Jedro

Položaj odgovorne osebe, ki je povzročila škodo, ne sme biti odvisen od tega, ali je oškodovanec sklenil zavarovalno pogodbo ali ne, to je zanj res inter alios acta. Zato je v zavarovalnem pravu uveljavljena (zakonita) subrogacija. Zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine vstopi v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi (povzročitelju škode).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v I., III. in IV. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105815/2016 z 18. 10. 2016, in sicer v prvem odstavku izreka za znesek 5.115,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2016 ter v celoti tudi v tretjem odstavku izreka (I. in III. točka izreka), v ostalem delu pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek (v tem obsegu) zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 271,76 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Sodbo izpodbija v I., III. in IV. točki izreka. Vztraja pri nasprotovanju, da na vlogi za izredni limit s 14. 5. 2015 ni njegovega podpis. Oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o podpisu na vlogi, še zlasti pa v zvezi s tem oporeka mnenju izvedenca grafologa. Trdi, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je on podpisal sporno vlogo. Kot zmoten označuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila 21. 5. 2015 sklenjena pogodba o izrednem limitu. Poudarja, da takšna posebna pogodba med strankama ni bila sklenjena. Nasprotuje zaključku, da so mu bila obvestila banke pravilno vročena. Sodišču prve stopnje očita, da se ni izreklo o njegovi navedbi, da mu banka obvestil ni vročala skladno s pravili vročanja. Opozarja, da se v skladu s sodno prakso zgolj po enem neuspelem poskusu vročanja pošiljka še ne šteje za vročeno, temveč bi moralo biti verjetno izkazano naslovnikovo zavestno izmikanje vročitvi pošiljke (VSK sklep I Ip 156/2015). Tudi glede pisanj (obvestil) tožnice stoji na stališču, da mu niso bila pravilno vročena. Izpostavlja, da tožnica ni dokazala, da je bila zavarovalna pogodba med njo in banko v času odobritve izrednega limita tožencu še veljavna. Da naj bi bila veljavna, sodišče prve stopnje posredno in zmotno zaključuje na podlagi drugih okoliščin. Dokazno breme, da zavarovalna polica v času odobritve limita ni bila veljavna, je na tožnici. Ker tožnica ni imela veljavno sklenjene zavarovalne police z banko, pa ni izkazan njen pravni interes, da od toženca zahteva plačilo dolga (275. člen OZ2). Poudarja, da terjatev izvira iz pogodbe med banko in njim ter da za to pogodbo velja obličnost (pisnost), zaradi česar bi morala biti pisna tudi cesijska pogodba med banko in tožnico. Še vedno vztraja pri stališču, da je listina "promet računa za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 5. 2015" najmanj nejasna. Sodišču prve stopnje očita, da jasnost listine utemeljuje le z neprepričljivimi dodatnimi pojasnili tožnice. Poudarja, da morajo biti listine, kakršna je omenjena, skladno s pravili računovodstva popolnoma jasne. Izmotavanja s "preklasifikacijami" dokazujejo le neverodostojnost listine. Če se zgodi napačno knjiženje, je edino pravilno storniranje. Trdi, da tožnica ni prerekala njegovih navedb, da mu je banka onemogočila vpogled v poslovanje in stanje na transakcijskem računu (v nadaljevanju: TRR) ter da je splošno znano, da je konkretna banka poslovala nekorektno in celo nezakonito, zato je te njegove navedbe šteti za resnične. Meni, da bi sodišče prve stopnje te okoliščine moralo upoštevati v kontekstu utemeljenosti in zakonitosti obstoja njegovega dolga. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi, tožencu pa naloži v plačilo tudi vse nadaljnje stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica (zavarovalnica) od toženca (fizične osebe) zahteva plačilo 5.117 EUR (s pripadki), kar predstavlja Banki, d. d., (v nadaljevanju: banka) izplačano zavarovalnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je namreč zatrjevala, da je imela banka pri njej sklenjeno zavarovanje za primer, če bi utrpela škodo zaradi toženčevega nerednega plačevanja obveznosti iz pogodbe o izrednem limitu in ta zavarovalni primer se je uresničil,3 zaradi česar je tožnica banki plačala v tej pravdi vtoževani znesek.4

6. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP5, dejansko pa argumentirano nasprotuje le ugotovljenemu dejanskemu stanju, pri čemer ne predlaga izvedbe dodatnih oziroma novih dokazov, temveč pretežno le vztraja pri trditvah, ki jih je v postopku že podal. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede pravno relevantnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno ter ob tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

7. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri nasprotovanju dejstvu, da je na vlogi za izredni limit s 14. 5. 2015 (priloga A 3 oziroma C 7; v nadaljevanju tudi: sporna vloga) njegov podpis. Ne drži, da je toženec na vseh ostalih dokaznih listinah, ki jih je predložila tožnica, podpisan s polnim priimkom. Na vlogi, v kateri je toženec banko zaprosil za predhodne informacije ob odobritvi izrednega limita (priloga C 8), in na pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z 11. 5. 2015 (priloga C 9) se enako kot na sporni vlogi nahaja zgolj toženčeva parafa.6 Glede na navedeno se je toženec očitno v maju 2015 podpisoval s parafo in ne z običajnim (polnim) podpisom (kot npr. leta 2007, ko je z isto banko sklenil Pogodbo o odprtju in vodenju TRR - glej prilogo A 1). Sicer pa sodišče prve stopnje zaključka o svojstvu podpisa na sporni vlogi ni napravilo le na podlagi zaslišanja toženca (ki res ni prepričljivo potrdil navedbe, da podpis na tej vlogi ni njegov), temveč tudi na podlagi več drugih izvedenih dokazov (to je na podlagi izpovedi bančnega uslužbenca G. O. ter glede na samo vsebino vloge, glede na mnenje izvedenca grafologa in glede na očitno podobnost podpisov, ki se nahajata na vlogah v prilogah C 8 in C 9, ter za katera toženec ne zanika, da bi bila njegova).

8. V nasprotju s tožencem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni kontradiktoren zaključek sodišča prve stopnje ("Zato je prepričljivo tudi, da je vlogo s 14. 5. 2015 podpisal toženec."), ki naj bi sledil ugotovitvi, da se priča (bančni uslužbenec G. O.) ni spominjala, ali je toženec res podpisal sporno vlogo. Toženec v pritožbi prezre, da se omenjeni zaključek sodišča prve stopnje nanaša na tisti del izpovedi priče, v katerem je priča nazorno in koherentno opisala postopek odobritve izrednega limita (s poudarkom na identifikaciji stranke). Ob tem ni moteče, da se priča ni mogla točno spomniti, ali je toženec res podpisal sporno vlogo. Povsem logično je, da se bančni uslužbenec tri leta kasneje tega dejstva točno ne spomni, še posebej upoštevaje okoliščini, da je bil toženec komitent konkretne banke vrsto let (vsaj 8) in da je v tem času večkrat zaprosil za kredit oziroma podpisal več vlog (oboje izhaja iz izpovedi bančnega uslužbenca, iz zaslišanja toženca in iz predloženih listin v spisu).

9. Toženec trdi, da okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je podpisal sporno vlogo (njegovi podatki - ime, priimek, naslov, telefon, številka računa), ne dokazujejo ničesar oziroma da so irelevantne za presojo, ali je on res podpisal sporno vlogo. Trdi, da gre za podatke, s katerimi je tožnica že razpolagala in ne za kakšne nove oziroma dodatne podatke. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da pravilnost podatkov na sporni vlogi predstavlja le dodatno potrditev, da je podpis na sporni vlogi toženčev. Ugotovitev sodišča, da so na sporni vlogi navedeni podatki toženca, pravilnosti katerih toženec ni ugovarjal, je razumeti v smislu, da pravilnih osebnih podatkov o tožencu ne pozna in ne more dati kar kdorkoli. Poleg tega bi bilo nelogično, da bi to sploh storil kdo drug kot toženec, ki v postopku tudi ni zatrjeval in dokazoval, da odobrenega limita ni potreboval, ni koristil, da zanj sploh ni vedel itd. Razen tega toženec tudi ni navedel, katera oseba naj bi v njegovem imenu zaprosila za odobreni limit, ki ga je nato nesporno koristil in prekoračil on.

