Jedro

Zavarovalnica je od dneva izplačila odškodnine upravičena do zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 115.386,00 SIT (namesto 144.116,00 SIT).

V ostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je toženca obsodilo na plačilo zneska 88.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1993 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 88.488,00 SIT za čas od 25.4.1991 do 5.1.1993 je zavrnilo. Tožencu je še naložilo v povrnitev tožniku nastale pravdne stroške v višini 144.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1999 dalje do plačila.

Takšno sodbo izpodbija toženec delno s pravočasno pritožbo sam, ne po pooblaščencu. Protivi se plačilu zakonskih zamudnih obresti od glavnice in povrnitvi pravdnih stroškov. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

V obravnavani zadevi se zahtevek tiče povračila zneska, ki ga je tožeča stranka izplačala zavarovancu. Pritožbeno je sporen le še tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice in pravdni stroški.

Toženec se protivi plačilu obresti zaradi tega, ker je imela tožeča stranka dve leti časa, da sporoči dolgovani znesek, to pa je storila šele dan pred obravnavo.

Materialnopravno izhodišče obravnavanega zahtevka zavarovalnice je v določbi 1. odstavka 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Zavarovalnica lahko kot izpolnitelj, na katerega je prešla terjatev, torej zahteva od dolžnika le toliko, kolikor je plačala upniku (303. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar pa mora dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poravnati poleg glavnice tudi zamudne obresti (1. odstavek 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), in na ta način povrniti izpolnitelju toliko, kolikor je izplačal upniku.

Zavarovalnica, ki je izplačala oškodovancema škodo, bi bila torej od dneva izplačila dalje upravičena do zamudnih obresti. Zato se toženec neutemeljeno protivi plačilu obresti šele od dneva vročitve tožbe dalje (to je od 5. 1. 1993), saj je bilo izplačilo izvršeno na dne 25. 4. 1991. Dejstvo, da je tožeča stranka šele na naroku predložila dokaz, s katerim je utemeljevala višino vtoževane terjatve, pa na povračilno obeznost toženca nima vpliva. Toženec je bil namreč dolžan izpolniti vtoževano terjatev že od dneva izplačila odškodnine dalje.

Nadalje se toženec ne more upirati niti obveznosti povračila stroškov tožeči stranki. V pravdi je namreč popolnoma propadel, zato je nasprotni stranki dolžan po načelu odgovornosti za uspeh povrniti stroške, ki jih je ta imela z uveljavljanjem svojega zahtevka pred sodiščem (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ostale pritožbene navedbe, s katerimi toženec uveljavlja povrnitev plačanega zneska premije od tožeče stranke, pa niso predmet te pravdne zadeve, saj niso v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom.

V pojasnilo pritožbenim navedbam, da ima zavarovalnica svoje odvetnike, ki so pri njej v delovnem razmerju, je potrebno pojasniti, da v dani zadevi kot pooblaščenec zavarovalnice ni nastopal pravnik, ki bi bil pri tožeči stranki zaposlen.

Tožeča stranka je za zastopanje v tej zadevi pooblastila odvetnico, zato je upravičena do povrnitve nastalih stroškov po Odvetniški tarifi.

Pritožbi pa je potrebno pritrditi v delu, s katerim izpodbija odmero pravdnih stroškov. Odmera je odločba o tem, ali so utemeljene posamezne stroškovne postavke po temelju in po višini. Odmerjeni stroški po višini presegajo stroške, katerih povrnitev je bila zahtevana. Sicer pa so utemeljeni v celoti priglašeni stroški (155. člen ZPP).

Toženec mora tako povrniti sledeče tožeči stranki nastale pravdne stroške: sestava tožbe (160 točk), zastopanje stranke na sedmih glavnih obravnavah (6 x 80 točk in 1 x 100 točk), urnina (2 x 20 točk), pripravljalni spis (2 x 150 točk), obvestilo stranki (2 x 20 točk), poročilo (2 x 10 točk), skupno torej v celoti priglašenih 1.140 točk (vrednost točke znaša 87,40 SIT). Tožeča stranka je upravičena tudi do povnitve zneska za takso za tožbo (450 točk) ter takso za sodbo (600 točk), skupno torej 1.050 točk (ob vrednosti 15,00 SIT). Toženec mora torej povrniti znesek 115.386,00 (=99.636,00 + 15.750,00) SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Pritožnik nadalje zahteva tudi plačilo zahtevanih separatnih stroškov. O teh prvostopno sodišče z izpodbijano odločbo ni odločilo, zato se v te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni moglo spuščati. Pri tem je potrebno še pojasniti, da pritožbeno sodišče ni ravnalo po 341. členu ZPP (kot da bi šlo za predlog za dopolnitev sodbe) zato, ker odločitev o separatnih stroških ni odvisna od odločbe o glavni stvari (6. odstavek 164. člena ZPP), ter se o njih lahko odloča s posebnim sklepom.

Tako se izkaže, da je bilo pritožbi potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno ugoditi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu tako spremeniti, da je toženec namesto 144.116,00 SIT dolžan plačati le 115.386,00 SIT pravdih stroškov (4. točka 373. člena ZPP).

V ostalem delu, s katerim pritožba izpodbija tek zamudnih obresti od glavnice, pa je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno, saj niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (368. člen ZPP).

O stroških, ki so tožencu morebiti nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj pritožnik ni zahteval njihove povrnitve (1. odstavek 164. člena ZPP).