Jedro

Za povrnitev premoženjske škode v obliki denarne rente se predpostavlja ugotovitev, ki se nanaša na poškodovančevo vsaj delno nezmožnost za delo in izgubo zaslužka ali na trajno povečane potrebe - srednje pa se morajo posledično odražati v denarni vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu A. M. naložilo, da mora tožniku plačati znesek 745.438,00 SIT s pripadki, v presežku, ki se nanaša tudi na zahtevek na plačevanje odškodninske rente, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe, kolikor je bilo odločeno o odškodninski renti, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo glede plačevanja rente tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Tožnik je zaradi škodnega dogodka in zaradi posledične invalidnosti razporejen na čakanje na delo, kar pomeni, da mu je škoda že nastala in da je rentni zahtevek utemeljen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Podlaga za upravičenje do povrnitve premoženjske škode zaradi telesnih poškodb v obliki denarne rente se nahaja v določbi drugega odstavka 195. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Ugotovljena mora biti poškodovančeva vsaj delna nezmožnost za delo s posledično izgubo zaslužka ali trajno povečanimi potrebami. V obravnavanem primeru je podana prav ta situacija: tožnik namreč trdi, da je izgubil delo zaradi posledic škodnega dogodka, te posledice pa naj bi tudi povzročile, da mora stanovanje in prehrano pri bratu, kar je poprej odslužil z delom, sedaj plačevati v denarju. Tožbena trditvena podlaga razen opisanega ne zajema ostalih situacij, ki za utemeljitev rentnega zahtevka predvideva prej citirana zakonska določba. V okviru opisanega zahtevka pa je dokazna presoja, sprejeta na nižjih stopnjah, taka, da tožbenega zahtevka na plačevanje denarne rente ne podpira. S strani svojega delodajalca tožnik ni bil opredeljen kot trajni presežek delovne sile zaradi posledic škodnega dogodka. Ocena izpovedi M. K., tožnikovega brata, ne dopušča sklepanja, da tožniku nastaja škoda, ker bi mu moral plačevati hrano in stanovanje. Slednji del ugotovitev izpodbijane sodbe revizijsko niti ni posebej izpodbijan, ker je izrecno grajana le presoja, ki se nanaša na trenutno tožnikovo brezposelnost. Vendar pa je ta presoja revizijsko izpodbijana le z nasprotno trditvijo: tožniku škoda nastaja, ker je brezposelen zaradi svoje invalidnosti. Ker ugotovljena dejanska podlaga to nasprotno trditev s sklicevanjem na dopis tožnikovega delodajalca izključuje, je mogoče revizijo, ki je sicer vložena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko razumeti tudi kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami. Takšen obseg revizijskega izpodbijanja pa je na revizijski stopnji glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP izključen.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).