Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino za priznanje pravice do pokojnine, upoštevaje dobo, dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, in je bila samostojna invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena tudi ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 13. 5. 2013 in št. ... z dne 20. 11. 2013 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je rojen leta 1943 ter da je v Sloveniji delal 4 leta, 3 mesece in 15 dni. V Avstriji je bil invalidsko upokojen. Pri toženi stranki je uveljavljal, da se mu prizna pokojnina tudi na podlagi pokojninske dobe dopolnjene v Sloveniji, vendar pa tožena stranka navaja, da je bila pokojninska doba že upoštevana v Bosni in Hercegovini. Večkrat je bil pri pristojnem zavodu v BiH, ki pa od slovenskega nosilca zavarovanja ni ničesar dobil, zaradi česar tožnik sklepa, da doba dopolnjena v Sloveniji, v BiH ni bila upoštevana. Prilaga tudi potrdilo iz BiH (priloga A/9-10). Prosi za potrdilo, koliko Slovenija za tožnika plačuje v BiH.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 13. 5. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 16. 4. 2013 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 20. 8. 2007 že odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožena stranka je tedaj ugotovila, da ima tožnik skupaj 11 let, 2 meseca in 15 dni skupne pokojninske dobe in sicer 4 leta, 3 mesece in 15 dni dopolnjene v Republiki Sloveniji ter 6 let in 11 mesecev dopolnjene v Republiki Avstriji. Ker pa je bila slovenska pokojninska doba že upoštevana pri priznanju in odmeri invalidske pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH z odločbo št. ... z dne 26. 11. 1998, je tožena stranka odločila, da za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožena stranka je odločitev utemeljevala s tem, da lahko zavarovanec na podlagi istih pokojninskih obdobij, na temelju 177. člena ZPIZ-1 uživa le eno pokojnino. Navedena odločitev tožene stranke je postala pravnomočna dne 19. 9. 2007. Dne 16. 4. 2013 pa je bil pri avstrijskem nosilcu zavarovanja vložen nov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki je bil dne 23. 4. 2013 posredovan toženi stranki. Tožena stranka zahteve ni presojala po vsebini, temveč jo je zavrgla ob razlogovanju, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Odločitev je oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Sodišče prve stopnje pa je preizkusilo, ali so morebiti izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS - MP, št. 10/2008, 3/2011, v nadaljevanju BBHSZ), ki je začel veljati 16. 4. 2008, torej v času po izdaji prej citirane pravnomočne odločbe.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine niti po določbah ZPIZ-1, niti po določbah Sporazuma. Bistvena pri tem je ugotovitev, da je bila tožnikova pokojninska doba, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji v trajanju 4 leta, 3 mesece in 15 dni, že upoštevana pri priznanju in odmeri pravice do invalidske pokojnine v BiH. V dokumentaciji upravnega spisa se namreč nahaja odločba nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH št. ... z dne 26. 11. 1998. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje je bila tožniku na podlagi omenjene odločbe priznana pravica do samostojne invalidske pokojnine, pri čemer je bila upoštevana pokojninska doba v trajanju 19 let, 9 mesecev in 10 dni. V odločbi je sicer navedeno, da gre za skupno pokojninsko dobo v BiH, vendar pa je bila v to dobo očitno upoštevana tudi pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji. Iz priloge k odločbi namreč izhaja, da je bilo upoštevano tudi obdobje od 24. 3. 1961 do 19. 8. 1961 v trajanju 4 mesecev in 26 dni, obdobje od 1. 3. 1962 do 31. 10. 1962 v trajanju 8 mesecev in 1 dan, obdobje od 9. 9. 1967 do 31. 10. 1967 v trajanju 1 mesec in 23 dni ter obdobje od 3. 11. 1967 do 7. 10. 1969 v trajanju 1 leto, 11 mesecev in 5 dni. Upoštevana je bila tudi pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji v času od 27. 6. 1979 do 14. 10. 1979 v trajanju 3 mesece in 18 dni ter doba od 15. 10. 1979 do 19. 8. 1980 v trajanju 10 mesecev in 5 dni. Skupno je bila tako upoštevana doba v trajanju 4 leta, 3 mesece in 18 dni. Po vpogledu v obračunski list in pa v fotokopijo delovne knjižice, ki se nahajata v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da gre v navedenih obdobjih za zavarovanje v Republiki Sloveniji, torej za slovensko pokojninsko dobo. Ker je bila pokojninska doba dopolnjena v Republiki Sloveniji že upoštevana pri priznanju in odmeri pravice do invalidske pokojnine v BiH, to posledično pomeni, da navedene dobe ni mogoče ponovno upoštevati pri odločanju o priznanju sorazmernega dela starostne pokojnine, s seštevanjem zavarovalnih dob dopolnjenih v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Tožniku torej že zaradi navedenega razloga ni mogoče priznati pravice, kot jo uveljavlja s tožbo.

8. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev po določbi 37. člena BBHSZ za priznanje pravice do pokojnine upoštevaje dobo v BiH in pa dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Skladno s 37. členom se namreč pokojnine na novo odmerijo, seveda če so zato izpolnjeni pogoji. Ker pa je bila tožniku slovenska pokojninska doba upoštevana ne samo pri ugotovitvi pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine v BiH, temveč je bila samostojna invalidska pokojnina tudi odmerjena ob upoštevanju slovenske pokojninske dobe, to pomeni, da tožnik na podlagi iste pokojninske dobe ne more hkrati uživati dveh pokojnin, priznanih na podlagi istih obdobij zavarovanja. Tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi(1) v podobni zadevi poudarja, da je odločilno upoštevanje skupne zavarovalne dobe in sicer ne samo pri presoji pogojev, temveč tudi pri odmeri pokojnine. V takem primeru tožena stranka zavarovancem na podlagi iste zavarovalne dobe namreč niti ne bi mogla odmeriti sorazmernega dela starostne pokojnine.

9. Glede ostalih pritožbenih navedb, ki jih je tožnik navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in ki jih ponovno navaja v pritožbi in sicer glede odločbe, ki jo je izdal nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH in glede vprašanja, koliko Republika Slovenija za tožnika plačuje v BiH, pa je omenjeno ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče vsega navedenega ne ponavlja znova.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej VIII Ips 215/2014 z dne 21. 4. 2015.