Jedro

Ker je trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije na strani revidenta, revizija, v kateri niti niso navedeni še manj pa pojasnjeni razlogi za njeno dovolitev, ni dovoljena in se zavrže.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper prvostopno sodbo je tožnica po odvetniku dne 27.6.2007 vložila revizijo. Kor razlog za njeno dovoljenost navaja 1. točko 2. odstavka 83. člena Zakona upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ker da vrednost premoženja, ki je predmet denacionalizacije, presega vrednost iz navedene določbe, in da ima odločitev sodišča zelo hude posledice za stranko.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da prereka vse navedbe revidentke kot neutemeljene in predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.2006, s katero je tožena stranka na pritožbo drugih strank in delno po uradni dolžnosti delno spremenila odločbo Upravne enote Ptuj z dne 30.9.2004, revidentkino pritožbo pa je zavrnila.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS v tem primeru revizije ni dovoljena, ker so v reviziji zatrjevani razlogi za njeno dovolitev zgolj pavšalni, niso obrazloženi, zato ni mogoče presoditi, ali so pogoji, predpisani za dovoljenost revizije, izpolnjeni. Pri tem pa vrhovno sodišče RS meni, da je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije iz 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi.

Revidentka se za dovolitev revizije sklicuje na 1. točko 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Glede na to zakonsko določbo, bi morala revidentka v reviziji navesti vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kolikor je v tem primeru pravica do denacionalizacije izražena v denarni vrednosti. Ker tega ni navedla, presoja obstoja tega pogoja za dovoljenost revizije ni mogoča. Nadalje navaja, da ima odločitev sodišča tudi zelo hude posledice zanjo, smiselno torej uveljavlja tudi razlog za dovolitev revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka pa v reviziji ne pojasni, katere zelo hude posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, zato vrhovno sodišče obstoja tega pogoja za dovolitev revizije ne more presojati.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Glede na to stroške revizijskega postopka trpi revidentka sama.