Jedro

Prenos celotnega finančno - računovodskega sektorja na podlagi delovršne pogodbe je tudi lahko primer za uporabo določbe 73. člena ZDR oziroma Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. >tekst : Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (sklenjene dne 10.9.1999) iz poslovnega razloga z dne 10.10.2003 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo in ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da gre za klasičen primer zlorabe instituta 73. člena ZDR. Ni soglašala s stališčem sodišča druge stopnje, da ima delodajalec ustavnopravno pravico zmanjšati stroške poslovanja, če pri tem zanemari pravice delavca. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu revizijskih navedb oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni smelo preizkušati.

Tožnica je bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo formalno navajala, ni pa je vsebinsko opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožnici zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določilih 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002). Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bil podan zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela, do katerega je prišlo zaradi reorganizacije dela in poslovanja, zaradi česar je tožena stranka ukinila finančno računovodski sektor in dela tega sektorja prenesla na pogodbenega partnerja A d.d.. Šlo je za pogodbeno razmerje med toženo stranko in naročnikom, zato ni šlo za prenos iz 73. člena ZDR.

Revizijsko sodišče ne sprejema pravnega stališča nižjih sodišč v zvezi z uporabo določb 73. člena ZDR.

Po določbi prvega odstavka 73. člena ZDR, v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega prepisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerjih, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

Pri razlagi določbe 73. člena ZDR je treba upoštevati tudi določbe Direktive sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Direktiva določa v 1. členu, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. V 4. členu direktive pa je določba, da prenos sam po sebi niti delodajalcu prenosniku niti delodajalcu prevzemniku ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (odpuščanje).

Iz številnih odločitev Sodišča Evropskih skupnosti izhaja (na primer C-392/92 z dne 14. aprila 1994 v zadevi tožnice Schmidt), da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne. Značilna dejstva so:tip podjetja oz. dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, npr. zgradbe in premičnine, vrednost nematerialnega premoženja (pravic) v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali je novi delodajalec prevzel tudi stranke, stopnjo podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu, čas morebitne prekinitve dejavnosti. Po mnenju revizijskega sodišča je tudi prenos celotnega finančno - računovodskega sektorja na podlagi delovršne pogodbe lahko tak primer za uporabo določb 73. člena ZDR oziroma Direktive, kot je to na primer prenos dejavnosti čiščenja na drugega partnerja, za katerega Sodišče Evropske skupnosti ugotavlja, da je tipičen primer, v katerem je treba uporabiti določbe Direktive o prenosu in ohranjanju pravic delavcev.

Glede na to, da je šlo za morebiten prenos dejavnosti na pogodbenega partnerja, da pogodba ne določa natančno obsega prenosa in ni jasno, kaj je res bilo preneseno, bi bilo treba ugotoviti, kaj je predmet pogodbe med toženo stranko in firmo A d.d., predvsem pa ali gre za nadaljevanje istega dela oziroma enake ali podobne aktivnosti pri prevzemniku. Pri tem je treba opozoriti, da tožena stranka ima nedvomno pravico in možnost, da opravljanje svojih storitev (finančno – računovodskih) prenese na pogodbenega partnerja in nima glede tega nobenih poslovnih omejitev. Pri tem seveda pravice, ki jih mora zagotoviti delavcem, če gre za prenos po 73. členu ZDR oziroma po Direktivi, svobodne podjetniške pobude prav nič ne ovirajo. Mora pa biti prenos izveden v skladu s sprejetimi pravili in morajo biti zagotovljene pravice, ki jih za tak primer zakon zagotavlja delavcem.

Če bo po izvedbi dokazov ugotovljeno, da gre za prenos dala podjetja, to pomeni, da zaradi tega prenosa ne bi šlo za situacijo, v kateri bi lahko delodajalec (tožena stranka), samo zaradi tega tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Šele ko bodo razčiščene vse dejanske okoliščine morebitnega prenosa (o prenosu govori tudi sama delovršna pogodba) oziroma bo zavzeto stališče do bistvenih elementov prenosa, bo možno zaključiti in nato odločiti, ali so v spornem primeru podani resni in utemeljeni razlogi iz drugega odstavka 88. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali je treba sporno razmerje obravnavati po določbi 73. člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče je o revizijskih stroških odločalo na podlagi določb tretjega odstavka 165. člena ZPP: