Jedro

Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred je odvisna od odločitve njegovega predstojnika. Ker ne gre za pravico, ki bi šla javnemu uslužbencu na podlagi zakona, je ta ne more iztožiti. Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače, kot bi šla na podlagi uvrstitve v višji plačni razred, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odpravi se sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ....

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko uvrstiti v pet razredov višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta sekretarja, to je v 49. plačni razred.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od izdaje sodbe za čas od dne 31. 8. 2010 dalje, plačo obračunati tako, da se upošteva povišanje pri osnovni plači za znesek uvrstitve v pet razredov višji plačni razred, to je v 49. plačni razred, ter tožeči stranki po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati razliko med tako obračunano plačo in dejansko obračunano plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega šestega v mesecu za znesek razlike v plači preteklega meseca do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 564,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 690,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 11. 2011 (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožečo stranko uvrsti v pet razredov višji plačni razred od plačnega razreda delovnega mesta sekretarja, to je v 49. plačni razred (II. točka izreka sodbe) in ji v roku 15 dni od izdaje sodbe za čas od dne 31. 8. 2010 dalje obračuna plačo tako, da se upošteva povišanje pri osnovni plači za znesek uvrstitve v pet razredov višji plačni razred, to je 49. plačni razred ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplača razliko med tako obračunano plačo in dejansko obračunano plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega šestega v mesecu za znesek razlike v plači preteklega meseca do plačila (III. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike med plačo, ki jo je tožeča stranka prejela in plačo v skladu s povišanjem osnovne plače za znesek uvrstitve v 5 razredov višji plačni razred, to je 49. plačni razred, pred 31. 8. 2010 se zavrne (IV. točka izreka sodbe). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 689,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka sodbe).

Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, tudi pritožbene, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je tožnik s 1. 5. 2009 s pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in bil razporejen na uradniško delovno mesto sekretar v Kabinetu ministra. S 1. 6. 2009 je bil z odločbo Vlade RS imenovan za generalnega sekretarja v Ministrstvu za .... Po prenehanju položaja na podlagi 5. odstavka 83. člena ZJU je bil z aneksom št. 2. k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2010 premeščen na isto delovno mesto kot pred imenovanjem na položaj, pripadala pa mu je plača v višini 44. plačnega razreda. Po izdaji soglasja Vlade RS je dne 28. 12. 2010 sklenil aneks št. 4 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bil premeščen na drugo delovno mesto in kjer mu je bila določena pravica do za pet razredov višjega plačnega razreda od plačnega razreda delovnega mesta. Ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma ob imenovanju v naziv ali višji naziv, se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv skladno z 2. odstavkom 19. člena ZSPJS, uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, vendar ne v višji plačni razred kot ga je možno doseči z napredovanjem. Za to uvrstitev mora skladno s 1. alineo 2. odstavka tega člena podati soglasje Vlada RS. Odločitev, ali bo javnega uslužbenca uvrstil v ta plačni razred, sprejme minister, ki skladno s 1. odstavkom 33. člena ZJU izvršuje pravice in obveznosti delodajalca oziroma odloča o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Zato ta uvrstitev ni pravica javnega uslužbenca iz delovnega razmerja, ampak je odločitev o tej pravici diskrecijska pravica predstojnika, pod pogoji določenimi z zakonom, torej tudi po pridobljenem soglasju. Soglasje Vlade RS k uvrstitvi v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, je sicer pogoj za tako uvrstitev, ni pa hkrati pravno obvezujoče za predstojnika. Plača se skladno s 3. členom ZSPJS določi s pogodbo o zaposlitvi oziroma aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma s sklepom, zato se kljub danemu soglasju brez sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi oziroma izdaje sklepa o določitvi plače, javnemu uslužbencu ne more na novo določiti plača. V konkretnem primeru se je predstojnik, kljub pridobitvi soglasja Vlade RS odločil, da akta, ki bi tožniku omogočil pravico do višjega plačnega razreda, ne bo izdal, na to odločitev pa ne more vplivati dejstvo, da je predstojnik predlog za izdajo soglasja, ki do javnega uslužbenca ni zavezujoč akt, posredoval Vladi RS. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe napačno interpretiralo navedbe in dokaze tožene stranke in na tej podlagi sprejelo tudi napačno odločitev. Tožena stranka pa še opozarja, da po izdaji sklepa Vlade RS o podaji soglasja ni mogla več izdati tožeči stranki aneksa h pogodbi o zaposlitvi, saj se to skladno z 19. členom ZSPJS lahko opravi le ob zaposlitvi oziroma razporeditvi. Tožnik je bil s 1. 8. 2010 znova premeščen na isto delovno mesto kot pred imenovanjem na položaj, sklep Vlade pa velja šele od 31. 8. 2010, tako da zakonski pogoji niso bili več izpolnjeni.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Navedbe tožene stranke o spremenjenih okoliščinah po izdaji soglasja Vlade RS so pritožbene novote, za katere tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih ni podala med postopkom. Glede njih pa tožeča stranka zgolj iz previdnosti dodaja, da so tudi vsebinsko neutemeljene. Vztraja pri navedbah, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, še enkrat pa poudarja, da je neobrazložen odstop od dejanske uvrstitve v višji plačni razred po podanem predlogu, v katerem so obrazloženi utemeljeni razlogi, ki po mnenju predstojnika opravičujejo takšno odločitev in izdanemu soglasju Vlade RS, ki potrjuje pravilno uporabo diskrecijske pravice predstojnika, predstavlja samovoljno in arbitrarno ravnanje, ki ni združljivo z ustavno opredeljeno funkcijo diskrecijskega odločanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v soglasju s strankama v zadevi odločilo brez naroka za glavno obravnavo na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) in ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Odpravilo je sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 11. 2011, s katerim je ta zavrnila tožnikov zahtevek za varstvo pravic, s katerim je zahteval, da se ga na podlagi soglasja Vlade Republike Slovenije podanem na podlagi predloga tožene stranke, uvrsti v 49. plačni razred, ki je za pet plačilnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda tožnika na delovnem mestu sekretar. Posledično je sodišče naložilo toženi stranki, da tožnika uvrsti v 49. plačni razred, da mu od 31. 8. 2010 dalje obračuna plačo tako, da se upošteva to povišanje pri osnovni plači ter tožniku izplača neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega šestega v mesecu za razliko v plači iz preteklega meseca. Ugotovilo je, da predstojnik, ki skladno z 19. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) poda Vladi RS predlog za izdajo soglasja za uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, po pridobitvi soglasja, ne more in ne sme brez utemeljenih razlogov odstopiti od uvrstitve tega javnega uslužbenca v plačni razred, za katerega je vlada dala soglasje. Tožena stranka pa tega ni storila niti na podlagi zahteve za varstvo pravic, ki jo je vložil tožnik. Po stališču sodišča prve stopnje, se pooblastilo odločanja po prostem preudarku nanaša zgolj na ugotavljanje utemeljenih razlogov, ko pa so ti enkrat ugotovljeni in je soglasje podano, se diskrecijska pravica predstojnika glede uvrstitve v plačni razred zaključi. Takšno stališče pa je po mnenju sodišča prve stopnje zavzela tudi vlada, ko je v sklepu navedla, da velja določitev višjega plačnega razreda z dnem izdaje soglasja.

