Jedro

Pravnomočnost prisojene odškodnine daje oškodovancu vedeti, da je plačilo oškodovancu izvršeno zgolj zaradi spoštovanja pravnega reda.

Dejstvo vložitve revizije in smiselnost vlaganja revizije le ko revident zase pričakuje ugodnejšo rešitev od pravnomočne odločitve, pa oškodovancu da vedeti, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila. To oškodovanca zavezuje k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem, ko tako ni podlage za trošenje denarja na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Ob dejstvu, da je oškodovanec kljub vedenju o možnosti znižanja odškodnine ves denar porabil, se njegova poštenost utemeljeno postavi pod vprašaj in je moč zahtevati nazaj neutemeljeni plačani znesek odškodnine.

Izrek

Ob zavrnitvi pritožbe tožene stranke in ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Tožena stranka A. S. je dolžan plačati tožeči stranki Z. T. d.d. L., OE C. znesek 3.299,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.11.1997 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka A. S. je dolžna plačati tožeči stranki Z. T. d.d. L., OE C. v roku 15 dni stroške pravdnega postopka v znesku 884,27 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka A. S., ki sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v roku 15 dni pod izvršbo tožeči stranki Z. T. d.d L., OE C. plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 296,86 EUR.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 790.784,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.10.1997 dalje do plačila ter ji povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe prvega sodišča dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Nadalje je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 616.484,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16.3.2006 dalje do plačila, tudi v 15 dneh in pod izvršbo.

Proti takšni odločitvi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Medtem, ko tožena stranka izpodbija zgolj stroškovno odločitev, tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o glavni stvari. Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni bil obveščen o reviziji. En izvod revizije je bil po določilu 375. čl. ZPP vročen pooblaščencu tožene stranke, temu pooblaščenec ni oporekal. S tem, ko je pooblaščenec vedel za revizijo se pa šteje, da je zanjo vedel tudi toženec. Po določilu 137. čl. ZPP se pisanja v primerih, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo le pooblaščencu in s tem se šteje, da je bila revizija vročena stranki. Opustitev ravnanja pooblaščenca ne more biti v škodo tožeče stranke, ki se je zanašala na zakonsko ureditev vročanja. Pooblaščenci bi kot dobri strokovnjaki morali obvestiti stranko, da je tožeča stranka vložila revizijo. Če pa je niso, pa to ne more biti na škodo tožeče stranke. Pritožba citira odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z opr. št. II Ips 154/2004, po kateri je treba ugotavljati, kako je toženec ravnal z denarjem, če je toženec bil obveščen, ali bi moral biti obveščen o vloženi reviziji in je vedel, ali bi moral vedeti, da je zavarovalnica plačala, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila revizijo. Po tej odločbi ni bistveno, ali so pooblaščenci toženca obvestili. Bistveno je, ali bi ga morali obvestiti in o posledicah uspeha revizije in tako bi toženec moral vedeti, da je tožeča stranka vložila revizijo, kar lahko pripelje do tega, da bo del odškodnine moral vrniti. Toženec je v vlogi z dne 3.12.1998 podrobno opisal kdaj in kako je porabil odškodnino. Postavke iz tč. 1 do 14 je porabil do avgusta 1997, ostale zneske v skupni višini 19.620,00 DEM pa v času od oktobra 1997 do avgusta 1998. Toženec je v izpovedbi potrdil, da drži to, kar je zapisano v pripravljalnih vlogah. Sodišče je povzelo le postavke iz tč. 1 do 14, ostalih postavk pa sploh ne omenja. Takšno ravnanje sodišča je sporno, saj obravnava le trditve, ki so tožencu v korist. Trditev, ki pa kaže, da je ob prejemu revizijske sodbe razpolagal še s precejšnjim delom odškodnine, pa sodišče ne obravnava. Tudi preračuni o tekočih življenjskih stroških so zgolj ugibanje in so ob zapisu v vlogi z dne 3.12.1998 povsem odveč. Sodišče bi moralo slediti pisnim navedbam pod tč. 9 vloge z dne 3.12.1998, ne pa kasnejšim korekcijam. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka meni, da bi ji moralo sodišče za vlogo z dne 19.1.1999 priznati vsaj 225 točk, za urnino v zvezi z glavno obravnavo dne 20.1.1999 pa 100 točk. Tudi za pripravljalne vloge z dne 29.11.1999, 17.12.1999 in 6.6.2000 bi ji sodišče moralo priznati po 225 točk. Predlaga spremembo odločitve o stroških, tako kot tožeča stranka pa tudi ta stranka priglaša pritožbene stroške.

