesku 0,03 EUR ter za mesec maj 2014 v znesku 32,36 EUR, z obrestmi za obdobje od 16. 6. 2014 do 3. 7. 2014 v znesku 0,01 EUR, skupaj v višini 129,58 EUR.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-22- 253/2014-2 z dne 21. 9. 2015 zavrnilo.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter smiselno predlaga odpravo odločbe, s katero mu je organ naložil plačilo pavšalnega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kot tudi odpravo njenih posledic, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Svojo tožbo utemeljuje s tem, da v izpodbijani odločbi, pa tudi ne v odločbi organa druge stopnje, ni navedeno, na kakšni podlagi je bila opravljena kontrola plačevanja pavšalnih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, niti na kakšni podlagi je bil za tako kontrolo pristojen davčni organ. Tudi če je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) davčni organ dejansko obvestil, da je tožnik zavezan za plačilo pavšalnega prispevka, ZZZS o slednjem ni obvestil njega, s strani ZZZS pa mu tudi ni bila izdana odločba, iz katere bi izhajala obveznost plačila teh pavšalnih prispevkov. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da ni kmet, je pa član kmetijskega gospodarstva, in da si zavarovanja plačuje kot brezposelna oseba. Prav tako z ZZZS nima nobenega dogovora, zato po tožnikovem mnenju tudi ni nobene podlage, da bi se ga štelo za zavezanca po 5. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), poleg tega pa mu tudi ni jasno, zakaj bi bil zavezan za prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Prispevke za pravice do zdravstvenih storitev si, kot prostovoljno zavarovanje, plačuje po drugem odstavku 47. člena ZZVZZ.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v odločbi drugostopenjskega organa prišlo do napačnega sklicevanja na določbo 5. člena ZPSV, saj tožnik v obravnavanem obdobju dejansko kmetijske dejavnosti ni opravljal kot glavni in edini poklic, pač pa kot postransko dejavnost, saj je bil v navedenem obdobju prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Sklicevanje na napačno pravno podlago po mnenju toženke ne vpliva na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe, zato toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik v obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 5. 2014 zavezan za plačilo pavšalnega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter ali in na kakšni pravni podlagi je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo izpodbijane odločbe, s katero mu je plačilo navedenega pavšalnega prispevka naložil. 7. Glede na razloge izpodbijane odločitve, kot izhajajo iz prvostopenjske odločbe ter so v drugostopenjski odločbi dopolnjeni, podlago za ugotovitev osebe, ki opravlja dejavnost kot postranski poklic, kot zavarovanca ter osnove in stopnje prispevka za poškodbo pri delu in poklicno bolezen predstavljajo določbe 10. točke prvega odstavka 17. člena ZZVZZ ter 55., 55.a in 57. člena tega zakona. Po 10. točki prvega odstavka 17. člena ZZVZZ so za poškodbo pri delu in poklicno bolezen zavarovane med drugim osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic. Po drugem odstavku 57. člena ZZVZZ se za navedeno kategorijo zavarovancev prispevek plačuje mesečno za obdobje koledarskega leta od osnove, ki je enaka povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji za mesec oktober predhodnega koledarskega leta, in sicer po 55. členu po stopnji 0,53 odstotka oziroma po noveliranem 55.a členu (ki se je uporabljal od 1. 2. 2014 dalje) tudi prispevek po stopnji 6,36 odstotka, in sicer od osnove, ki je 25 odstotkov povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji za mesec oktober predhodnega koledarskega leta.

8. Glede na določbo 49. člena ZZVZZ, po kateri so zavezanci za plačilo prispevka za poškodbo pri delu in poklicno bolezen (tudi) osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic, in ob ugotovitvah, da je bil tožnik v predmetnem obdobju v registru davčnih zavezancev vpisan kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter da prispevkov pred tem ni obračunal in plačal, kar vse ni sporno, saj (konkretizirano) teh ugotovitev tožnik ne prereka, je bila tako pravna podlaga za naložitev tožniku v plačilo odmerjenih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni tudi po presoji sodišča podana. Kot je pravilno obrazložil že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, pa je v določbi prvega odstavka 95. člena ZDavP-2 imel tudi podlago za naložitev v plačilo tožniku obresti za čas od poteka roka za plačilo posameznega prispevka do izdaje odločbe, obračunanih po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo prispevka. Tožnik tako neutemeljeno ugovarja, da ni podlage, da bi se ga štelo za zavezanca za prispevke, ki so mu naloženi v plačilo.

9. Kot izhaja iz 353. člena ZDavP-2, kakor navaja tudi organ v izpodbijani odločbi, mora zavezanec za prispevke - med drugim za obvezno zdravstveno zavarovanje - predložiti obračun prispevkov in plačati prispevke najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V 17. členu ZPSV, na katerega se organ v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, (pa) je izrecno določeno, da nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov po tem zakonu (ki se nanaša med drugim tudi na obvezno zdravstveno zavarovanje) opravlja davčni organ v skladu s posebnimi predpisi. Stvarna in krajevna pristojnost davčnih organov je urejena v 70. in 71. členu ZDavP-2. 10. Kar pomeni, da je organ v izpodbijani odločbi obrazložil, kakšen je rok za predložitev obračuna ter plačilo prispevkov, in tudi obrazložil, da nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem vrši davčni organ ter tako tožnik brez podlage očita, da odločba o tem razlogov nima. Okoliščini nepredložitve obračuna in neplačila prispevka v predpisanih rokih pa sta bili tisti dejanski podlagi, na kateri je davčni organ mogel po uradni dolžnosti pričeti s postopkom odmere neplačanih pavšalnih prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pri tem pa predhodne izdaje odločbe o obveznosti plačila prispevkov s strani ZZZS zakon ne predvideva ter tožnik zmotno meni, da bi mu pred izdajo izpodbijane odločbe morala biti izdana.

11. Iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je tožniku prispevke odmeril ter naložil v plačilo kot osebi, ki opravlja dejavnost kot postranski poklic (ob sklicevanju na citirane določbe ZZVZZ, navedene v 7. točki obrazložitve te sodbe). Zato tožnikove navedbe, podane v smeri, da ni kmet oziroma da ne opravlja kmetijske dejavnosti kot edini ali glavni poklic, s katerimi je ugovarjal uporabi določbe 5. člena ZPSV, na katero se je v obrazložitvi svoje odločbe nepravilno skliceval organ druge stopnje, ne morejo vplivati na drugačno presojo sodišča. Navedeno nepravilno sklicevanje drugostopenjskega organa, na katero je opozorila že toženka v odgovoru na tožbo, (tudi) na 5. člen ZPSV, ki se nanaša na zavarovance, ki opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, namreč ni moglo vplivati na odmero tožniku predmetnih prispevkov s prvostopenjsko odločbo, niti na drug način poseči v tožnikov pravni položaj. Ne glede na povedano sodišče še dodaja, da se po ureditvi upravnega spora v ZUS-1 v tožnikov pravni položaj ne more poseči z odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ter zato taka drugostopenjska odločba tudi ne more biti predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu (2. člen ZUS-1).

12. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).