Jedro

Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini, ki bo določena s končno sodbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prvotoženo stranko razbremeni plačila odškodnine, ki ji ga je naložilo sodišče prve stopnje in sodbo v delu, ki prvotoženi stranki očita krivdno odgovornost za predmetno škodo, razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prvotoženi stranki očita krivdno odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu z dne 23. 2. 2009, ker tožniku kot svojemu zaposlenemu ni zagotovila zdravniškega pregleda v skladu z delovnopravno zakonodajo in ker tožniku ni zagotovila ustrezne izobrazbe o varnostnih ukrepih za delo na višini. Prvotožena stranka tožniku sicer res ni zagotovila zdravniškega pregleda, kot to veleva delovnopravna zakonodaja, vendar pa je predvidela zdravniški pregled tožnika po končanem delu v A. (BiH), torej ko bi se tožnik vrnil v Slovenijo. Vendar pa ta kršitev ni vpliva na predmetno nesrečo in njene posledice, saj se tožnik ni ponesrečil zato, ker ni imel zdravniškega potrdila, niti ta okoliščina ni privedla do posledic, to je poškodb, kakršne zatrjuje tožnik. Dejstvo, da tožnik pred opravljanjem dela ni opravil predvidenega zdravniškega pregleda ni v vzročni zvezi s predmetno nezgodo in njenimi posledicami, ne more predstavljati podlage za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke. Za obstoj krivdne odgovornosti niso izpolnjeni vsi kumulativni elementi potrebni za očitani civilni delikt, in sicer vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, tožnik ni izkazal oziroma vzročne zveze med neopravljenim zdravniškim pregledom in škodo, tekom postopka sploh ni zatrjeval. Čeprav prvotožena stranka v dokaz ne more predložiti listinskih dokazov, da je tožniku zagotovila ustrezno izobrazbo o varnostnih ukrepih za delo na višini, pa je vsekakor prvotožena stranka tožnika ustno seznanila s potrebnimi varnostnimi ukrepi. Prav tako drugotožena stranka, kot izvajalec del in organizator delovnega procesa, prvotožene ni seznanila, da bo tožnik delo opravljal na višini, zato bi drugotožena stranka morala poskrbeti za ustrezno seznanitev tožnika v zvezi z varnim opravljanjem dela na višini. Iz 4. člena pogodbe o tehničnem sodelovanju, ki sta jo sklenili prvo in drugotožena stranka izhaja, da je bila slednja zadolžena za varne pogoje pri delu. Odrejanje dela ustrezno kvalificiranim delavcem sodi namreč med temeljne dolžnosti izvajalke del in organizatorke delovnega procesa. Iz 2. člena pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju pa izhaja, da je imela drugotožena stranka možnost odstraniti tožnika z delovišča, če bi ugotovila, da prvotožena stranka za svoje delavce ni izkazala da izpolnjujejo potrebne pogoje za delo na delovišču. Ker med škodnim dogodkom in domnevno opustitvijo napotitve tožnika na izobraževanje s področja varstva pri delu ni vzročne zveze, tožena stranka tudi ne more odškodninsko odgovarjati. Priglaša stroške postopka.

3. Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožuje tudi drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana, saj je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo naročilnico z dne 16. 3. 2009, pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju št. ... in zaslišalo direktorja drugotožene stranke ter napravilo zaključek v nasprotju s temi dokazi. Drugotožena stranka s tožnikom ni bila prav v nobenem pravnem razmerju. Iz naročilnice z dne 16. 3. 2009 je razvidno, da je naročnik del, pri katerih se je poškodoval tožnik, B., d.o.o., A. (BiH). Iz pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju pa jasno izhaja, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka sklenili pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju izključno za območje Slovenije. Iz listin v spisu jasno izhaja, da je prvotožena stranka poslovala z družbo B., d.o.o., A. (BiH), kar mora nesporno kazati na pomanjkanje pasivne legitimacije drugotožene stranke. Dejstvo, da je družba B., d.o.o., A. (BiH) opravljala dejavnost brez ustreznih dovoljenj, ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela po navodilih vodilnega monterja drugotožene stranke in na gradbenem odru drugotožene stranke. To ne drži, zato ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, pač je bistveno kdo je delo naročal in izvajal. Dejstvo je, da je bil naročnik del družba B., d.o.o., A. (BiH). Prav tako C.C., zaposlen pri drugotoženi stranki, za katerega tožnik trdi, da je bil vodilni monter v času, ko se je poškodoval pri delu, ki ga je tožnik opravljal po njegovih navodilih, ni bil tožnikov nadrejeni delavec. C.C., zaslišan kot priča je to tudi potrdil. Pojasnil je, da je bil tožniku neposredno nadrejen skupinovodja D.D., ki je vodil skupino delavcev prvotožene stranke. D.D. je bil tisti, ki je prvotoženo stranko tudi obvestil o predmetni delovni nesreči. Sodišče je v obrazložitvi sodbe napačno povzelo izpovedbo direktorja drugotožene stranke in sicer, da je on imenoval vodilnega monterja C.C., ki je koordiniral delo na objektu E., A. (BiH). Drugotožena stranka sicer ne trdi, da v A. (BiH) ni opravljala del, vendar pa v zvezi z opravljanjem del na objektu E., A. (BiH) ni bila povezana s tožečo stranko in tudi ne s prvotoženo stranko. Drugotožena stranka poudarja, da je tožnik tožbo naperil zoper napačni pravni subjekt. Prvotožena stranka se spreneveda, ko trdi, da je šele ob izstavitvi naročilnice z dne 16. 3. 2009 prvič slišala za družbo B., d.o.o., A. (BiH), čeprav je drugotožena stranka v spis vložila račun, ki ga je prvotožena stranka dne 27. 2. 2009 izstavila družbi B., d.o.o., A. (BiH). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bila organizacija dela na objektu E., A. (BiH) v sferi drugotožene stranke, ki bi naj bila kot glavni izvajalec dolžna poskrbeti za neovirano in varno delo vseh delavcev na gradbišču. Ni jasna obrazložitev sodišča prve stopnje, ali drugotoženi stranki očita objektivno odgovornosti zaradi nevarne dejavnosti ali zaradi imetništva nevarne stvari. Prav tako ni bil izveden dokazni postopek v smeri ali predstavlja konkretno delo nevarno dejavnost oziroma ali konkretni gradbeni oder predstavlja nevarno stvar. Poudariti pa je potrebno, da se tožnik ni poškodoval v okviru dejavnosti, s katero se ukvarja drugotožena stranka. Iz listin v spisu jasno izhaja, da je bil glavni izvajalec F. d.o.o., A. (BiH), nikakor pa do nezgode ni prišlo v sferi drugotožene stranke. Drugotožena stranka pa tudi izrecno opozarja, da je tožnik v spis vložil izjave prič, ki ne zadostujejo določbam 236a člena ZPP, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati in izvesti v dokaznem postopku. Tožnik je pa glede predložitve izjav prič tudi prekludiran, nakar je drugotožena stranka pravočasno opozorila na narokih. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora drugotožene stranke v zvezi s soprispevkom tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

4. Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve prvotožene stranke v pritožbi in navajala, da prvotožena stranka v pritožbi podaja materialnopravno zmotne navedbe in na vsak način skuša odgovornost prevaliti na drugotoženo stranko, vendar zato ne podaja utemeljenih in obrazloženih navedb. Drugotožena stranka izpostavlja, da se pritožnica (prvotožena stranka) sklicuje in podaja navedbe, s katerimi je prekludirana, saj jih je podala šele po zaključku prvega naroka, čeprav bi jih lahko ob zadostni skrbnosti podala pravočasno. Kot je bilo tekom postopka na prvi stopnji navedeno, s strani vseh pravdnih strank, tudi tretjetožene stranke F. d.d., zoper katero je tožnik sicer umaknil tožbo, je bilo pogodbeno razmerje sledeče: glavni izvajalec je bil F. d.d., A. (BiH), ki je imel sklenjeno pogodbo z B. d.d., A. (BiH). Slednji je imel sklenjeno pogodbo z drugotoženo stranko kot podizvajalcem in torej drugotožena stranka ni nastopala kot glavni izvajalec, kot to napačno navaja prvotožena stranka v pritožbi in kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bil glavni izvajalec F. d.d., A. (BiH), je slednji tudi odgovoren za vse delavce na gradbišču. Delodajalec pa je odgovoren, da svoje delavce pošlje na delo, za katero so izobraženi in usposobljeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Z vmesno sodbo odloči sodišče o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Izdaja vmesne sodbe predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini tožbenega zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi, če tožena stranka ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podala, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja, ne more več uveljavljati. Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka se sodišče ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v podlago zahtevka. V postopku po izdaji vmesne sodbe lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka, sicer pa je vezano na vmesno sodbo (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004 in sklep II Ips 972/2007 z dne 31. 3. 2011).

8. Glede na naravo vmesne sodbe, je potrebno v postopku odločanja o temelju, odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo zgolj, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugotožena stranka opravlja nevarno dejavnost, saj se je tožnik poškodoval pri padcu z gradbenega odra z višine 3 m, zato je potrebno delo na gradbenem odru šteti za nevarno delo. S prvotoženo stranko pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik dne 23. 2. 2009 poškodoval pri opravljanju del po navodilih vodilnega monterja drugotožene stranke in na gradbenem odru drugotožene stranke in da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za povzročeno škodo ob delovni nezgodi izključno zato, ker bi naj tožnik opravljal dela za drugotoženo stranko kot posojeni delavec in da je bila drugotožena stranka tista, ki je bila dolžna organizirati in koordinirati delo za potrebe delovišča. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo, ker je imela z drugotoženo stranko sklenjeno pogodbo o poslovnotehničnem sodelovanju, s katero sta se stranki dogovorili, da je drugotoženka tista, ki bo izvajala nadzor nad delom na objektu E. A. (BiH). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je bila organizacija dela na objektu E. A. (BiH) v sferi drugotožene stranke in da je bila ta kot glavni izvajalec dela dolžna poskrbeti za neovirano in varno delo vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njej ali pri podizvajalcu (prvotoženi stranki). Tožnik se je poškodoval pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost drugotožene stranke, posledica tega pa je njena odškodninska obveznost, saj ob upoštevanju načela odškodninskega prava, riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti nosi tisti, ki se z njo ukvarja oziroma v čigar interesu se ta dejavnost opravlja.

