Jedro

Toženec je prišel na zemljišče tožničinih staršev ter se začel prepirati s tožničinim očetom, zaradi česar ga je tožnica želela pregnati. Pri tem ga je sicer tudi suvala in odrinila, vendar ne do te mere, da bi padel ali utrpel kakršnokoli poškodbo. Tik za tem pa se je prvemu tožencu na zemljišču tožničine družine pridružil še drugi toženec in sta tožnico skupaj pretepla, jo brcala po celem telesu, zlasti po spolovilih, da je utrpela udarnine in odrgnine glave, pretres desnega očesnega zrkla, udarnine po celem telesu (predvsem okoli spolovil), akutno stresno reakcijo ter mešano anksiozno depresivno motnjo.

Glede na obseg tožničinega ravnanja in ker je bilo tožničino delovanje usmerjeno v to, da bi prvi toženec zapustil zemljišče njenih staršev, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnici zaradi njene prvotne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada obeh tožencev.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice, sodba sodišča prve stopnje pa se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 6.259,39 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 622.78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 35,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 81,13 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je delno zavrnilo tožničino pritožbo (ugodilo ji je le glede pravdnih stroškov) in pritožbo tožencev v celoti ter v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta obrazložili, da sta toženca tožnico pretepla, da drugi toženec tožnice ni poškodoval v silobranu, da je tožnica dvajset odstotkov prispevala k nastanku škode in ima zato pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

3. Obe pravdni stranki zoper odločitev pritožbenega sodišča vlagata revizijo.

4. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je sama začela pretep s tem, da je odrivala in suvala prvega toženca ter ga naganjala iz zemljišča. Trdi, da je prvi toženec prišel na zemljišče njene družine z namenom fizično obračunati s tožničinim očetom, tožnico pa je poškodoval, ker ga je skušala braniti. Navaja, da njena sokrivda ne more biti v tem, da je branila očeta oziroma da se je kot fizično šibkejša oseba vmešala v spor med močnejšimi. Tožnica meni, da je odločitev sodišča pristranska in da ima dvome v pravni sistem, ki ščiti agresorja in kaznuje žrtev. Poleg tega tožnica zatrjuje, da sta sodišči škodo, ki jo je utrpela, prenizko ovrednotili.

5. Toženca se ne strinjata z odločitvijo, da drugi toženec ni ravnal v silobranu. Tožnica je začela pretep, suvala je prvega toženca, drugi toženec pa je skušal to preprečiti. Ko je prišel na kraj dogajanja, je prvi toženec ležal v jarku, tožničin brat ga je tepel, tožničin oče pa je okoli tekal z nožem. Opisujeta dejansko stanje, ki naj bi izhajalo iz kazenskih spisov K 64/2001 oziroma K128/2005. Poleg tega zatrjujeta, da je prisojena odškodnina previsoka. Menita, da si je tožnica izmislila očesne in ginekološke težave, da je pretiravala pri navedbi posledic zmanjšanja življenjske aktivnosti in da ji ni mogoče prisoditi odškodnine za strah, če je konflikt sama izzvala. Poleg tega navajata še, da je tožencema mogoče pripisati le polovico ugotovljenih posledic zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je drugo polovico prispevala tožničina večja ranljivost. 6. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotnim pravdnim strankam, ki na njiju niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija tožnice je delno utemeljena (v delu, ki se nanaša na tožničino deljeno odgovornost), delno pa neutemeljena (v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine). Revizija tožencev je v celoti neutemeljena.

Glede tožničine deljene odgovornosti

8. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da se oškodovancu, ki s fizičnim ravnanjem izzove nasilno ravnanje povzročitelja škode, načeloma prisodi sorazmerno zmanjšano odškodnino za odstotek, za katerega sodišče ugotovi, da ustreza oškodovančevemu prispevku k nastanku škode (prvi odstavek 192. člena v povezavi z 205. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

9. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, ne izhajajo okoliščine, ki bi upravičevale odločitev, da je tožnica upravičena do dvajset odstotkov nižje odškodnine. Toženec je namreč prišel na zemljišče tožničinih staršev ter se začel prepirati s tožničinim očetom, zaradi česar ga je tožnica želela pregnati. Pri tem ga je sicer tudi suvala in odrinila, vendar ne do te mere, da bi padel ali utrpel kakršnokoli poškodbo. Tik za tem pa se je prvemu tožencu na zemljišču tožničine družine pridružil še drugi toženec in sta tožnico skupaj pretepla, jo brcala po celem telesu, zlasti po spolovilih, da je utrpela udarnine in odrgnine glave, pretres desnega očesnega zrkla, udarnine po celem telesu (predvsem okoli spolovil), akutno stresno reakcijo ter mešano anksiozno depresivno motnjo.

