Jedro

Podnajemnik lahko registrira kot znamko znak, ki ga je oblikoval sam, četudi ima takšen znak določeno povezavo s predmetom podnajema.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.267,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi izbrisa znamke, katere imetnica je tožena stranka.

2. Tožeča stranka je zahtevala izbris znamke „Dvorec A.“, ki je registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino, reg. št. ... Registriana je za blago in storitve iz razredov 35, 41 in 43 Nicejske klasifikacije blaga in storitev. Zahtevala je tudi prepoved uporabe znaka, ki vsebuje besedno zvezo „Dvorec A.“.

3. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka znaka Dvorec A. v času pred registracijo znamke ni uporabljala, temveč ga je uporabljala sama oziroma je bil ta znak splošno znano ime.

4. Svoj zahtevek je torej oprla na trditve, da tožena stranka znamke ni prijavila v dobri veri (pododstavek a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1).

5. Prvostopenjsko sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila v letu 2005 sklenjena pogodba o podnajemu med tožečo in toženo stranko (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Znak „Dvorec A.“ je kot prva uporabljala tožena stranka, in sicer vse od leta 2007 naprej (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Sodišče ni našlo dokazov, da bi znak Dvorec A. uporabljala tožeča stranka pred toženo stranko. Prvostopenjska sodba je ugotovila, da je tožena stranka v letu 2007 sama oblikovala ime Dvorec A. in ga kot neregistriran znak uporabljala do leta 2010 pri poslovanju. Ko ga je v letu 2010 registrirala kot znamko, ga ni mogla registrirati v slabi veri (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

6. Pritožba je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne raziskalo dejanskega stanja v celoti, ker je v r. št. 7 sodbe obrazložilo, da je kot glavno vprašanje tega spora raziskalo vprašanje uporabe imena Dvorec A. Drugega potem ni raziskalo. Sodišče naj ne bi bilo obrazložilo ničesar glede trditev tožene stranke o slabi veri. Z ozko razlago 119. člena ZIL-1 naj bi se podnajemniku omogočil poseg v obligacijske in stvarnopravne pravice lastnika in najemnika. Tožena naj bi registrirala znamko brez dovoljenja, soglasja ali obvestila najemnika (tožeče stranke) ali lastnika. Tožeča stranka naj ne bi nikoli opravljala dejavnosti na Dvorec A. Slaba vera tožene stranke je bila podana zato, ker v času sporov med obema strankama tožena stranka ne bi bila smela registrirati znamke. V času sporov med strankama po mnenju tožeče stranke tožena stranka ne bi smela registrirati znamke.

7. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opredelila, kako sama razume pojem slabe vere. Obrazložil je, iz kakšnih razlogov naj bi bila slaba vera tožene stranke ne podana. Odgovoril je na vrsto očitkov, med drugi tudi na očitek, da sodišče ni preizkusilo obstoja drugih bistvenih okoliščin.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

9. Zahtevek tožeče stranke je temeljil na pododstavku a) 1. odstavka 119. člena ZIL-1. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožeči stranki. Tožeča stranka je očitala toženi stranki, da je zlorabila formalno pravico do prijave znamke tako, da je kot znamko prijavila znak, ki ga je sama tožeča stranka uporabljala že prej.

10. Prvostopenjsko sodišče se je povsem po pravici ukvarjalo z ugotavljanjem, ali je znak uporabljala tožeča stranka pred toženo stranko. To je moralo storiti že glede na navedbe tožeče stranke in je bilo odločilno dejstvo. V okviru tega se je moralo prvostopenjsko sodišče ukvarjati z vrsto pomožnih (stranskih) trditev. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča je bila glede uporabe znaka nedvomna, namreč da ga je tožena stranka uporabljala prva in ga je celo sama oblikovala (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Tožeča stranka v pritožbi ne navede, katera po njenem mnenju pomembna dejstva naj bi tako ostala neugotovljena, tako da je ta pritožbeni očitek povsem splošen. Ključne ugotovitve prvostopenjske sodbe, da je tožena stranka uporabljala znak Dvorec A. prva, pritožba celo sploh ne izpodbija.

