Jedro

O vprašanju začetka teka petletnega objektivnega roka za obnovo upravnega postopka po določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP (1986), ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče in od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje in tudi ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (revidenta) pravočasno po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti navajata, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, to je vprašanju začetka teka petletnega objektivnega roka za obnovo upravnega postopka in da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanj, ter, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanju zelo hude posledice ( 2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnika izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 3. 2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper sklep Upravne enote Jesenice z dne 19. 6. 1998, s katerim je prvostopenjski upravni organ kot prepozno zavrgel pritožbo revidentov zoper lokacijsko dovoljenje z dne 11. 9. 1991 in zoper gradbeno dovoljenje, št. 351-442/90 z dne 9. 11. 1992, ter zoper dopolnilno odločbo iste številke z dne 18. 1. 1993, in hkrati kot prepozen zavrgel tudi predlog tožnikov za obnovo postopkov izdaje navedenih dovoljenj za poseg v prostor.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidenta kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje, kdaj začne teči petletni objektivni roka za vložitev predloga za obnovo postopka po določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP/86, za osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso sodelovale. Navajata, da o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni zavzelo jasnega stališča. Hkrati zatrjujeta, da izpodbijana sodba glede tega vprašanja, odstopa od sodne prakse. V zvezi s tem se sklicujeta na sodbo Zveznega Vrhovnega sodišča, Už 2882/60 z dne 13. 5. 1960, pravno mnenje Oddelka za upravne spore Zveznega Vrhovnega sodišča, št. 2 z dne 22.1.1963, in odločbo Vrhovnega sodišča I Up 191/2004 z dne 1. 6. 2005. Navajata še, da je sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 1006/2003 napačno, saj se ta odločba Vrhovnega sodišča nanaša na drugačno procesno situacijo.

7. O vprašanju, ki ga revidenta izpostavljata kot pomembno pravno vprašanje je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v svojih odločbah I Up 378/2002, I Up 325/99, I Up 1006/2003, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešeno vprašanje) ne šteje za pomembno pravno vprašanje (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba tudi ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja začetka teka petletnega roka za uvedbo obnove postopka po določbi tretjega dostavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86 (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Revidenta se v zvezi s tem sklicujeta na staro sodno prakso Zveznega Vrhovnega sodišča in na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 191/2004. V tej stari sodni praksi je bilo res zavzeto stališče, da se za začetek teka petletnega roka za obnovo postopka po določbah ZUP/86, za stranko, ki v postopku ni sodelovala, šteje šele dan vročitve odločbe tej stranki. Ta sodna praksa pa je bila kasneje spremenjena, kar sta revidenta spregledala.

9. V novejši upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se je namreč ustalilo stališče, da je treba določbo tretjega odstavka 252. člena ZUP/86 razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, razen izjem (četrt odstavek 252. člena ZUP/86), obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti. Na navedeni zakonski rok so namreč vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe. To jasno stališče o razlagi in uporabi določbe tretjega odstavka 252. člena ZUS/86 je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih sodbah, kot na primer: I Up 378/2002, I Up 325/99, I Up 1006/2003. Tako razlago štetja objektivnega roka za obnovo upravnega postopka je Vrhovno sodišče uporabilo tudi pri razlagi določbe četrtega odstavka 263. Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/99 (Ur. l. RS, št. 80/99), ki je jezikovno in vsebinsko identična določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP/86 (sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 21/2007, X Ips 751/2005, X Ips 985/2004, X Ips 663/2004, X Ips 316/2006). Pravilnost razlage pa potrjuje tudi kasnejše sprejetje Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004), kjer je zakonodajalec določil, da objektivni rok za obnovo postopka teče od dokončnosti odločbe.

10. Revidenta tudi napačno razumeta sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1006/2003, na katero se v izpodbijani sodbi pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Procesno vprašanje, ki ga je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi obravnavalo in se do njega opredelilo, je zamuda petletnega objektivnega roka za osebo, ki se postopka ni udeleževala kot stranka. Vrhovno sodišče je pri tem zavzelo stališče, da je predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnik vložil po poteku petih let od dneva vročitve odločbe stranki - investitorju, prepozen. Izpodbijana sodba pa od tega stališča in od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa.

11. Revidenta uveljavljata tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revidenta nista izkazala z navedbo, da sta dve zemljišči po prostorskih aktih namenjeni hotelski pozidavi in je protipravno zgrajen objekt povzročil njuno opustošenje in bistveno zmanjšal njuno tržno in gradbeno vrednost, ker zemljišči ni mogoče uporabiti za osnoven namen, zato jima je nastala velika gmotna škoda. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, bi morala revidenta, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanju zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Tega pa revidenta z navedbami, ki niso objektivno in subjektivno konkretizirane in ostajajo zato na ravni pavšalnih navedb, ki tudi niso izkazane, nista storila, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Ker revidenta nista izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.