10. Prav tako ne drži, da mnenje izvedenca grafologa potrjuje, da na sporni listini ni podpis toženca. Izvedenec je potrdil, da je možno, da je sporni in primerjalni rokopis (podpise) napisala ista oseba, saj je ugotovil, da je med obojim najti precej podobnosti (identične rokopisne značilnosti) ter da posebnih razlik ni oziroma da so te posledica naravne variabilnosti in zlasti enostavnosti (spornega) gradiva. Izvedenec sicer ni podal ugotovitve, da je sporni podpis zagotovo toženčev7, je pa navedeno potrdil z zadostno stopnjo zanesljivosti (stopnja 5 na lestvici od 1 (najmanj) do 7 (največ)). Tudi izvedenčeve ugotovitve tako bolj podpirajo predpostavko, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba (kot da bi jih napisali različni osebi). Ker več izvedenih dokazov (ne le mnenje izvedenca) kaže na to, da je toženec podpisal sporno vlogo, pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov v pravilnost tega končnega zaključka sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bila med tožencem (gre za potrošnika8) in banko 21. 5. 2015 sklenjena pogodba o izrednem limitu9 (za čas 6 mesecev v letu 2015 in za znesek 4.900 EUR). Ugotovitev sodišča prve stopnje o sklenitvi pogodbe pravilno temelji na vsebini vloge za izredni limit na TRR s 14. 5. 2015, v kateri je navedeno, da ima ta vloga (skupaj s Splošnimi pogoji) značaj pogodbe (o izrednem limitu), in na neprerekani navedbi tožnice, da je bila pogodba o izrednem limitu na enak način sklenjena tudi že pred tem (z odobritvijo vloge za izredni limit s 4. 11. 2014 - glej A 19). Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za posebno pogodbo, kakršno omenja prvi odstavek 11. člena pogodbe o odprtju in vodenju TRR,10 ki sta jo banka in toženec (torej ne pravdni stranki, kot v pritožbi navaja toženec) sklenila 20. 12. 2007. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu sklenitve pogodbe o izrednem limitu (21. 5. 2015), pri čemer je pravilno stališče sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve sodbe, da navedeni datum niti nima posebnega pomena ter da je banka pogodbo štela za sklenjeno z dnem, ko je ugodila vlogi toženca s 14. 5. 2015. Tako tudi ne drži, da v sodbi ni pojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje kot datum sklenitve pogodbe o izrednem limitu štelo (ravno) 21. 5. 2015. 12. Toženec v pritožbi vztraja pri stališču, da mu obvestila, opomini in odpovedi s strani banke niso bili pravilno vročeni, ob tem pa ne nasprotuje pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da neprerekane navedbe tožnice o toženčevem naslovu vročanja, izpoved toženca in listinski dokazi (prilogi A 9 in A 10) kažejo na to, da je banka toženca obveščala na pravilen način (s pošiljanjem pošiljk na pravilen naslov) in s tem izpolnila svojo obveznost do toženca. S priznavanjem pravilnosti svojega naslova za vročanje (tudi v pritožbi) in s sklicevanjem na ne-dvig posameznih pošiljk zato toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča, da mu je banka obvestila, opomine in odpovedi vročala na pravilen način. Poleg tega ni treba, da bi bilo izkazanih več neuspelih poskusov vročitve iste bančne pošiljke tožencu oziroma da bi se dokazalo, da se je toženec zavestno izmikal vročitvi teh pošiljk. V konkretnem primeru povsem zadošča, da je tožnica dokazala, da je banka izpolnila svoje obveznosti obveščanja toženca v skladu s pogodbo.

13. Pritožbene navedbe o (ne)veljavnosti zavarovalne pogodbe med tožnico in banko ter glede dokaznega bremena o tem dejstvu za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso relevantne. Ali je bila zavarovalna pogodba med tožnico in banko sklenjena ter v času odobritve izrednega limita tožencu še veljavna11, v konkretnem primeru ni pravno pomembno. Za presojo odgovornosti toženca kot povzročitelja škode banki je bistveno, da je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica banki (v zvezi s spornim limitom) 27. 5. 2016 izplačala zavarovalnino (kar dokazuje priloga A 13) in da je toženec za škodo v celoti odgovoren (tega ni uspel izpodbiti). Položaj odgovorne osebe, ki je povzročila škodo, namreč ne sme biti odvisen od tega, ali je oškodovanec sklenil zavarovalno pogodbo ali ne, to je zanj res inter alios acta. Zato je v zavarovalnem pravu uveljavljena (zakonita) subrogacija. Zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine vstopi v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi (povzročitelju škode) - glej določbo prvega odstavka 963. člena OZ, ki predstavlja konkretizacijo 275. člena OZ pri zavarovalni pogodbi. Odškodninski zahtevek oškodovanca oziroma zavarovanca (v konkretnem primeru banke) proti odgovorni osebi do višine izplačane zavarovalnine ex lege preide na zavarovalnico (v konkretnem primeru tožnico) in ta lahko regresni odškodninski zahtevek uveljavlja zoper odgovorno osebo (povzročitelja škode - v konkretnem primeru: toženca).12

14. Ker je terjatev banke do toženca na tožnico (zavarovalnico) prešla že po samem zakonu (prvi odstavek 963. člena OZ), pa nadalje sploh ni pravno pomembno, ali je bila med banko in tožnico sklenjena cesijska pogodba13 (prvi odstavek 417. člena OZ). Subrogacijski regresni zahtevek temelji na zakonu in ne na (cesijski) pogodbi.14 Pritožbene navedbe glede (ne)obličnosti cesijske pogodbe med banko in tožnico so zato pravno nepomembne.

