Jedro

Če ugoditev prvemu tožbenemu zahtevku izključuje ugoditev drugemu tožbenemu zahtevku, sta tožbena zahtevka identična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 6.12.1963, ki sta jo sklenili A. L. B. in K. z. G. - D. in s katero je prodajalka prodala parcele št...., vse k.o... za kupnino 260.756,00 din, vrnitev navedenih nepremičnin v last in posest ter ponovno vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sklep prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, podrejeno pa, da sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s tem, da revizijske stroške naloži v plačilo toženi stranki oz. odloči, da so stroški nadaljnji stroški postopka. V reviziji povzema odločitvi in razloge na prvi in drugi stopnji in še dodaja, da bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe ter da je v postopku opr.št. I P 27/85 tedaj tožeča stranka, sedaj tožena stranka, vložila tožbo zaradi dosege dejanj. Zahtevala je torej, da naj sedanja tožeča stranka izstavi overjeno vknjižbeno dovoljenje z izjavo, da kot dedinja po pokojni A. B. L. priznava veljavnost sporne kupoprodajne pogodbe in dovoljuje vknjižbo v zemljiško knjigo. Zato bi odločitev sodišča morala biti drugačna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ravnali, ko sta tožbo tožeče stranke zavrgli. Pri tem nista storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 386. členom ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ne izpodbija več ugotovitve na drugi in prvi stopnji, da je bil izpolnjen vsaj subjektivni element za identičnost tožbenega zahtevka. Strinja se torej, da sta v postopku pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enota v Ljubljani, v zadevi opr.št. I P 27/85 nastopali isti stranki kot v tem postopku, le v nasprotni vlogi.

Še vedno pa tožeča stranka izpodbija obstoj objektivnega elementa za identičnost tožbenega zahtevka. Trdi, da tožbeni zahtevek zato ni bil enak, ker je sedanja tožena stranka v prejšnjem postopku zahtevala "dosego dejanj", ne pa ugotovitve ničnosti pogodbe. To pa ni res. Tožbeni zahtevek v tožbi opr.št. I P 27/85 je imel po vsebini dva dela. Tožeča stranka je od tožene zahtevala ne le izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine, temveč tudi priznanje veljavnosti kupoprodajne pogodbe. Sodišče je torej moralo ugotavljati, ali lahko takšno obveznost tedanji toženi stranki naloži ali ne. Naložilo jo je lahko šele potem, ko je ugotovilo, da je bila pogodba veljavna. Ker je ta odločitev pravnomočna, tedanja tožena stranka, sedaj v vlogi tožeče, ne more več s tožbo zahtevati, da ta pogodba ni veljavna (da je nična). Pravilna je torej ugotovitev sodišč, da ugoditev prvemu tožbenemu zahtevku izključuje ugoditev drugemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje pa še pravilno poudarja, da je že sodišče v prej navedeni pravdi moralo ugotoviti obstoj vseh štirih elementov, ki so potrebni za nastanek veljavne pogodbe: pravo voljo pogodbenih strank, zmožnost in dopustnost predmeta pogodbe, sposobnost pogodbenih strank in obliko pogodbe. Ob tem je moralo po uradni dolžnosti paziti tudi na morebitno ničnost (109. člen v zvezi s 103. členom Zakona o obligacijskih razmerjih).

Le zaradi jasnosti revizijsko sodišče dodaja še naslednje. Tako v prejšnji kot v sedanji pravdi je bila dejanska podlaga za morebitno neveljavnost pogodbe opravilna sposobnost A. L. B. Dejanski podlagi obeh pravdnih postopkov sta bili torej enaki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da morebitni novi dokazi za ugotovitev opravilne sposobnosti prodajalke ne morejo biti predmet nove pravde, temveč izrednih pravnih sredstev zoper prejšnjo pravnomočno odločitev. Nova pravda bi bila mogoča le v primeru, če bi tožeča stranka uveljavljala neveljavnost navedene pogodbe iz povsem drugih razlogov. Uveljavljati bi torej morala povsem drugo dejansko podlago. To pa se v tem postopku ni zgodilo.

Zaradi tega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.