Jedro

Če na zazidanem stavbnem zemljišču ne stoji objekt v lasti upravičenca, se ta ne vrača. Pomembna je torej ugotovitev, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče. Tudi sama funkcionalna zemljišča niso predmet vračanja v naravi. Kateri del stavbne parcele je funkcionalno zemljišče, je pomembna okoliščina, ki v denacionalizacijskem postopku predstavlja del dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti, če se zahteva vrnitev v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. točka izreka odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije št. ... z dne 8.6.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbi tožnikov in Slovenskega odškodninskega sklada s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad št. ... z dne 29.3.1995, s katero je bilo odločeno, da je Slovenski odškodninski sklad dolžan za podržavljeno premoženje izročiti obveznice v višini 47.651,82 DEM skrbniku B.S.; z 2. točko izreka pa je ugotovila, da parc. št. 1204/1, 1204/2, 1204/4, 1204/5, 1204/6, 1204/7, 1204/8, 1206/2, 1206/4 in 1206/5 vl. št. 857, ni mogoče vračati v naravi. Tožena stranka v obrazložitvi 2. točke izreka navaja, da navedenih nepremičnin na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen ni mogoče vračati v naravi, ker gre za zazidana stavbna zemljišča in na njih ni zgrajen objekt v trajni lasti upravičenca. Na teh parcelah so zgrajeni trajni stanovanjski in drugi objekti, v katerih se že ali se bo opravljala proizvodna in storitvena dejavnost, kar je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, vendar v izreku odločbe tega ni navedel, zaradi česar je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz 2. točke izreka odločbe. Tožena stranka zavrača ugovore tožečih strank, da je parc. št. 1204/1, 1204/2, 1204/4, 1204/8, 1206/5 in del parc. št. 1206/6 mogoče vrniti v naravi in pri tem poudarja, da gre nedvomno za pozidane parcele, na katerih stoji večnadstropni objekt, ki ni v lasti upravičenca, in za funkcionalna zemljišča, ki služijo objektom na teh parcelah. Veljavnost pogodbe, s katero je GP. pridobilo predmetne parcele, na njih zgradilo objekt "F" ter uredilo funkcionalna zemljišča, in jih v nadaljnjem prometu prodalo raznim fizičnim osebam, po mnenju tožene stranke ni stvar postopka denacionalizacije. Tožena stranka še navaja, da je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da določenih parcel (ki so navedene v izreku te točke) ni mogoče vračati v naravi, o vseh drugih vprašanjih (vrednosti, odškodnini, obliki vračanja itd.), ki sledijo tej ugotovitvi, pa bo prvostopni upravni organ odločal v ponovljenem postopku, predvsem v smeri postavljenega zahtevka glede oblike odškodnine (nadomestne nepremičnine ali vrednostnih papirjev ali oboje).

Tožniki s tožbo izpodbijajo 2. točko odločbe. Navajajo, da za takšno odločitev ni niti pravne niti dejanske podlage, pa tudi sicer temelji odločitev na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka je z odločitvijo, navedeno v 2. točki izreka, bistveno kršila pravila ZUP, saj ni odločila o predmetu postopka in je ugotovila le del dejanskega stanja. Tudi ugotovitev, da se parcele, navedene v drugi točki izreka, ne vračajo v naravi, je le delno pravilna. Tožniki soglašajo, da parc. št. 1204/4, 1204/6, 1204/7, 1206/2, del parc. št. 1204/5, 1206/4 in 1206/5 ni mogoče vrniti v naravi, ker je bil na njih že leta 1980 zgrajen samski dom (danes študentski dom). Navedene parcele so bile odvzete kot nezazidana stavbna zemljišča in so imele status komunalno opremljenih zazidljivih parcel že ob nacionalizaciji. Zato ne drži ugotovitev, da so bila nacionalizirana kmetijska zemljišča. Za te parcele tožniki vztrajajo pri zahtevku za vračilo v nadomestnih zazidljivih zemljiščih in le podrejeno pri odškodnini v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Nikakor pa ne soglašajo z ugotovitvijo, da ni mogoče vračati v naravi parc. št. 1204/1, 1204/2 in del parc. št. 1204/5 in 1204/8. Navedene parcele bodisi niso v celoti funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom, bodisi niso pozidane in tudi ne funkcionalno zemljišče k nobenemu od obstoječih objektov, ker se nahajajo izven obodne parcelacije zazidalnega načrta za območje R.J. Tožena stranka je tudi napačno ocenila status parcele št. 1204/1, ki meri 4889 m2. Res je na delu te parcele v izmeri 1373 m2 zgrajen objekt in je bilo to zemljišče oddano za gradnjo še pred uveljavitvijo ZDen. Toda pogodba o oddaji dela zemljišča parc. št. 1204/1 za gradnjo je bila s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. ... in sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... proglašena za nično, zaradi česar je šteti, da zemljišče ni moglo biti oddano za gradnjo ob uveljavitvi ZDen. Tudi ni mogoče šteti, da je parc. št. 1204/1 zazidano stavbno zemljišče, saj so bili postopki v zvezi z dovoljenji za gradnjo nezakoniti. V tem postopku bi tožena stranka morala upoštevati dokončne akte v zvezi z dovolitvijo obnove lokacijskega in gradbenega dovoljenja za objekt F ter na podlagi teh aktov v predhodnem postopku oceniti utemeljenost odprave lokacijskega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt F, ki je delno zgrajen tudi na parceli št. 1204/1, ker investitor ob izdaji dovoljenj glede na zgoraj obrazloženo ni imel pravice razpolaganja za del parc. št. 1204/1 v izmeri 1373 m2 v skladu s 53. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 36. členom Zakona o graditvi objektov. Če bi torej upravni organ zakonito odločal, bi objekt "F" bil "nedovoljena gradnja" in bi se zemljišče parc. št. 1204/1 štelo za nezazidano stavbno zemljišče, ki ob uveljavitvi ZDen ni bilo oddano za gradnjo. Tožniki poudarjajo, da je za presojo v konkretni zadevi odločilnega pomena pravno in ne dejansko stanje. Poleg navedenega pa večji del parc. št. 1204/1 v izmeri 3512 m2 po zazidalnem načrtu pade izven stavbišča oziroma funkcionalnega zemljišča k objektu F, zaradi česar je ta del parcele nesporno mogoče v skladu z ZDen vrniti v naravi. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane 2. točke izreka odločbe tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pojasnjuje še, da je v obravnavni zadevi prvostopni organ z odločbo št. ... z dne 17.6.1996 odločil, da za parc. št. 1204/5, 1204/6, 1204/7, 1206/2, 1206/4 in 1206/5 pripada upravičencu pok. F.S. odškodnina v višini 84.822 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Zoper citirano prvostopno odločbo z dne 17.6.1996 je zavezanec Slovenski odškodninski sklad vložil pritožbo in z odločbo z dne 27.12.1996 je pritožbeni upravni organ zavrnil pritožbo.

