Jedro

Odločitev o uničenju predmeta je posledica izreka stranske sankcije odvzema predmetov, ki jo lahko izreče le sodišče. Če sodišče odloči, da se zaseženi predmet uniči, ne da bi izreklo tudi odvzem tega predmeta kot stransko sankcijo, je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženega D. Š. se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v I. tč. izreka glede odločitve o sankcijah tako, da se obdolžencu za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 poleg globe 950,00 EUR (devetsto petdeset EUR 00/100) izreče 10 kazenskih točk v cestnem prometu zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornih vozil B kategorije v trajanju 1 (enega) meseca ter tako, da se po I. odst. 112. čl. ZP-1 obdolžencu v izrečeno globo všteje čas, ko je bil pridržan in sicer dne 21.10.2008 od 02.40 ure pa do 08.35 ure, kar šteje za 20,00 EUR in je tako dolžan plačati 930,00 EUR globe, v II. tč. izreka pa tako, da se po pravnomočnosti sodbe zaseženi osebni avtomobil znamke R., tip ... 1.4 E RL, reg. št. ..., ki se nahaja v prostorih podjetja A. T. d.o.o., S. S. ..., S., ne uniči in se vozilo vrne obdolžencu.

Sicer se obdolženčeva pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbija sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženega D. Š. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 ter mu na podlagi čl. 130/IV – D ZVCP-1 izreklo globo v višini 950,00 EUR ter 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B s posledičnim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, pod tč. II pa je odločilo, da se obdolžencu po pravnomočnosti izpodbijane sodbe odvzeti osebni avtomobil znamke R., tip M. 1,4 E RL, reg. št. ..., uniči. Proti takšni sodbi o prekršku se pritožuje obdolženec, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. V pritožbi navaja, da 21.10.2008 ni storil nobenega prekrška, saj vozila znamke R. M. ni vozil, temveč je v njem le počival. Policisti so ga brez razloga potegnili iz vozila, ki je bilo parkirano ob cesti, mu nataknili lisice in ga odpeljali iz kraja na policijsko postajo Slovenske Konjice ter ga priprli. S postopkom se ni strinjal, saj ni storil nobenega prekrška in zato tudi ni hotel podpisati zapisnika. Misli, da ga imajo policisti na piki in da ga hočejo uničiti, sam pa se s postopkom sodbe ne strinja, zato se pritožuje in prosi za ugodno rešitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče pred izvedbo dokaznega postopka obdolženca zaslišalo in ga pred podajo zagovora v skladu s IV. odst. 114. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poučilo, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Tako poučen je obdolženec v zagovoru povedal, da je kritičnega dne ob 02.30 uri vozil osebni avtomobil znamke R. M., ki je njegova last, po lokalni cesti S. K. – R. vas, da je bil ustavljen s strani policistov v križišču blizu bazena v G., da je policistu pokazal le prometno dovoljenje, vozniškega pa ni hotel pokazati, ker je vedel, da bi mu ga vzeli, da mu je nato policist odredil preizkus z elektronskim alkotestom, da je preizkus opravil, da se z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest tj. 1,01 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, ni strinjal in zato zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni hotel podpisati, prav tako pa je odklonil naknadno odrejeni preizkus z etilometrom, ker ni želel iti na policijsko postajo. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da 21.10.2008 ni vozil osebnega avtomobila, temveč je le počival v vozilu ob cesti, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Takšne navedbe bi storilec nedvomno lahko podal že v postopku na prvi stopnji, saj gre za okoliščine in dejstva, ki so obstajala že v času odločanja o prekršku na prvi stopnji, obdolženec pa v pritožbi z ničemer ni verjetno izkazal, da ta dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (III. odst. 157. čl. ZP-1). Obdolženčeve pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja so tako neupoštevne, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot voznik motornega vozila v cestnem prometu vozil vozilo, ko je bil pod vplivom alkohola. Vsa pravno pomembna dejstva za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Pritožbene navedbe, da se s postopkom sodbe ne more strinjati, ki predstavljajo smiselno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, pa so tako nekonkretizirane, da pritožbeno sodišče ni moglo opraviti njihovega preizkusa, prav tako pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe o prekršku po 159. čl. ZP-1 ni zasledilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa je pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v okviru uradnega preizkusa po čl. 159 ZP-1 ugotovilo, da so v postopku na prvi stopnji bile storjene kršitve materialnega prava v škodo obdolženca po 5. in 6. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, zaradi katerih je bilo potrebno izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku.

Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje (kljub zgornjim dejanskim ugotovitvam o stopnji alkoholiziranosti) razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 21.10.2008 ob 02.30 uri vozil osebni avtomobil znamke R. tip M. 1.4 E RL, reg. št. ..., po lokalni cesti S. K. – R. v. v kraju G., ko je imel v organizmu najmanj 0,91 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s tem pa je storil prekršek po 130/IV tč. D ZVCP-1 in mu je za ta prekršek na podlagi čl. 130/IV tč. D ZVCP-1 izreklo globo v višini 950,00 EUR in 18 kazenskih točk zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije, kar pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tudi obdolžilni predlog je bil zoper obdolženca vložen zaradi kršitve D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1. Čeprav je očitano, da je obdolženi dejansko storil prekršek po V. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki predstavlja kvalificirano obliko prekrškov po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1, sodišče prve stopnje ob kvalifikaciji, kot jo je uporabilo v izreku, ni imelo pooblastila, da obdolžencu izreče tudi 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj ta sankcija za prekršek, kot ga je pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje ni predpisana. Za prekršek po D tč. IV. odst. 130. čl. ZVCP-1 je predpisana globa v višini najmanj 950,00 EUR ter 10 kazenskih točk, ki so jih po določbi II. odst. 59. čl. ZP-1 C, ki se je pričel uporabljati 29.05.2006, lahko izreče le v številu, v katerem so predpisane, ter prepoved vožnje, ki pa jo sodišče lahko izreče v trajanju od enega meseca do enega leta (II. odst. 23. čl. ZP-1). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo pod tč. I izreka v izreku o sankcijah spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo sankcijo v skladu s pravno kvalifikacijo kot jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, to je namesto 18 kazenskih točk s posledičnim prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, le 10 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z vozilom B kategorije in prepoved vožnje v najkrajšem trajanju, to je v trajanju enega meseca, pri čemer je upoštevalo okoliščine za odmero kazenskih sankcij, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji in so zapisane v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Ob pregledu spisovnega gradiva v okviru uradnega preizkusa po 159. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče nadalje ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče na škodo obdolženca kršilo določbe o vštetju pridržanja (6. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1), ko ni uporabilo določbe I. odst. 112. čl. ZP-1, ki določa, da se čas, ko je bil obdolženec pridržan preden je bila izdana sodba o prekršku, obdolžencu šteje v globo. Pri tem se pridržanje, ki je trajalo 12 ur ali manj, všteje v globo v višini 20,00 EUR, pridržanje, ki je trajalo več kot 12 ur pa šteje za 40,00 EUR globe. Kot izhaja iz obdolžilnega predloga je bila obdolžencu na kraju storitve prekrška po določilih 238.b čl. ZVCP-1 21.10.2008 odvzeta prostost in odrejeno pridržanje, ki je trajalo od 02.40 ure do 08.35 ure. Ker tega prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku. Tako bo pri izvrševanju glavne sankcije potrebno upoštevati, da je obdolženec dolžan plačati le 930,00 in ne 950,00 EUR globe.

Kot je navedeno že zgoraj je sodišče prve stopnje pod tč. II izreka odločilo, da se obdolžencu po pravnomočnosti izpodbijane sodbe odvzeti avtomobil, ki se nahaja v prostorih podjetja A. T. d.o.o., uniči. Takšna odločitev prav tako predstavlja kršitev materialnega prava po 5. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. ZP-1 v V. odst. 25. čl. določa, da se v sodbi oz. odločbi o prekršku odloči, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oz. organizaciji, ali pa prodajo. Odločitev o uničenju predmeta je posledica izreka stranske sankcije odvzema predmetov, ki jo lahko izreče le sodišče v skladu s 25. čl. ZP-1. Iz zgoraj povzete II. tč. izreka izpodbijane sodbe o prekršku prvostopenjskega sodišča pa je razvidno, da sodišče odvzema predmetov, to je osebnega avtomobila znamke R. M., obdolžencu ni izreklo. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je razvidno, da sodišče prve stopnje stranske sankcije odvzema motornega vozila obdolženemu ni izreklo, saj je zmotno štelo, da je bil obdolženemu osebni avtomobil odvzet že s strani policistov, kar naj bi izhajalo iz potrdila o zasegu predmetov. Kot pove že samo ime listine, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje tj. potrdilo o zasegu predmetov, ki ga je predlagatelj izdal na podlagi določbe 123. čl. ZP-1 v zvezi s 238.a čl. ZVCP-1, je bilo obdolžencu motorno vozilo le zaseženo in ne odvzeto, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zaseg motornega vozila je namreč le začasen ukrep, ki ga lahko na podlagi III. odst. 123. čl. ZP-1 in v skladu z 238a. čl. ZVCP-1 izreče tudi policist ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 238a. čl. ZVCP-1, medtem ko je odvzem motornega vozila kot ena izmed stranskih sankcij po ZP-1 ukrep trajne narave in ga zato lahko izreče le sodišče. Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljevalo le odločitev o uničenju motornega vozila, ki je bilo obdolžencu zaseženo ob storitvi prekrška, v utemeljitev svoje odločitve pa navedlo, da je obdolženi večkratni kršitelj cestnoprometnih predpisov in da je glede na navedeno zaradi razlogov splošne varnosti odločilo, da se osebni avtomobil znamke R., tip M. 1.4 E RL uniči. Ker je torej sodišče prve stopnje odločilo o uničenju zaseženega predmeta, ne da bi izreklo tudi odvzem predmeta kot stransko sankcijo, je s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, zaradi česar je pritožbeno sodišče tudi ta del izpodbijane sodbe o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se uničenje osebnega vozila ne izreče in da se zaseženo osebno vozilo vrne obdolžencu (smiselna uporaba I. odst. 137. čl. ZP-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku, obdolženčevo pritožbo pa v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo o prekršku sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.