10. Utemeljeno pa prvotožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik.

11. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze, po izdaji vmesne sodbe, zaradi njenega prekluzivnega učinka, ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve, ali je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen, zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, nanašajoč se na škodo in vzročno zvezo, namreč ni mogoč.

12. Ker storjene kršitve zaradi njene narave pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP).

13. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbama ugoditi zaradi zgoraj opisane kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja še na nekatere bistvene pritožbene očitke: Neutemeljena je pritožbena trditev prvotožene stranke, da ni podana njena odškodninska obveznost glede na to, da je tožniku delo bilo dodeljeno s strani drugotožene stranke kot izvajalca del in organizatorja delovnega procesa in da je zato prvotožena stranka utemeljeno pričakovala, da bo drugotožena stranka poskrbela za izobraževanje tožnika iz naslova varstva pri delu. Prvotožena stranka se ne more razbremeni odgovornosti za nastalo škodo tožniku, samo zato, ker tožnika ni razporedila na delovno mesto na višini. Prvotožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na 4. člen pogodbe o tehničnem sodelovanju, ki jo je sklenila z drugotoženo stranko, in v katerem sta se dogovorili, da bo drugotožena stranka skrbela za varne pogoje dela. V kolikor je drugotožena stranka kršila določbe o tehničnem sodelovanju ima vsekakor prvotožena stranka zoper drugotoženo stranko možnost vložiti regresni zahtevek, navedeno pa ne vpliva na njeno razmerje oziroma odgovornost do delavca, ki je pri njej v delovnem razmerju.

14. Tožnik je bil zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je kot samostojni podjetnik opravljala podizvajalska dela za naročnika tretjetoženo stranko in je delo opravljal na objektu E., A. v BiH. Tožnik je 23. 2. 2009 opravljal dela montaže klima naprav na navedenem objektu in je pri tem padel s premičnega gradbenega odra z višine 3 metrov, pri tem pa utrpel hude telesne poškodbe. Zakon o delovnih razmerjih, ki je veljal v spornem času (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to pa je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode, škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno delo, saj je tožnik delo opravljal na pomičnem gradbenem odru, v višini 3 metrov, so za rešitev zadeve relevantne določbe OZ, ki se nanašajo na objektivno in krivdno odgovornost prvo in drugotožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke, to je tožnikovega delodajalca, ki je trdil, da je delo na gradbišču opravljal le kot podizvajalec za drugotoženo stranko, zato za nastalo škodo odgovarja izključno glavni izvajalec, ker ni uredil gradbišča tako, da bi se delo lahko nemoteno opravljalo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne glede na obstoj drugih pravnih podlag, na katerih je mogoče vzpostaviti dolžnost drugih za zagotovitev varnosti, te ne odvežejo odgovornosti podizvajalca kot delodajalca, da poskrbi za varnost svojih zaposlenih v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001), ki je določal, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev in drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi s tem so brez pravne podlage, saj se delodajalec ne more izogniti svoji odgovornosti do delavcev, s sklicevanjem na opustitve izvajalca oziroma investitorja, če delavcu škoda nastane v okviru upravljanja njegove dejavnosti na gradbišču, čeprav je le podizvajalec.

16. Pravilno pa je tudi sodišče prve stopnje ocenilo, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, predstavlja nevarno dejavnost zato je na strani drugotožene stranke, ki je nevarno dejavnost izvajala, podana objektivna odškodninska odgovornost. Objektivna odškodninska odgovornost temelji na odgovornosti za vzrok in ne na odgovornosti za protipravno ravnanje ali opustitev. Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo zakon vzpostavlja domnevo vzročnosti. Po 149. členu OZ se namreč šteje, da škoda izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Drugi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Oprostitveni razlogi so po spoznanih teorijah posebne okoliščine, ki imajo po izrecni zakonski določbi tolikšno težo, da objektivno odgovorno osebo razbremenjuje objektivne odgovornosti.

17. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve drugotožene stranke, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju del po navodilih vodilnega monterja drugotožene stranke in na gradbenem odru drugotožene stranke. Ne gre za protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, saj so navedeno potrdile priče C.C., G.G. in H.H. in tožnik in sodišče prve stopnje njihovih izpovedi ni povzelo v nasprotju z izpovedanim. Priče so izpovedale, da so delo opravljale za drugotoženo stranko, da je bil nadrejeni delavec C.C. zaposlen pri drugotoženi stranki in da so delo opravljali po navodilih C.C.. Prav tako pa drugotožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala trditev tožnika, da je do poškodbe prišlo, ko je tožnik padel z delovnega odra z višine 3 metrov, ki je bil last drugotožene stranke.

18. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in obrazloži ostale elemente odškodninske odgovornosti ter o zadevi ponovno odloči. 19. O priglašenih pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo. Odločitev o tem je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.