Prizadeta stranka Slovenski odškodninski sklad ni odgovorila na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji izpodbijane odločbe v okviru tožbenih navedb, sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka za odločitev pod 2. točko izreka ni imela pravne podlage v ZDen in da je s to odločitvijo tudi kršila pravila postopka. Po 66. členu ZDen mora upravni organ odločiti o premoženju, ki se vrača, o upravičencih, ki se jim premoženje vrača, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača, o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. Po 67. členu ZDen se mora odločba o denacionalizaciji glasiti na ime upravičenca. Glede na navedene določbe ni pravne podlage za odločitev, kot izhaja iz druge točke izreka izpodbijane odločbe. Ugotovitev o nemožnosti vrnitve v naravi je le ena od pomembnih okoliščin, ki predstavlja del dejanskega stanja in ki je lahko podlaga za nadaljnje ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev. S tako odločitvijo je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, saj mora po 1. odstavku 208. člena ZUP pristojni organ odločiti o predmetu postopka. Odločitev o predmetu pa je v konkretnem primeru odločitev o vračanju premoženja v skladu z določili 65. do 68. člena ZDen. Tožena stranka je s tem, ko je pod 1. točko izreka odpravila prvostopno delno odločbo v celoti, z 2. točko pa ni odločila o predmetu postopka v celoti, ne gre pa za stvar, o kateri bi se lahko odločalo v več točkah, s tako odločitvijo pod 2. točko izreka kršila pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Že zaradi navedenega je moralo sodišče 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpraviti.

V novem postopku bo potrebno - glede na zahtevek za vrnitev v naravi - ugotoviti vsa pomembna dejstva, upoštevajoč pri tem tudi določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, po kateri se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Če na zazidanem stavbnem zemljišču ne stoji objekt, ki je v lasti upravičenca, se zazidano stavbno zemljišče ne vrača. Pomembno je torej ugotoviti sedanje stanje, to je ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče. Nimajo prav tožniki, ko zatrjujejo, da je pri vprašanju, katero zemljišče je šteti za zazidano stavbno zemljišče, treba upoštevati pravno stanje (če je pogodba o oddaji nična se šteje, da gre za nepozidano stavbno zemljišče). Ob zahtevku za vrnitev v naravi je šteti zemljišče, ki je sedaj dejansko pozidano za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na pravno situacijo ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo tega pridobil vsa ustrezna dovoljenja.

V novem postopku bo treba upoštevati tudi določbo 12. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96 - SZ), po kateri so funkcionalna zemljišča, skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši, v solastnini lastnikov stanovanj. Zato sama funkcionalna zemljišča niso predmet vračanja v naravi, kateri del stavbne parcele pa je funkcionalno zemljišče, pa je tudi pomembna okoliščina, ki v denacionalizacijskem postopku predstavlja del dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti, če se zahteva vrnitev v naravi.

Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77 in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 - ZUS). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).