11. Povsem splošen ostaja tudi pritožbeni očitek, do katerih navedb naj bi se prvostopenjska sodba ne opredelila, zato nanj niti ni mogoče odgovoriti. Kolikor pa pritožba meri na dogovore med strankama, ki jih omenja na str. 5 in na medsebojne odnose, ne zatrjuje niti, da je v teku prvostopenjskega postopka pravočasno karkoli zatrjevala o dogovorih, niti kakšni so bili ti odnosi, da bi lahko vplivali na registracijo znamk. Tudi v tem delu je pritožba povsem splošna in nanjo ni mogoče odgovoriti.

12. Tožeča stranka pač ni imela nobene posebne pravice, da bi sama registrirala takšno znamko kot jo je tožena stranka. Ravnanje tožene stranke je bilo vseskozi pravno pravilno in ni pomenilo nobene zlorabe. Tožeča stranka nima kot najemodajalka (587. člen OZ) seveda nobenih stvarnih pravic na predmetu najema, in jih že zato tožena stranka z registracijo znamke ni mogla kršiti.

13. Tožeča stranka ni imela na temelju najemne pogodbe pravice, od tožene stranke zahtevati, da ne registrira znaka Dvorec A. ali posebne pravice, da takšen znak registrira sama. Takšnih pravic ni imela niti na temelju zakonskih določb (587. člen in nasl. OZ), niti ne na temelju konkretne najemne pogodbe. Sicer pa celo pritožnica obstoj takšnih pravic zatrjuje povsem pavšalno; ne opredeljuje jih podrobneje niti ne navede pravnega temelja za obstoj svojih domnevnih pravic. Katere določbe med obema strankama tega spora v letu 2005 sklenjene podnajemne pogodbe bi lahko tožena stranka kršila s šele v letu 2007 oblikovanim znakom in še kasneje registrirano znamko, tožeča stranka v pritožbi niti ne navede. S tem očitkov se zato pritožbeno sodišče ni nadalje ukvarjalo, ker je ostal povsem splošen.

14. Tožena stranka kot podnajemnik (605. člen OZ) seveda ni bila dolžna o nameravani registraciji znamke obvestiti tožeče stranke, saj je k temu ne zavezuje nobeno pravno pravilo. Iz enakih razlogov ni rabila iskati dovoljenja tožeče stranke za registracijo znamke. Tožena stranka je tudi lahko v času sporov med strankama zahtevala registracije znaka, ki ga je oblikovala sama. Nobeno pravno pravilo tega ne preprečuje.

15. Kolikor pritožba trdi, da tožena stranka ni nikoli opravljala dejavnosti v zgradbi, ki se sedaj imenuje (tudi) dvorec A., izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo nekaj drugega, namreč da je tožena stranka tam opravljala dejavnost v letih 2007 do 2010, objekt pa uporablja spet od leta 2013 naprej. Izpodbijanje dejanskega stanja ostaja na ravni povsem splošnih trditev, zato na to ni mogoče odgovoriti. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za registracijo znamke celo ni potrebno predhodno opravljanje kakršnekoli dejavnosti. Če pa pritožba nemara meni, da tožena stranka ni upravičena do ohranitve znamke, ker je ne uporablja, pa ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi morala tožeča stranka postaviti ustrezen zahtevek (120. člen ZIL-1) in pravočasno postaviti potrebne trditve. Ker že niti zahtevka ni postavila, sodišče o njem niti ni moglo odločati.

16. Prvostopenjsko sodišče res ni obrazložilo, kakšno upravičenje naj bi imela tožena stranka do uporabe znamke Dvorec A. Tega tudi ni rabilo storiti, ker je upravičenje pridobila tožena stranka z registracijo in je sestavni del vsebine pravic, ki jih daje vsaka znamka (47. člen ZIL-1). Mesto, na katerega se sklicuje pritožba (vloga z dne 13. 3. 2015, l. št. 34), pa se sploh ne nanaša na upravičenje tožene stranke do uporabe blagovne znamke, tako da ni jasno, kaj je pritožnik želel doseči s takšno pritožbeno navedbo.

17. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ti so znašali 1.019,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Tožena stranka je upravičena zahtevati še 22 % DDV od vsote obeh prejšnjih postavk. Tožeča stranka mora torej toženi stranki povrniti 1.267,82 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.