Up-114/05 - 8

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. A., dr. B. B. B., C. C. C., dr. Č. Č. Č., D. D. D. in E. E. E., Ž. Ž., ter F. F. F., G. G. G., H. H., dr. I. I. I. in J. J., Z., ki jih vse zastopa K. K., odvetnik v V., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba dr. A. A. A., dr. B. B. B., C. C. C., dr. Č. Č. Č., D. D. D., E. E. E., F. F. F., G. G. G., H. H., dr. I. I. I. in J. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 442/2002 z dne 28. 10. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2185/2000 z dne 23. 1. 2002 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 46503/0010/96 z dne 24. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnega organa o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije na Ptuju št. 64/45 z dne 27. 8. 1945. Pritožniki se ne strinjajo z izpodbijano odločitvijo in zatrjujejo kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 33. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 17. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Menijo, da je zaplembna odločba nična, ker je treba upoštevati "pravno nemožnost oziroma nedopustnost izvršitve". Navajajo, da na pravno dopusten način ni mogoče izvršiti odločbe, ki je bila izdana napačnemu subjektu. Sklicujejo se na stališča teorije upravnega prava o ničnosti upravnih odločb in na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1141/94 z dne 10. 7. 1996 ter v zvezi s tem zatrjujejo, da ima izvršitev zaplembne odločbe vse znake kaznivega dejanja, saj naj bi šlo za "očitno prekoračitev uradnih pooblastil vseh vpletenih organov zemljiškoknjižnega sodišča, ki je naročilo in izvedlo vpis – prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi od zemljiškoknjižnega lastnika, na katerega se (nična) zaplembna upravna odločba, ki je bila podlaga predmetnega vpisa, ni glasila". S takšnim nezakonitim postopanjem naj bi bil zemljiškoknjižni lastnik nezakonito in samovoljno razlaščen. Ker naj ne bi bilo mogoče izvršiti odločbe, ki je bila izdana napačnemu subjektu, je po mnenju pritožnikov treba šteti, da odločba v pravnem pomenu ni bila izvršena. Pritožniki sodbi Vrhovnega sodišča očitajo tudi neobrazloženost.

B.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev 17. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta deklaracija, ki ni bila sprejeta v obliki mednarodne pogodbe, je del mednarodnega običajnega prava. Vsebina navedene določbe je enaka določbi 33. člena Ustave, ki določa varstvo lastninske pravice. Zato je Ustavno sodišče očitke pritožnikov, ki se nanašajo na kršitev 17. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah presojalo v okviru zatrjevane kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Zatrjevana kršitev pravice do pravičnega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP pa je vsebovana v 22. in 23. členu Ustave. Pritožniki zatrjujejo še kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice iz 25. člena Ustave.

3.V ustavni pritožbi predvsem izražajo svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog (nemožnost izvršitve) iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Z izpodbijano odločitvijo je bilo ugotovljeno, da tudi ničnostni razlog iz 2. točke 279. člena ZUP ni podan, saj so razlogi, ki so jih pritožniki uveljavljali, lahko podlaga kvečjemu za obnovo postopka po 2. točki 260. člena ZUP in ne za uveljavljanje ničnosti odločbe.

4.Z večino navedb v ustavni pritožbi pritožniki oporekajo le pravilni uporabi prava oziroma izražajo svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča, kar pa samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Za kršitev zatrjevanih pravic bi v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa pritožniki kljub obširnosti navedb v ustavni pritožbi ne izkažejo.

5.Predmet ustavne pritožbe je odločitev o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti zaplembne odločbe in ne "postopanje zemljiškoknjižnega sodišča, ki je naročilo in izvedlo vpis …". Zato ustavne pritožbe zoper izpodbijano odločitev ni mogoče utemeljiti z očitki o samovoljnem oziroma nezakonitem ravnanju zemljiškoknjižnega sodišča. Glede na to, da Ustavno sodišče presoja kršitve ustavne pravice samo v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, o kršitvi pravice do zasebne lastnine ni mogoče govoriti že zato, ker sodišče v tem postopku sploh ni odločalo o odvzemu lastninske pravice temveč o obstoju razlogov, iz katerih se odločba lahko izreče za nično.

6.Pritožniki tudi sicer utemeljujejo ustavno pritožbo na podlagi zmotnega izhodišča, da nezakonita oziroma nepravilna odločba ni izvršljiva. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up- 485/02 z dne 19. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/05), na katero se sklicujejo tudi pritožniki, pojasnilo, da je pravnomočna odločba izvršljiva, ne glede na to, da gre lahko za nezakonito oziroma nepravilno odločbo. Postopek za ugotovitev ničnosti upravne odločbe namreč ni pravno sredstvo za presojo, ali je bilo v postopku za izdajo odločbe o zaplembi premoženja dejansko stanje pravilno ugotovljeno, in ne za presojo, ali je bila ta odločba izdana zaradi napačne uporabe prava. Zmotno je tudi prepričanje pritožnikov, da je neka odločba nična zaradi napak pri njenem izvrševanju. Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje pritožnikov na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1141/94 z dne 10. 7. 1996. Pritožniki namreč omenjene sodbe niti ne prilagajo niti ne navajajo, da bi bilo z njo drugače odločeno v enakem primeru, kot je obravnavani. Zgolj dejstvo, da pritožniki pravo, tj. dejansko in pravno nemožnost izvršitve, razumejo drugače od sodišč, pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev sicer pavšalno zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

7.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi sicer lahko šlo, če sodišče ne bi navedlo odločilnih dejstev za svojo odločitev, kot to trdijo pritožniki. Vendar tudi za utemeljitev te kršitve ne zadošča pavšalen očitek pritožnikov o neobrazloženosti sodbe Vrhovnega sodišča. Občutek pritožnikov, da je Vrhovno sodišče z njihovim zahtevkom opravilo mimogrede in da "glavno vsebino predstavlja povzemanje navedb strank v postopku", tega očitka ne konkretizira. Neutemeljenost tega očitka pa izhaja že iz obširnih navedb v ustavni pritožbi, s katerimi pritožniki polemizirajo s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Dejstvo, da je obrazložitev razlogov za zavrnitev pritožbe krajša od povzetka navedb strank, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o utemeljenosti očitka o neobrazloženosti sodne odločbe.

8.Glede na navedbe v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na nedopustnost razlastitve nepremičnin, Ustavno sodišče pojasnjuje še, da se je zakonodajalec očitno zavedal, da je izpodbijanje posamičnih aktov o podržavljenju praktično nemogoče. Zato je s sprejemom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) vračanje premoženja uredil tako, da se v denacionalizacijskih postopkih predpisi, ki so bili podlaga za podržavljenje, ne uporabljajo. Zato tudi ni razveljavil oziroma odpravil posamičnih aktov o podržavljenju premoženja. Za uveljavljanje pravice do vračila premoženja v postopku denacionalizacije tudi ni treba predhodno doseči razveljavitve, odprave ali ničnosti akta o podržavljenju. Iz kroga denacionalizacijskih upravičencev so praviloma izključene le osebe, ki so že od tuje države imele pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan