Jedro

Vlogo za začasno prebivanje tujca v RS upravni organ zavrne lahko tudi, če obstajajo razlogi iz javnega reda za odpoved prebivanja tujcu (1. alinea 23. člena ZT).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za notranje in obrambne zadeve občine z dne 24.11.1993, s katero ta ni ugodil vlogi tožnika za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, iz razloga, ker to terjajo razlogi javnega reda. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je bil tožnik s sodbo enote temeljnega sodišča pravnomočno obsojen na šest mesecev zapora, pogojno za dve leti. Tožena stranka je zato z uporabo določbe 1. alinee 23. člena zakona o tujcih (ZTuj), ki določa odpoved prebivanja tujcu, po diskrecijski pravici pristojnega organa, kadar to terjajo razlogi javnega reda, v navedenem primeru odločila, kot izhaja iz odločbe. Pooblastilo za uporabo diskrecijske pravice izhaja iz 2. odstavka 15. člena ZTuj, ki določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje lahko tudi podaljšuje. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku v tej določbi sicer ni določen, ugotoviti pa ga je mogoče iz drugih določb VI. poglavja ZTuj, ki govori o kršitvah javnega reda in miru in obsodbah za kazniva dejanja. Tožena stranka ocenjuje, da zoper izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji obstajajo razlogi iz 23. člena ZTuj.

Tožnik navedeno odločbo izpodbija, ker je tožena stranka napačno uporabila 1. alineo 23. člena ZTuj. V pomanjkanju pravne podlage se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe neutemeljeno sklicuje na prosti preudarek. Z navedenim načinom odločanja je tožena stranka kršila temeljno načelo zakonitosti. Izjemnost odločanja po prostem preudarku terja njegovo restriktivno uporabo in razlago, hkrati pa je tudi takšno odločanje vezano na popolno ugotovitev vseh okoliščin in dejstev ter pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države onemogočajo izdajo dovoljenja. Tožena stranka ni ugotovila obsega njegovih kršitev in njihovo naravo. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in iz nje tudi ni razvidna narava kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen. Njegov primer nima nič skupnega s kaznivimi dejanji, ki jih navaja VI. poglavje ZTuj, in je zato sklicevanje tožene stranke na določbe navedenega poglavja, v zvezi s kaznivimi dejanji, za odločanje v tem postopku brez pravne podlage. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ugovarja, da tožena stranka ni imela pravne podlage za odločanje po prostem preudarku, da v izpodbijani odločbi ni ugotovila obsega eventuelnih tožnikovih kršitev in njih narave, da izpodbijana odločba ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ne pove, kateri razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države onemogočajo izdajo dovoljenja. Po mnenju sodišča so navedeni ugovori neutemeljeni. Tožena stranka v izpodbijani odločbi res ne navaja kaznivega dejanja, za katero je bil tožnik obsojen, vendar pa se v odločbi sklicuje na kazensko sodbo, s katero je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja. Tožena stranka svojo ugotovitev, da je tožnik kršil javni red, opira na javno listino (pravnomočno sodbo). Po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 164. člena). To pomeni, da velja domneva, da je resnično tisto, kar je v njej določeno. V tem primeru iz navedene pravnomočne sodbe izhaja, da sta podana kaznivo dejanje in tožnikova kazenska odgovornost, torej, da je s tem kaznivim dejanjem tožnik kršil javni red. Zato je po mnenju sodišča tožnik v zmoti, ko izpodbija odločbo iz razloga, da iz nje ni razvidna narava kaznivega dejanja, za katero je bil tožnik obsojen. Neutemeljena je tudi trditev tožnika, da tožena stranka ni navedla razloga, ki onemogoča izdajo dovoljenja, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da se tožniku ne izda dovoljenje za začasno prebivanje, ker to terjajo razlogi javnega reda. Glede stališča tožene stranke o uporabi diskrecijske pravice, sodišče v tem primeru nima pomislekov, prav tako pa se strinja tudi z odločitvijo tožene stranke, ki je zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razlogov 1. alinee 1. odstavka 23. člena ZTuj.

Ker tožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).