15. Enako velja tudi za vse pritožbene navedbe o vročanja pisanj (obvestil) tožencu s strani tožnice (zavarovalnice). Ali je tožnica toženca 27. 5. 2016 in še z dvema kasnejšima opominoma (s 6. 7. 2016 in 3. 8. 2016) pravilno obvestila o tem, da je sama (zaradi zakonite subrogacije) njegova nova upnica, ter ga pozvala k plačilu dolga, upoštevaje dejstvo, da ne gre za pogodbeni odstop terjatve po 20. členu ZPotK-1 (primerjaj peti odstavek navedenega člena) in glede na toženčevo obrambo ni pravno pomembno. Obvestitev toženca kot dolžnika odstopljene terjatve bi bila pomembna, če bi se toženec skliceval na to, da je vtoževano terjatev že (delno) izpolnil banki pred obvestilom tožnice (ali banke) o odstopu terjatve, in sicer nevedoč za ta odstop (primerjaj prvi in drugi odstavek 419. člena OZ). V konkretnem primeru pa se toženec v pravdi ne brani na takšen način.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nejasnosti dokazne listine "promet računa za obdobje od 1. 12. 2014 do 31. 5. 2015" (A 5), ki jo je predložila tožnica. V nasprotju s tožencem pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bila dodatna pojasnila tožnice o tej listini prepričljiva. Izraz "preklasifikacija pozitivnega stanja" v povezavi z ostalimi podatki na bančnem izpisku jasno kaže na to, da gre za način računovodskega beleženja stanja ob koncu vsakega meseca in ne za dodatne prilive na toženčev račun, kot je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Poleg tega želi toženec vzbuditi dvom v verodostojnost navedene listine le tako, da oporeka njeni obliki (načinu zapisa), medtem ko sami vsebini v njej vnesenih številčnih podatkov ne nasprotuje. Ne trdi namreč, da bi bilo dejansko stanje na njegovem TRR v relevantnem obdobju drugačno (kot na primer, da dovoljenega negativnega stanja sploh ni prekoračil ali da je bila njegova prekoračitev nižja, kot je zatrjevala tožnica). Tako pavšalnemu izpodbijanju višine terjatve ni mogoče slediti.

17. Nadalje toženec v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj naj bi bilo za odločitev v tej zadevi pravno pomembno, da mu je banka onemogočila vpogled v poslovanje in stanje na TRR (kar je bilo možno le po elektronski poti) in da naj bi bilo splošno znano, da konkretna banka posluje nekorektno in celo nezakonito. Ne drži, da tožnica v postopku ni prerekala toženčeve navedbe o onemogočanja vpogleda v TRR s strani banke. Tožnica je v pripravljalni vlogi s 30. 3. 2018 izrecno ugovarjala tej navedbi toženca (glej konec VI. točke omenjene vloge). Da je banka toženca obveščala o negativnem (prekoračenem) stanju na njegovem TRR, pa je tudi dokazala s predloženimi dopisi (A 6 do vključno A 10).

18. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženec zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Toženec je nastop zavarovalnega primera povzročil s tem, da v postavljenem roku in tudi po opominih kredita (v obliki limita) ni vrnil. Zaradi nastopa zavarovalnega primera je tožnica (zavarovalnica) banki vrnila kredit namesto toženca. 4 Gre za regresni odškodninski zahtevek. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 6 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je parafa definirana kot "značilno skrajšan podpis". V konkretnem primeru se je toženec na sporni vlogi ter na vlogah v prilogah C 8 in C 9 podpisal zgolj z začetno črko svojega priimka - X. 7 To, upoštevaje dejstvo, da gre za parafo, niti ni mogoče. 8 Glej definicijo potrošnika v 9. točki 2. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1). 9 Po vsebini gre za potrošniško kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve - primerjaj 5. in 10. točko 2. člena ter 1. točko tretjega odstavka 10. člena ZPotK-1, ki je veljal ob sklenitvi omenjene pogodbe. 10 V prvem odstavku 11. člena navedene pogodbe je določeno, da "banka vodi transakcijski račun v EUR v mejah odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na računu skladno s posebno pogodbo, ki jo sklene z imetnikom računa". 11 Sodišče prve stopnje se je v 18. točki obrazložitve sodbe sicer postavilo na takšno stališče in ga tudi utemeljilo. 12 Glej Ada Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 883. 13 Sodišče prve stopnje je sicer v 20. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je bila takšna pogodba sklenjena. 14 O subrogaciji govorimo, kadar se v obligacijskem razmerju nadomesti predmet izpolnitve (realna subrogacija) ali katera od strank (personalna subrogacija). Eden od primerov personalne subrogacije je tudi cesija (pogodbeni odstop terjatve). Glej dr. Stojan Cigoj v: Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Ljubljana, Uradni list RS, ponatis 2003, strani 350, 351 in 285.