Medtem, ko tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke, je slednja odgovorila na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev, priglaša pa tudi stroške zvezi s tem dejanjem.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, ob spremenjeni odločitvi sodišča prve stopnje pa se je pritožba tožene stranke izkazala za brezpredmetno in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Tožeča stranka svoj zahtevek na plačilo, po višini med pravdnima stranka nespornega, zneska 790.748,00 SIT (3.299,73 EUR) gradi na pravni podlagi iz 3. oddelka II. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja neupravičeno pridobitev. Osnovno načelo vračanja je opredeljeno v določilu 210. čl. ZOR, kjer je postavljena obveznost, da kadar je del premoženja ene osebe prešel na kakršenkoli način na premoženje druge osebe, pa za to ni bilo podlage, ali je ta odpadla, je pridobitelj dolžan to vrniti, če je mogoče, sicer pa se lahko nadomesti vrednost dosežene koristi. Omejitev tega načela pa izhaja iz določila 216. čl. istega predpisa, ko ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.

V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja plačilo preveč plačane odškodnine za negmotno škodo, torej gre za primer iz določila 216. čl. ZOR, ko v primeru plačila poštenemu prejemniku zahtevek na vrnitev ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe že dalo odgovor na vprašanje, ali je šlo v danem primeru za neutemeljeno plačilo, ko se je v zvezi z ugotavljanjem vprašanja toženčeve poštenosti postavilo na stališče, da je plačilo celotne odškodnine postalo delno neutemeljeno zaradi odločitve revizijskega sodišča o znižanju že pravnomočno prisojene odškodnine.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo, zakaj šteje, da je toženec prejeto odškodnino do takrat, ko je plačilo postalo delno neutemeljeno, že v celoti porabil, ko je natančno pojasnilo vse izdatke v času od 5.12.1995 pa do avgusta 1997 ter da preostali znesek (13.000,00 DEM) ni pretiran za kritje tekočih življenjskih stroškov, ko je ugotavljalo, da toženčeva hči in zet v tem času nista bila zaposlena, da sta dobila še otroka in da tudi toženčeva žena ni imela velikih dohodkov. Tako je sodišče prve stopnje sprejemljivo pojasnilo, da je znesek realen, ko je normalno, da si je družina ob odškodnini več privoščila.

Vendar pa kljub temu dognanju, ob pravilni uporabi materialnega prava, ni na mestu odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po citiranem določilu 216. čl. ZOR je moč prejeto obdržati le, če je bil znesek odškodnine, obravnavan tudi v tej zadevi, plačan poštenemu prejemniku. Ravno o slednjem pravnem standardu je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje sprejelo napačen materialnopravni zaključek, ko je toženca štelo kot poštenega prejemnika. Na strani prikrajšanega ne sme biti krivde, ali pomanjkanje skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Tako oškodovanec, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi. Na njegovi strani je potrebno prepričanje, mu tisti, ki mu izplača odškodnino iz naslovov po 216. čl. ZOR, to tudi dolguje. Če pa pravna podlaga kasneje odpade, je pa pomembna oškodovančeva zavest o takšni možnosti. Če oškodovanec ve, da je bilo plačilo odškodnine izvršeno zgolj zato, da bi se plačnik izognil postopku prisilne izvršbe in ve tudi, da je plačnik vložil tudi izredno pravno sredstvo, mora imeti pred očmi, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila. Takšno vedenje pa ga vsekakor zavezuje k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem. Tak prejemnik denarja je zavezan k temu, da prejetega denarja ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. V nasprotnem primeru, če denar potroši, se njegova poštenost utemeljeno postavi pod vprašaj.