Po 2. odstavku 19. člena ZSPJS se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi, na podlagi soglasja, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, vendar ne višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem. Tako je ministrica za gospodarstvo na vlado podala predlog, da izda soglasje za uvrstitev tožnika, ki je bil premeščen na delovno mesto sekretar v 44. plačnem razredu, za uvrstitev v pet razredov višji plačni razred in sicer v 49.. Vlada je soglasje podala 31. 8. 2010, vendar tožena stranka tožnika ni uvrstila v 49. plačni razred.

Določilo 19. člena ZSPJS daje ministru kot predstojniku, ki skladno s 1. odstavkom 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) izvršuje pravice in obveznosti delodajalca, pravico, da lahko javnega uslužbenca ob izpolnjevanju pogojev in po pridobitvi soglasja vlade uvrsti v do pet razredov višji plačni razred od tistega, ki mu pripada glede na delovno mesto oziroma naziv. Pravilno opozarja pritožba, da ni diskrecijska pravica predstojnika le, da ugotavlja, ali obstajajo utemeljeni razlogi za uvrstitev v višji plačni razred, ampak je njegova pravica tudi, da se lahko odloči, ali bo z odločbo tega javnega uslužbenca dejansko uvrstil v višji plačni razred, čeprav je sicer vlada za to že dala soglasje. Le - to je namreč le eden od pogojev, ki jih zakon določa, da lahko predstojnik javnega uslužbenca uvrsti v višji plačni razred, ni pa obvezujoč akt za predstojnika, zato po pridobitvi soglasja ni dolžan izdati odločbe o uvrstitvi v višji plačni razred. Napačno si sodišče prve stopnje razlaga, da je tudi vlada zavzela stališče, da se diskrecijska pravica predstojnika glede uvrstitve v plačni razred zaključi po tem, ko so utemeljeni razlogi ugotovljeni in je podano soglasje, saj je v sklepu z dne 31. 8. 2010 v drugem odstavku navedla, da velja določitev višjega plačnega razreda z dnem izdaje soglasja. Kot je že navedeno, se šele po pridobitvi soglasja predstojnik lahko odloči, da bo javnega uslužbenca uvrstil v višji plačni razred, zato ga ne more uvrstiti za nazaj, npr. z dnem premestitve na to delovno mesto, ali pa z dnem, ko je podal predlog vladi za podajo soglasja. Tako je lahko javni uslužbenec uvrščen v višji plačni razred najprej z dnem podaje soglasja, nikakor pa iz tega ne izhaja, da ga mora predstojnik uvrstiti v višji plačni razred.

Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po 2. odstavku 19. člena ZSPJS je v bistvu njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika, zato to ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi mu pripadala po zakonu, ampak zakon daje možnost predstojniku, da mu to pravico podeli ali pa tudi ne. Tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena v zvezi z 5. alineo 358. člena ZPP.

Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh v pravdi. Ker tožnik v sporu ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka. O njih je sodišče odločilo na podlagi priglašenih stroškov tožeče stranke, skladno s 154. in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Tako je tožnik dolžan toženi stranki povrniti nagrado za postopek v višini 544,70 EUR – tar. št. 3100, pavšalni znesek za ptt storitve v višini 20,00 EUR – tar. št. 6002, kar skupno znaša 564,70 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi – tar. št. 3210 – v višini 670,40 EUR in pavšalne materialne stroške v višini 20,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožnik krije sam.