10. Glede na obseg tožničinega ravnanja in ker je bilo tožničino delovanje usmerjeno v to, da bi prvi toženec zapustil zemljišče njenih staršev, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnici zaradi njene prvotne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo, ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada obeh tožencev. Zaradi tega je bilo treba tožničini reviziji v tem delu ugoditi in sodbo pritožbenega sodišče spremeniti tako, da je tožnica upravičena do celotne prisojene odškodnine. Revizijo tožencev, ki se zavzema za tožničino deljeno odgovornost v višjem odstotku, pa je bilo treba iz teh razlogov v tem delu zavrniti.

Glede odgovornosti tožencev

11. Nižji sodišči sta obrazložili svojo ugotovitev, da drugemu tožencu ni bilo treba odvrniti protipravnega napada od prvega toženca ali od sebe (tožnica je prvega toženca le odrinila in zaradi tega ni padel). Tako so neutemeljene revizijske navedbe tožencev, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da obstaja nasprotje med različnimi dejanskimi ugotovitvami. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev, da drugi toženec ni ravnal v silobranu (ki po 11. členu Kazenskega zakonika, KZ, pomeni obrambo, ki je neizogibno potrebna, da povzročitelj od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad) materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožencev zavrnilo tudi v tem delu.

Glede višine prisojene odškodnine

12. Ni mogoče pritrditi niti stališču tožnice, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka niti stališču tožencev, da je previsoka. Pravna podlaga za pravično denarno odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR. Sodišče mora odškodnino odmeriti glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Poleg tega mora zaradi enotnosti sodne prakse upoštevati druge primerljive primere.

13. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so v 9. točki te sodbe navedene tožničine poškodbe. Kot najpomembnejše posledice teh poškodb sta sodišči ugotovili predvsem dva do tri dni zelo hudih in tri tedne srednje hudih telesnih bolečin ter relativno hudo zmanjšanje življenjske aktivnosti v obliki mešane anksiozne depresivne motnje, nespečnosti, manjše delovne sposobnosti, motnje koncentracije, motnje v socialnih kontaktih in motenj razpoloženja.

14. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja, da je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, zgolj ugotovitev, da je k tožničini depresivni motnji prispevala tudi njena večja ranljivost, pa ni razlog za povrnitev nižje odškodnine za to posledico. Poleg tega primerjava z drugimi podobnimi primeri oškodovancev pomeni, da je odškodnina v višini približno osem mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (Uradni list RS, št. 98/2006) primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za te oblike nepremoženjske škode. Ker so neutemeljeni tudi revizijski razlogi pravdnih strank glede višine prisojene odškodnine, je bilo treba revizijo zavrniti tudi v tem delu.

15. Zaradi spremembe odločitve glede tožničine deljene odgovornosti je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka. Upoštevalo je odmero pravdnih stroškov sodišč prve in druge stopnje ter tožničin uspeh v pravdi glede na v revizijskem postopku zvišan odstotek odškodnine.

16. Pritožbeno sodišče je tožničine stroške odmerilo na 2.285,89 EUR (pred delnim umikom tožbe) in na 1.578,42 EUR (po delnemu umiku), stroške tožencev pa na 1.810,73 EUR in 673,13 EUR. Upoštevajoč spremembo sodbe pritožbenega sodišča je tožnica pred delnim umikom uspela z 20,83 odstotki, po umiku pa s 36,59 odstotki svojega zahtevka. Zato je tožencema dolžna povrniti 622,78 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Tožnica je v pritožbi zahtevala odločitev, da sta toženca po temelju v celoti odgovorna za povzročeno škodo (kar znaša razliko v višini 1.251,88 EUR) ter zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (v višini 7.511,27 EUR). S svojo pritožbo je uspela zgolj po temelju, torej s 14,29 odstotki. Ker pritožbeni stroški znašajo 422,70 EUR (nagrada odvetnici, davek na dodano vrednost, dva odstotni materialni stroški in plačano sodno takso), morata toženca tožnici povrniti 35,43 EUR pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Toženca morata tožnici v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tudi ustrezen delež njenih stroškov revizijskega postopka, ki znašajo 567,77 EUR (nagrada odvetnici, davek na dodano vrednost, dva odstotni materialni stroški in plačano sodno takso). Revizijsko sodišče tožnici ni priznalo stroškov odvetnice za sprejem sodb in poročilo stranki, ker je ta strošek vsebovan v nagradi za sestavo revizije. Upoštevaje tožničin revizijski uspeh (14,29 odstotkov) je revizijsko sodišče odločilo, da morata toženca tožnici povrniti 81,13 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Odločitev, da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi njune revizije.