Tožena stranka ni osporavala trditve tožeče stranke, da je bila revizija vložena 9.11.1995 in da je bil tudi toženčev pooblaščenec o reviziji obveščen nekaj dni kasneje, torej novembra 1995, kar je časovno pred dnem 4.12.1995, ko je pooblaščenec tožencu izplačal odškodnino (po blagajniškem prejemku), ki je bila pooblaščencu nakazana dne 20.11.1995. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil pooblaščenec seznanjen z vložitvijo revizije, tudi pritožbeno ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali se z vročitvijo revizije zgolj pooblaščencu lahko šteje, da je z vložitvijo revizije seznanjen tudi toženec. V nasprotju z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da ni moč šteti, da je za revizijo vedel tudi toženec osebno, pritožbeno sodišče šteje, da je takšna domneva povsem na mestu. Povsem sprejemljivo je pritožbeno naziranje tožeče stranke, ko sklicujoč se na določilo 137. čl. ZPP izpostavlja, da se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo samo njemu, razen, če je z zakonom drugače določeno. Določila ZPP iz 26. poglavja, ki urejajo tudi revizijo, kot izredno pravno sredstvo, o vprašanju vročanja nimajo posebnih določb, zato je povsem veljavna in učinkovita vročitev s strani takrat tožene stranke vložene revizije zgolj pooblaščencu takrat tožeče stranke. Takšna vročitev se ne zahteva zgolj za seznanitev stranke z dejstvom vložene revizije, ampak tudi zaradi omogočanja možnosti odgovoriti na revizijo. Jasno je, da je revizija smiselna le, če se predlaga za revidenta ugodnejša rešitev, kot pa je bila sprejeta s pravnomočno sodbo, oziroma za nasprotno stranko manj ugodna rešitev. Nasprotna stranka pa sme z vprašanji iz revizije polemizirati. Takšna izpeljava načela kontradiktornosti tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi jasno kaže, da vročitev revizije nasprotni stranki ni zgolj seznanitev te stranke z dejstvom vloženega izrednega pravnega sredstva, ampak predpostavlja vsebinski pristop nasprotne stranke k dejstvu vložitve takšnega pravnega sredstva. O dejstvu vložitve tega izrednega pravnega sredstva je bila sedanja tožena stranka pravilno obveščena. Sedanja tožeča stranka se je utemeljeno zanašala na zakonsko ureditev vročanja. V nasprotju s kazensko pravno ureditvijo, ko zagovornik stranki (obtožencu) pomaga, v civilnem postopku pooblaščenec dela namesto stranke, saj imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama (določilo 92. čl. ZPP). Tako ima vročitev revizije v odgovor pooblaščencu enak pravni učinek, kot če bi bila revizija v odgovoru vročena stranki osebno.

Ob dejstvu vročitve revizije pooblaščencu je tako na mestu pravilen materialnopravni zaključek, da je bila revizija vročena tožencu, da je torej bil seznanjen z revizijo, s tem pa tudi, da je bil seznanjen, da utegne odpasti podlaga prejetega plačila. Pravnomočnost prisojene odškodnine je tožencu dala vedeti, da je bilo plačilo izvršeno zgolj zaradi spoštovanja pravnega reda. Dejstvo vložitve revizije in smiselnost vložitve revizije le v primeru, ko revident zase predlaga boljšo rešitev od pravnomočne odločitve, pa je tožencu dalo vedeti, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila. To vedenje pa ga je zavezovalo k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem, ko gotovo ni bilo podlage za trošenje denarja na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Ob dejstvu, da je toženec kljub vedenju o možnosti znižanja odškodnine ves denar potrošil, se njegova poštenost utemeljeno postavi pod vprašaj. Takšen zaključek pa seveda ne omogoča uporabe določila 216. čl. in je torej moč zahtevati nazaj neutemeljeno plačani znesek odškodnine, saj ni bil plačan poštenemu prejemniku.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dognalo vsa pravno relevantna dejstva. Ugotovilo je, da je tožeča stranka odškodnino zaradi telesne poškodbe plačala, da je tožeča stranka vložila revizijo, ki je bila vročena pooblaščencu tožene stranke, še preden je toženec sprejel denar, kot tudi, da je toženec prejeti denar porabil do odločitve revizijskega sodišča, ki je delno znižalo tožencu pravnomočno prisojeno zadoščenje.

