Jedro

V obravnavani zadevi je potrebno o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti hitro, ob ustrezni razlagi 83. člena ZS, vsekakor prej kot v enem mesecu, sodišče pa začasne odredbe ni izdalo niti po več kot dveh letih od podane zahteve za izdajo le te. Glede odločanja o tožbenem zahtevku tožečih strank pa sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v A. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati, od novega vpisa zadeve pod ustrezno opravilno številko pa je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".

Izrek

Tožbi se delno ugodi; 1. Ugotovi se, da je tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico tožečih strank iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, s tem, da od 29. 5. 2003 ni odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku. Tožena stranka mora v pravdni zadevi v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe, odločiti o predlogu tožečih strank za izdajo začasne odredbe z dne 28. 5. 2003; 2. V ostalem delu, v zvezi z zahtevkom zaradi kršitve ustavnih pravic, se tožba zavrne. 3. Z odškodninskim zahtevkom se tožeči stranki napotita na pravdo; 4. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta v pravdni zadevi vložili tožbo ter predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka pa vse do vložitve tožbe v upravnem sporu dne 14. 7. 2005, več kot dve leti po vloženi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločila niti o tožbenem zahtevku niti o predlogu za izdajo začasne odredbe. S tem tožena stranka krši pravico tožečih strank, določeno v Ustavi RS in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, do sojenja v razumnem roku. Zaradi vsega navedenega tožeči stranki še vedno nimata urejenega dostopa do svojih delov parcel, prav tako še vedno ne moreta neovirano graditi načrtovanih objektov na svojih parcelah, kar vse ima za posledico, da jima iz dneva v dan nastaja vedno večja materialna in imaterialna škoda. Zaradi vsega povedanega sodišču predlagata, da naloži toženi stranki da nemudoma odloči o predlogu tožečih strank za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, kakor tudi, da je dolžna nemudoma odločiti o tožbenem zahtevku tožečih strank v isti pravdni zadevi. Zahtevata tudi, da se ugotovi, da je tožena stranka kršila načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku in ustavno pravico tožnikov do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS, zato je vsaki od tožečih strank dolžna plačati po 400.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka pa je tožečima strankama dolžna nerazdelno povrniti tudi pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nasprotuje predvsem 2. 3. in 4. točki zahtevka. Predmetna zadeva namreč ni prednostna zadeva, zato ni podlage za odločanje o tožbenem zahtevku mimo vrstnega reda, ki je odvisen od časa vložitve tožbe na sodišče, pomena in nujnosti zadeve. Zato meni, da tožečima strankama ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je njun zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe sta bila vložena dne 28. 5. 2003, sodna taksa za tožbo in predlog je bil plačan 9. 6. 2003, odgovor na tožbo pa je bil podan 18. 7. 2003. Sodnica, ki ji je bila zadeva v skladu s Sodnim redom dodeljena, je dne 27. 8. 2003 izdala sklep o ustavitvi postopka, ki ga je Višje sodišče v A. na pritožbo tožečih strank razveljavilo. Sklep Višjega sodišča v A. je bil na novo vpisan dne 23. 6. 2004 pod novo opravilno številko. O predlogu za izdajo začasne odredbe sodnica dejansko še ni odločila, pri tem pa navaja, da je sodnica od začetka meseca aprila 2005 na porodniškem dopustu, poleg tega pa je sodišče v drugi pravdni zadevi, ki se je med istima strankama vodila pod drugo opravilno številko, dne 27. 1. 2005 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki odredila da odstranita vse ovire za uporabo poti ter odkleneta in dvigneta železno zapornico, odstranita leseno ograjo, avtomobile, ter vse druge ovire, ki preprečujejo dostop in odhod po skupni poti na in iz parcel navedenega dela parcele 213/2 k.o. B., kar isto je zahtevano v obravnavanem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožeči stranki v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2005 navajata, da bi morala tožena stranka sporočiti podatke o tem kolikšen je povprečen čas pri njej za razpis glavne obravnave od vložitve tožbe ter kolikšen je povprečen čas, ki mine od vložitve tožbe pa do izdaje prvostopenjske sodbe ter nadalje kakšen je povprečen čas, ki mine od predloga za izdajo začasne odredbe pa do odločitve o predlogu. Navajata še, da je tožena stranka spregledala, da ne iztožujeta kako mora odločiti, pač pa le zahtevata, da pride do odločitve. Ustavna pravica do sojenja v razumnem roku namreč ne pomeni, da lahko pravdna stranka od sodišča iztožuje, da mora odločiti pravilno ampak le da mora odločiti. Zaradi tega mora tožena stranka odločiti o pravicah in obveznostih tožečih strank ne glede na to ali je njihov zahtevek utemeljen ali ne, zato naj se tožena stranka ne izgovarja na to, da sta tožeči stranki postavili enak zahtevek in nato kakšne odločbe je sodišče izdalo v drugih postopkih. Predmet te pravde in kršenje ustavnih pravic se nanaša na pravdni spis tožene stranke. Navajata še, da začasna odredba, izdana v pravdnem postopku pod drugo opravilno številko, na katero se sklicuje tožena stranka, ni več v veljavi, ker je že pravnomočno meritorno odločeno o posestmotitvenem zahtevku, začasna odredba pa je bila v veljavi le do pravnomočne rešitve zadeve. Sicer pa tožeči stranki uveljavljata tudi kršitev enakosti pred zakonom, saj tožena stranka ni obrazložila, zakaj je v drugem pravdnem postopku lahko o predlogu za izdajo začasne odredbe odločila v roku nekaj mesecev, v obravnavanem pravdnem postopku pa ni o predlogu za izdajo začasne odredbe odločila niti po več kot dveh letih. Gre za neenakopravno obravnavanje zadev, ter za neenakopravno obravnavanje različnih pravdnih strank.

Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 6. 9. 2005 izhaja, da je kot sodni zaostanek v pravdnih zadevah, v skladu z 2. alineo 4. odstavka 50. člena Sodnega reda opredeljen čas, ki je daljši od 18 mesecev. Za Okrajno sodišče v C. je povprečen čas reševanja vseh zadev 7.8 mesecev, povprečen čas reševanja pravdnih zadev pa 19.6 meseca.

Državni pravobranilec RS je kot zastopnik javnega interesa v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS,št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba je delno utemeljena.

Tožeči stranki uveljavljata kršitev ustavne pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V to ustavno pravico tožečih strank naj bi posegla tožena stranka s tem, da v pravdni zadevi ni odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe in ni odločila o zadevi v razumnem roku. Sodišče je torej v tem upravnem sporu moralo ugotoviti ali je tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico tožečih strank iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS in ali tožeči stranki nimata zagotovljenega drugega sodnega varstva, razen varstva v upravnem sporu. Ustava RS glede upravnega spora v 2. odstavku 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Tej ustavni določbi je sledil tudi Zakon o upravnem sporu, ki v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora po 3. odstavku 1. člena ZUS je torej tudi nezakonito dejanje s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker ravnanje sodišča, ki v razumnem roku ne izda sodne odločbe oz. ne zaključi postopka, predstavlja dejanje, s katerim se posega v ustavno pravico ( do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) je zoper to ravnanje zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Navedeni pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" je nedoločni pravni pojem, ki se vsebinsko pokriva s pojmom "sojenje v razumnem roku", ki ga uporablja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94). V obravnavanem primeru je sodišče po vpogledu upravnih spisov ugotovilo, da je tožba delno utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki 1: V obravnavani zadevi je nesporno, da sta tožeči stranki dne 28. 5. 2005 na Okrajnem sodišču v C. vložili tožbo zoper toženo stranko A.A., zaradi vznemirjanja lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe s katero bi sodišče naložilo toženi stranki, da jima v roku 3 dni izroči ključe ključavnice-žabice zapornice postavljene na začetku dostopne poti, ki poteka iz parc. št. 214 k.o. B. v notranjost parc. št. 213/2, vpisane v vl. št. 2276 k.o. B. ter jima omogoči dostop do parc. št. 213/2 vl. št. 2276 k.o. B..

