Jedro

Ker vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti zgolj z vidika zakonske ureditve, ne navaja pa okoliščin, ki bi potrjevale njegovo trditev, da je sodišče s podaljšanjem pripora ravnalo v nasprotju z načelom sorazmernosti, je zahteva neutemeljena.

Izrek

Zahteva obtoženega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s sklepom z dne 18.10.2000 zoper obtožene A.B., A.M., A.B. in B.A. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 27.10. tudi pritožbi obtoženega A.M. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obtoženi A.M. na podlagi 4. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da sta sodišči kršili določbo 2. odstavka 192. člena ZKP, saj pri izbiri ukrepa nista upoštevali načela, da ne uporabita strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Po oceni vložnika zahteve je v njegovem primeru tak ukrep varščina. Od Vrhovnega sodišča zahteva, "da ugotovi in potrdi izkazano kršitev 192. člena točka 2 (očitno mišljeno 2. odstavek) ZKP, v zvezi z neupoštevanjem predhodno podanega in zavrnjenega predloga nadomestitev ukrepa (protizakonitega) pripora z varščino in možnimi komplementarnimi ukrepi in poda temu ustrezno razsodbo." Vrhovna državna tožilka K. U.-K. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da so podani razlogi za odreditev (verjetno mišljeno podaljšanje pripora) in je upoštevalo tako način storitve, okoliščine kaznivega dejanja in tudi osebne okoliščine na strani obtoženca. Obstoj pripornega razloga je bil pravilno ugotovljen, zato po presoji vrhovne državne tožilke ni pogojev, da bi sodišče obtoženemu A.M. pripor nadomestilo s kakim izmed milejših ukrepov, za kar se sam zavzema. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obtoženega A.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve obstoja utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za odreditev in podaljšanje pripora, ne izpodbija. Prav tako pravnomočni sklep ne napada glede danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočna odločba pa je po mnenju obtoženega A.M. nezakonita, ker ni podan nadaljnji pogoj za pripor, saj podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi in se zato da ponovitvena nevarnost odpraviti tudi z varščino kot milejšim ukrepom.

Obtoženi A.M. ima prav, ko izpostavlja subsidiarnost pripora in da mora sodišče pri odločanju o tem, katerega od ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti bo uporabilo, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe, ter da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Drži tudi, kar navaja vložnik zahteve, da je obtožen kaznivega dejanja zoper gospodarstvo iz XXIV. poglavja Kazenskega zakonika in da je zakonska ureditev taka, da se da v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 196. člena ZKP, pripor nadomestiti z varščino. Zgolj dejstvo, da obtoženi A.M. ni obtožen kaznivih dejanj, za katere bi bila odprava pripora odrejenega iz ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP že po zakonu izključena, ne pomeni, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit zato, ker je sodišče zoper obtoženca podaljšalo pripor in ni uporabilo varščine kot milejšega ukrepa. Vložnik zahteve pravnomočno odločbo izpodbija zgolj z vidika zakonske ureditve, ne navaja pa prav nobene okoliščine, ki bi potrjevala njegovo trditev, da je sodišče s podaljšanjem pripora ravnalo v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da je obtoženi A.M. s soobtoženci sodeloval pri dobro organiziranem in v naprej pripravljenem kaznivem dejanju in je imel jasno določeno vlogo pri njegovi izvršitvi, da naj bi ponarejen denar, od katerega da je bil zasežen le manjši del, razpečevali v Sloveniji in tujini ter da je bil že obsojen zaradi drugovrstnega kaznivega dejanja. Glede na način storitve in okoliščine kaznivih dejanj ter obtoženčevo prejšnje življenje je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zaključilo, da je pri obtoženem A.M. podana tolikšna stopnja verjetnosti, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno. Presoja v napadeni odločbi glede stopnje ponovitvene nevarnosti pri obtoženem A.M. je prepričljiva. Pripor je bil vložniku zahteve podaljšan zaradi preprečitve ponovitve kaznivega dejanja, s katerim se ogroža varnost ljudi. Glede na težo kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, je podana sorazmernost med posegom v obtoženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem navedene varovane dobrine na drugi strani. Zato vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, kolikor pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora izpodbija zaradi kršitve po 3. točki 1. odstavka 420. v zvezi z 2. odstavkom 192. člena ZKP.

Obtoženi A.M. ne more omajati zakonitosti napadenega sklepa niti s trditvijo, da sodišči nista upoštevali predhodno podani in zavrnjeni predlog za nadomestitev pripora proti sprejemu varščine. Obtoženi A.M. je odpravo pripora proti sprejemu varščine predlagal že po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, tako da ta okoliščina nima nobenega vpliva na zakonitost napadene pravnomočne odločbe. Za presojo zakonitosti je pomembno procesno stanje v času, ko je bila izpodbijana pravnomočna odločba sprejeta.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje obtoženi A.M. v svoji zahtevi, ni podana, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.