Upoštevanje teh dejstev pa ob pravilni zgoraj citirani uporabi materialnega prava pripelje do drugačne odločitve o temelju tožbenega zahtevka. Ker je bilo pred sodiščem prve stopnje le materialno pravo zmotno uporabljeno, je smelo (moralo) pritožbeno sodišče poseči v odločitev sodišča prve stopnje in odločitev spremeniti tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Takšno rešitev omogoča določilo 4. tč. 358. čl. ZPP, po katerem pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Že sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo, da po tem, ko je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek, tožena stranka višini le-tega ni več oporekala. Ugotovilo je, da znesek 600.000,00 SIT prestavlja znižano odškodnino, razliko od zneska 790.784,00 SIT pa na ta račun plačane zamudne obresti in tako je lahko pritožbeno sodišče ob spremembi izpodbijane sodbe odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi po višini. Tožeči stranki pa glede na zamudo s plačilom gredo tudi zakonske zamudne obresti. O zakonskih zamudnih obresti od zneska 790.784,00 SIT za čas od 8.10.1997 do 24.11.1997 je že pravnomočno odločeno. Ob normi iz 214. čl. ZOR gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti vsaj od vložitve tožbe, tako kot jih je sprva, pred razširitvijo zahtevka v obrestnem delu, zahtevala tožeča stranka.

Drugačna odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. O stroških je pritožbeno sodišče odločalo po načelu uspeha v pravdi, ko je presojalo tudi potrebnost stroškov. Do izdaje prve sodbe v tej zadevi dne 20.1.1999 je tožeča stranka beležila 64 % uspeh, zato je za ta čas upravičena do povrnitve sorazmernega dela v stroškovniku uveljavljanih potrebnih stroškov in sicer glede na uspeh tožene stranke le v znesku 149,12 EUR. V nadaljevanju, do izdaje druge sodbe je tožeča stranka beležila 100 % uspeh in zato je upravičena do vseh priglašenih potrebnih stroškov, ki po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 315,20 EUR. Tudi v sedanjem postopku tožeča stranka beleži 100 % uspeh in je zato upravičena do povrnitve zneska 476,13 EUR, ko je bilo tožeči stranki v skladu s tarifno številko 19/3 Odvetniške tarife za pripravljalni vlogi z dne 22.11.2005 in 15.12.2005 moč priznati le po 150 točk, 300 točk za glavno obravnavo, 50 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, ravno toliko za poročilo stranki in še 20 točk za potrditev pravnomočnosti, 2 % materialne stroške in 20 % pribitek za DDV, kar ob upoštevanju še zneska 15,44 EUR za kilometrino, skupaj znaša 419,95 EUR. Tožeči stranki ne gre odmena za vlogo z dne 8.3.2006, saj ni bila potrebna v smislu 155. čl. ZPP in tudi ne odmena za konferenco s stranko, saj je ta postavka že zajeta v zastopanju, oziroma sestavljanju vlog. Tako tožeči stranki poleg zneska 419,95 EUR, pripadata še zgoraj citirana zneska 149,12 EUR in 315,20 EUR, oziroma skupaj 884,27 EUR. Rok plačila je 15 dni, za primer plačilne zamude pa gredo tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki prično teči s potekom roka za prostovoljno izpolnitev.

Sodišče je ob spremembi odločitve o glavni stvari spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in tako se je pritožba tožene stranke izkazala za brezpredmetno in jo je bilo treba zavrniti.

Tožeča stranka pa je v celoti uspela tudi s pravnim sredstvom, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi v zvezi s tem pravdnim dejanjem priglašene stroške in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Tožeči stranki pripada 375 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki, znesek priglašene takse in tudi 20 % pribitek za DDV, kar ob predpostavki, da je točka vredna 0,459 EUR, znaša skupaj 296,86 EUR. Tožena stranka, ki ni uspela s pravnim sredstvom, odgovor na pritožbo pa v smislu določila 155. čl. ZPP ni bil potreben, sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in tudi o stroških pritožbenega postopka ima pravno podlago v določilu II. odst. 165. čl. ZPP, v zv. z določilom I. odst. 154. čl. ZPP in I. odst. 155. čl. istega predpisa.