Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi mu lahko v revizijskem postopku nastali stroški postopka in ker za to ni predložil dovolj dokazov, bi morala tožena stranka njegovo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti. Ne glede na to, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo z odločbo zavrniti in je ne zavreči kot nepopolne, je sodišče odločitev potrdilo, saj je učinek obeh odločitev enak.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka v postopku revizije, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod opr. št. III P 2480/2011. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je bil tožnik pozvan, naj svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v petih dneh dopolni tako, da natančno opredeli, katerih stroškov postopka revizije želi biti oproščen oziroma pojasni, za katere stroške verjetno izhaja, da bodo nastali. Tožena stranka mu je pojasnila, da v skladu z določbo 376. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku revizije sodišče odloča brez obravnave. Ker odloča na interni seji, ni stroškov iz naslova izvedencev, prič, tolmačev, iz vpogleda v pravdni vpisnik pa tudi izhaja, da prevodi listin niso potrebni, saj so vloge vložene v slovenščini. Skladno z 9. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Tožniku je bil predmetni poziv vročen 16. 11. 2015, vendar se v postavljenem roku nanj ni odzval. Iz navedenega razloga je tožena stranka njegovo vlogo zavrgla kot nepopolno, skladno z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnik v tožbi navaja, da je v navedeni zadevi upravno sodišče enkrat že odpravilo odločbo tožene stranke. Ne glede na poziv tožene stranke za dopolnitev vloge, da mora sporočiti, katerih stroškov revizije želi biti oproščen, tožnik pojasnjuje, da ni prava uka stranka, da bi natančno opisal, katerih stroškov revizije želi biti oproščen. Dalje omenja upravni spor, ki ga je sprožil zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1581/2015, kjer je bila prošnja zavrnjena, ker naj bi ne bi imel izgledov za uspeh. Nadalje opozarja na to, da obveznost za plačilo takse za revizijo nastane ob vložitvi revizije. Okrožno sodišče v Ljubljani je prejelo vlogo za oprostitev plačila sodnih taks v dani zadevi 11. 4. 2011. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 67. člen ZUP. ZUP v prvem odstavku 66. člena določa, da mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Nadalje prvi odstavek 67. člena določa, da če je vloga nepopolna in nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. V drugem odstavku 67. člena ZUP je določeno, da če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo.

6. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka štela, da je tožnikova vloga nepopolna zato, ker v postavljenem roku ni določno navedel, katerih stroškov postopka revizije želi biti oproščen. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj zaradi tega vloga še ni nepopolna ali nerazumljiva, pač pa s svojim neodzivom tožnik ni predložil dokazov, da bi mu stroški postopka revizije sploh lahko nastali. Iz navedenih razlogov bi po mnenju sodišča morala tožena stranka tožnikovo vlogo zavrniti in ne zavreči. Iz sodne prakse je namreč razvidno, da službe za brezplačno pravno pomoč v enakih primerih vloge prosilcev zavrnejo, iz sodne prakse pa je razvidno, da tudi upravno sodišče meni, da je taka odločitev pravilna, saj mora stranka določno navesti, katerih stroškov želi biti oproščena. Tako je na primer v zadevi opr. št. III U 73/2014 tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ko je le ta prosil za oprostitev sodnih taks in za oprostitev sodnih stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep okrajnega sodišča. Ker je bila vloga nepopolna, ker ni bilo razvidno, kakšni stroški naj bi tožeči stranki nastali, je bila tožeča stranka pozvana, naj vlogo dopolni. Tožeča stranka svoje vloge ni dopolnila z navedbami in dokazili o tem, da bi ji že nastali kakšni stroški. Sodišče je v tej zadevi zavzelo stališče, da tožena stranka niti v določbah ZBPP niti v določbah ZUP nima podlage za to, da bi po uradni dolžnosti ugotavljala stroške postopka, ki jih tožeča stranka ni navedla v prošnji za brezplačno pravno pomoč niti v njeni dopolnitvi. Brez konkretne navedbe in izkazane višine stroškov tudi po presoji sodišča tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage za odobritev brezplačne pravne pomoči. Podobno stališče je sodišče zavzelo tudi v zadevi opr. št. III U 45/2014. V tej zadevi je bila vloga tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena in tudi v tem primeru je bila pred tem stranka pozvana, da se opredeli, kateri stroški ji bodo nastali, tožeča stranka je sicer poslala dopolnitev vloge, iz katere pa se še vedno ni dalo razbrati, kateri stroški bodo nastali v postopku. Tudi tu je sodišče zavzelo stališče, da se brezplačna pravna pomoč ne dodeljuje na podlagi fiktivnih stroškov, pač pa mora te stroške stranka določno izkazati.

7. Podobno kot v zgoraj navedenih primerih sodišče tudi v obravnavani zadevi meni, da tožnik ni izkazal, da bi mu lahko v revizijskem postopku nastali stroški postopka in ker za to ni predložil dovolj dokazov, bi morala tožena stranka njegovo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti. Tretji odstavek 140. člena ZUP namreč določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati. Ne glede na to, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo z odločbo zavrniti in je ne zavreči kot nepopolne, je sodišče odločitev potrdilo, saj je učinek obeh odločitev enak.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik vloge ni mogel dopolniti zato, ker ni prava uka stranka, sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je tožena stranka dovolj razumljivo pojasnila, kako je treba vlogo dopolniti. V svoji zahtevi za dopolnitev vloge je navedla, da v postopku revizije sodišče odloča brez glavne obravnave, da ni stroškov iz naslova izvedencev, prič in tolmačev (v konkretnem primeru so listine v slovenščini). Od tožnika je zahtevala zgolj to, naj navede, katerih stroškov postopka revizije želi biti oproščen. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je bila zahteva za dopolnitev vloge dovolj razumljiva.

9. Tožnik v tožbi omenja tudi svoj upravni spor zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1581/2015. Sodišče je ugotovilo, da gre za odločbo o zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč v isti pravdni zadevi (zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 2480/2011). Vendar je šlo v navedeni zadevi za prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi s sestavo in vložitvijo revizije. Tožbo zoper navedeno odločbo je sodišče s sodbo I U 1147/2015-5 z dne 1. 9. 2015 zavrnilo. Sodišče meni, da ne gre za isto upravno zadevo, zato sodišče tožbe v tu obravnavani zadevi ni zavrglo, ampak jo je obravnavalo po vsebini. Medtem ko je šlo pri odločbi št. Bpp 1581/2015 za odločanje o brezplačni pravni pomoči za sestavo in vložitev revizije, gre namreč v obravnavani zadevi za prošnjo za brezplačno pravno pomoč za oprostitev stroškov revizije.

10. Tožnik nadalje v tožbi omenja, da so stroški postopka revizije tudi plačilo takse za revizijo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ZBPP v petem odstavku 26. člena našteva, katerih stroškov je možno prosilca oprostiti v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. Sodnih taks v teh določilih ni možno najti, ne glede na to, da iz 4. točke petega odstavka 26. člena ZBPP izhaja, da je mogoče prosilca oprostiti tudi drugih stroškov postopka. Vendar je pri tem potrebno izhajati iz namena zakonodajalca, ki je obstajal ob spremembi ZBPP, objavljeni v Uradnem listu RS št. 23/2008, s katero je bilo prvotno, v 1. točki izrecno navedeno plačilo sodnih taks kot možna oblika brezplačne pravne pomoči izpuščeno oziroma črtano iz zakonskega besedila. Iz obrazložitve predloga te zakonske spremembe je razvidno, da ker bo oprostitev plačila sodnih taks urejena s predvideno novelo zakona, ki ureja sodne takse, ne sme priti do podvajanja oprostitev plačila sodnih taks (Poročevalec državnega zbora z dne 20. 12. 2007). Oprostitev plačila sodnih taks je dejansko urejena z Zakonom o sodnih taksah kot specialnim predpisom, ki ureja sodne takse. V 12. členu Zakona o sodnih taksah je pristojnost za odločanje o oprostitvi izrecno omejena na sodišče, ki sodi v konkretni zadevi. To pomeni, da preneha obstajati možnost, da bi se oprostitev plačila sodnih taks uveljavljala tudi po določbah ZBPP, saj bi se sicer odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks podvojilo. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi opr. št. I U 516/2013 z dne 14. 5. 2013. Tudi iz upravnega spisa je razvidno, da ko je Pravdni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani odstopil Službi za brezplačno pravno pomoč predlog za oprostitev stroškov postopka, da je izrecno navedel, da bo o navedeni vlogi v tistem delu, ki se nanaša na predlog za taksno oprostitev, odločil sam.

11. Iz vseh zgoraj navedenih razlog je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.