Jedro

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za odpravo odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS z dne 4. 5. 2017 in odločbo RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 30. 6. 2017, ter da je tožena stranka dolžna izdati odločbo s katero bodo na podlagi Zakona o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije, tožnici priznane pravice iz naslova insolventnosti delodajalca v roku 30 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 140,45 EUR v roku 8 dni po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper II. točko izreka (odločitev o stroških postopka), zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev o stroških ni v skladu z veljavnimi predpisi in sodno prakso v podobnih primerih. Sklicuje se na Zakon o sodnih taksah, in sicer, da se sodne takse v socialnih sporih nepremoženjske narave ne plačujejo, ter na 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, da v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zavod krije svoje stroške, ne glede na izid postopka. Glede na načelo, da mora sodišče v bistveno podobnih primerih odločiti enako, bi morala v konkretnem postopku vsaka stranka morala kriti svoje stroške postopka. Ker je v konkretni zadevi šlo za odločanje o pravici socialnega varstva, kar je razvidno iz 1.a člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije, bi bilo potrebno uporabiti Direktivo Sveta 80/987/EGS o približevanju držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Iz direktive je po mnenju tožnice na več mestih razvidno, da gre pri pravicah v primeru insolventnosti delodajalca za pravice iz socialne varnosti. Tožnica se sklicuje tudi na 162. člen ZPP, in opozarja še na pravnomočno odločitev v zadevi opr. št. IV Pd 1491/2017, kjer je šlo za isto dejansko in pravno podlago, kot v predmetni zadevi. Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, da odločitev o stroških postopka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep o stroških postopka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi o stroških postopka odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, in stroške postopka tožene stranke naložilo v plačilo tožnici, ki v sporu ni uspela.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da v predmetni zadevi gre za socialni spor, saj navedeno ne izhaja niti iz Zakona o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskim skladom Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 - ZJSRS), niti iz Direktive Sveta 80/987/EGS o približevanju držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v 5. točki prvega odstavka 7. člena določa stvarno pristojnost socialnega sodišča, na področju socialnih prejemkov. Pri zahtevku tožnice ne gre za socialno varstveno dajatev, ki je kot taka določena v predpisih o socialnem varstvu. Za pridobitev pravice delavca, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, iz sredstev Sklada, ZJSRS, ne določa premoženjskega cenzusa, in prav tako ne gre za pristojnost socialnega sodišča za odločanje v socialnem sporu, po tretjem odstavku 7. člena ZDSS-1. ZJSRS v tretjem odstavku 22. člena določa, da v sporih zoper odločbe Ministrstva, pristojnega za delo, odloča pristojno Delovno in socialno sodišče. Ali gre za individualni (premoženjski) delovni spor, ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve in gre še vedno za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu tožniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dne izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrugacija).

7. Za odločitev o stroški v predmetni zadevi ne pride v poštev niti 162. člen ZPP. V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo RS, skladno z Zakonom o državnem odvetništvu (Ur. l. RS, št. 23/2017 - ZDOdv). To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija), v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade (sklep VDSS opr. št. Pdp 691/2013 z dne 29. 8. 2013).

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).