Tožeči stranki sta navedeno izdajo začasne odredbe predlagali v skladu z 272. in 273. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 72/98-sklep US RS, 11/99-odl.US RS, 11/01, 70/03-odl.US RS, 16/04, 132/04-odl.US RS, 46/05-odl.US RS - ZIZ), ki v 11. členu določa, da mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/00, 67/02, 73/04 in 72/05 - ZS) pa v 2. točki 2. odstavka 83. člena določa, da se kot nujna zadeva o kateri odloča sodišče v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) šteje tudi izdaja začasne odredbe. Glede na citirane zakonske določbe je torej očitno, da je potrebno o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti hitro, ob ustrezni razlagi 83. člena ZS, vsekakor prej kot v enem mesecu. Sodišče pa začasne odredbe ni izdalo niti po več kot dveh letih od podane zahteve za izdajo le te, zaradi tega reševanje navedene zahteve tožečih strank, že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja". Sodišče tudi ne more pritrditi toženi stranki, da je v skoraj enaki pravdni zadevi z drugo opravilno številko že odločilo in izdalo začasno odredbo, ki je po vsebini enaka zahtevani začasni odredbi, zaradi česar bi bila izdaja začasne odredbe v citirani pravdni zadevi brezpredmetna. Sodišče ugotavlja, da gre v navedenih dveh pravdnih zadevah za dve različni tožbi, saj gre v enem primeru za motenjsko, v drugem pa za lastninsko tožbo. Ne glede na to pa bi tudi sicer tožena stranka morala v vsakem primeru odločiti o zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi v obravnavani pravdni zadevi.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno v tem delu tožbi ugoditi in ugotoviti, da je tožena stranka nezakonito posegla v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu, zato je odločilo, da se tožbi ugodi v delu s katerim tožeči stranki predlagata ugotovitev posega v obravnavano ustavno pravico v zvezi s predlagano izdajo začasne odredbe, ter ji naložilo, da odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v pravdni zadevi v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe.

K točki 2: Sodišče pa je tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevo, da tožena stranka nemudoma odloči o tožbenem zahtevku tožečih strank v pravdni zadevi zavrnilo. Iz pravdnega spisa tožene stranke izhaja, da je bila tožba tožečih strank zoper toženo stranko A.A. zaradi vznemirjanja lastninske pravice, vložena dne 28. 5. 2003, sodna taksa za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je bila plačana 9. 6. 2003, odgovor na tožbo pa je bil podan dne 18. 7. 2003. Tožena stranka je dne 27. 8. 2003 s sklepom pravdni postopek v navedeni zadevi ustavila. Višje sodišče v A. pa je na pritožbo tožečih strank citirani sklep razveljavilo s sklepom z dne 18. 5. 2004, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (toženi stranki) v nadaljnji postopek. Navedeni sklep Višjega sodišča v A. je tožena stranka prejela dne 23. 6. 2004 in ga vpisala pod novo opravilno številko. Od navedenega datuma pa do vložitve tožbe tožečih strank v upravnem sporu dne 14. 7. 2005, pa tožena stranka o predmetni zadevi ni odločila. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v A. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati, od novega vpisa zadeve pod ustrezno opravilno številko pa je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja". Vsa navedena dejstva pa som med strankami nesporna. Poleg navedenega sodišče še ugotavlja, da sta bili v tej zadevi, od novega vpisa tožbe v opravilno številko, tudi tožeči stranki popolnoma pasivni in nista sodišča pozivali k hitrejši rešitvi zadeve zaradi težav pri uporabi zemljišča. V zvezi z očitkom tožečih strank o neenakosti pred zakonom, kjer je bila motenjska tožba v zadevi pod drugo opravilno številko hitreje rešena kot obravnavana lastninska tožba pa je potrebno tožečima strankama pojasniti, da gre v teh primerih za dva različna postopka kjer se zaradi nujnosti zadeve motenjske tožbe rešujejo pospešeno. Zato ni mogoče govoriti o neenakosti pred zakonom zgolj na osnovi primerjanja trajanja teh dveh postopkov.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno tožbo tožečih strank v tem delu ( točka 2 izreka sodbe) v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS, zavrniti.

K točki 3: Sodišče je tožeči stranki s preostalim zahtevkom zoper toženo stranko za plačilo odškodnine v skupnem znesku 800.000,00 sit napotilo na pot pravde predvsem iz razloga ekonomičnosti postopka ( 2. odstavek 63. člena ZUS). Po mnenju sodišča bi namreč odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavljata tožeči stranki v tem upravnem sporu. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da tožeči stranki svojega zahtevka določenega v skupnem znesku 800.000,00 SIT nista specificirali po posameznih postavkah.

K točki 4: Ker je sodišče odločalo o pravici, v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUP, odloča o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. V skladu z določilom 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Ker sta v tem upravnem sporu tožeči stranki deloma uspeli s tožbo je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.